Jedro

Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo sklep št. ... z dne 18. 7. 2013 in odločbo št. ... z dne 11. 9. 2013 ter zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, s tem da je o zahtevi dolžna odločiti v roku 30 dni.

Ob ugotovitvi, da je tožnik prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), z dnem 26. 5. 2006 in se iz prostovoljnega zavarovanja ni odjavil, ter da je prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, neprekinjeno od 17. 1. 2005 dalje, je zaključilo, da za tožnika ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZ-2A, ki uskladitev zavarovalne podlage veže na časovni rok 30 dni. Takšen rok za ponovno vključitev v zavarovanje je bil dan na razpolago vsem tistim zavarovancem, ki so se odjavili iz obstoječega zavarovanja, zaradi uvedbe ZPIZ-2. Tožnik se iz obveznega zavarovanja ni odjavil, zato zanj določba o roku za ponovno prijavo ne velja.

2. Pritožuje se toženka. Meni, da za osebe, ki so bile prostovoljno vključene v zavarovanje, tako kot tožnik, to je na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti ZPIZ-2 niti novela zakona, to je ZPIZ-2A nista omogočala prehodnega obdobja in plačevanja prispevkov v nižji višini v prehodnem obdobju. Šele s tolmačenjem 3. člena ZPIZ-2A, kot ga je sprejelo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bila tem zavarovancem, v določenem roku, dana možnost, da z izrecno zahtevo po spremembi podlage (šifre) zavarovanja, na podlagi katere so bili pravilno zavarovani več let, in ob predložitvi ustreznih dokazil dosežejo, da se tudi zanje upošteva prehodno obdobje iz ZPIZ-2A. Ker so bili ti zavarovanci zavarovani na podlagi, ki je ZPIZ-2A ni navajal, in ker je bilo pomembno tudi dejstvo brezposelnosti in prijavljenosti v evidenci ZRSZ, so morali ti zavarovanci sprožiti ustrezen postopek in dokazati potrebna dejstva, pri čemer pa je ministrstvo utemeljeno tudi njih napotilo na uporabo 6. člena ZPIZ-2A, oziroma roka, ki se je iztekel 7. 6. 2013. Tako so bili glede roka v enakem položaju tisti, ki so se iz zavarovanja s 1. 1. 2013 odjavili in se sicer, če tega ne bi omogočal ZPIZ-2A, ne bi mogli več prijaviti pod pogoji iz časa pred uveljavitvijo ZPIZ-2, ter tisti, ki se sicer po 1. 1. 2013 niso odjavili iz zavarovanja, bili pa so zavarovani po podlagi, za katero glede višine prispevka prehodno obdobje zakonsko ni bilo predvideno. Od obojih se je zahteval določen izraz volje in določeno ravnanje in za oboje je bil za takšno ravnanje predviden prekluzivni 30 dnevni rok. Tako je napačen zaključek sodišča, da za tožnika ni mogoče uporabiti roka iz 6. člena ZPIZ-2A in da uskladitev njegove zavarovalne podlage ni mogoče vezati na 30 dnevni rok.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 11. 9. 2013, s katerim se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote A. z dne 18. 7. 2013, s katerim je bilo v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca odločeno o zahtevi za spremembo vrste, šifre prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in sicer na takšen način, da je območna enota vlogo tožnika zavrgla.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik dne 12. 7. 2013 vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v kateri od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje. V matični evidenci zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja je evidentirano, da je tožnik od 23. 5. 2006 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova prostovoljne vključitve v zavarovanje kot oseba, ki se je prostovoljno vključila v obvezno zavarovanje v roku šestih mesecev po prenehanju obveznega zavarovanja in bila v zadnjih 10 letih najmanj 5 let vključena v obvezno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 19. 11. 2013 izhaja, da je tožnik prijavljen kot brezposelna oseba v evidenco brezposelnih oseb neprekinjeno od 17. 1. 2005. Tožnik se iz zavarovanja pri toženi stranki ni odjavil. 7. Sporno v predmetni zadevi je, ali tudi za tožnika velja 30 dnevni rok določen v 6. členu ZPIZ-2A, da se od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje. Toženka v zvezi s tem stoji na stališču, da tudi za zavarovance, kakor je tožnik velja navedeni 30 dnevni rok, ki je potekel dne 7. 6. 2013 in je v posledici tega njegovo vlogo zavrgla.

8. Odgovor na navedeno vprašanje je podan v določilih ZPIZ-2A. V 6. členu citiranega zakona določen rok se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato toženka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati. Enako stališče je v podobni zadevi sprejeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015. 9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.