14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Sigrid Pfeiffer, Republika Avstrija, ki jo zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 443/2014 z dne 25. 2. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 121/2015 z dne 13. 5. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper dopolnilno odločbo upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo pritožnici in njenim sestram podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Pritrdilo je presoji, da pritožnica in njene sestre skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) niso upravičene do denacionalizacije, ker so imele za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišča namreč podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen pomeni tudi bilateralna pogodba, ki je ni sklenila FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija) ali ta k njej ni pristopila, če je imel razlaščenec na njeni podlagi možnost v tuji državi pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Po oceni sodišča je taka pogodba tudi FIP, s katero sta državi pogodbenici vzpostavili pravno podlago za ureditev odškodnine za premoženjsko škodo, ki je v časovnem obdobju od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945 nastala osebam, opredeljenim v Prilogi 1 FIP, Republika Avstrija pa je odškodovanje teh oseb v okviru kriterijev, ki so zamejevali s FIP dogovorjeno odškodninsko zavezo ZR Nemčije, uredila s predpisi, ki jih je sprejela za izvršitev te pogodbe. Ker opredelitev predmeta podržavljenja v določbah Odloka AVNOJ, ki so bile v obravnavanem primeru podlaga za podržavljenje, kaže na reparacijski značaj tega predpisa, pomeni FIP z izvedbenimi predpisi pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Za presojo, da so imele pritožnica in njene sestre pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, po mnenju sodišča zadošča že, da so spadale v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP. Upravni organ zato ni bil dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi jim šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, ki bi presegalo odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen, prav tako pa ni bil dolžan upoštevati v postopku predloženega potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da za podržavljeno premoženje niso dobile ali imele pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije. Po mnenju sodišča gre za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP) oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98 – MEKOTP), ki lahko potrjuje le obstoj FIP in izvedbenih predpisov kot veljavne pravne podlage za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije, kar je upravni organ v obravnavni zadevi upošteval. Kolikor potrjuje neobstoj pravice do odškodnine na podlagi teh pravnih aktov, pa to potrdilo pomeni le mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan.

2.Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča kot nedovoljeno zavrglo, ker pritožnica ni izkazala uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Vprašanja, s katerimi je pritožnica utemeljevala dovoljenost revizije, namreč po oceni revizijskega sodišča niso pomembna pravna vprašanja v smislu navedene zakonske določbe, saj je Vrhovno sodišče na tri od njih v svojih odločbah že odgovorilo, na eno od vprašanj, ki je le splošne narave, pa dajejo jasen odgovor že določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – uradno prečiščeno besedilo, in Uradni list RS, št. 80/99 – v nadaljevanju ZUP/86).[3]

3.Pritožnica nasprotuje stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. FIP naj bi kot dvostranska mednarodna pogodba lahko zavezovala le državi pogodbenici in naj nikakor ne bi mogla pomeniti pozitivnega prava, ki bi posameznikom omogočalo izplačilo odškodnin za nastalo škodo. V FIP določeni kriteriji, ki opredeljujejo pravno priznano škodo (2. člen FIP) in krog upravičencev do njenega povračila (točka A Priloge 1 FIP), naj bi določali le pogodbeno zavezo ZR Nemčije v razmerju do Republike Avstrije, zato naj za presojo obstoja okoliščin v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ne bi bili upoštevni. Ker naj bi Republika Avstrija s FIP dogovorjeno odškodovanje uredila v posebnih predpisih, v katerih je za priznanje pravice do odškodnine določila tudi posebne kriterije subjektivne (kdo je oškodovanec, z upoštevanjem dohodkovnega cenzusa) in objektivne narave (kaj je pravno priznana škoda, za katero je bilo mogoče dobiti odškodnino), naj bi bili za presojo, ali je imela pritožnica na podlagi teh predpisov pravico dobiti odškodnino, odločilni le ti kriteriji. Pritožnica meni, da v 2. členu FIP opredeljena škoda, za katero je bilo na podlagi izvedbenih predpisov sploh mogoče dobiti odškodnino, ni škoda, ki je nastala zaradi podržavljenja, temveč škoda, ki je v časovnem obdobju, na katerega se nanaša FIP, nastala v Prilogi 1 FIP opredeljenim skupinam oseb zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme in predmetov, potrebnih za opravljanje poklica znotraj meja Republike Avstrije. Taka škoda naj pritožnici in njenim sestram sploh ne bi nastala, zato naj do odškodnine na podlagi izvedbenih predpisov niti ne bi mogle biti upravičene. Stališče, po katerem za izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da je imela oseba v tuji državi na voljo pravno podlago, ki je omogočala "načelno pravico" dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, pri čemer ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, naj bi bilo v primeru, da organi odločanja sploh ne ugotavljajo vseh za presojo odločilnih okoliščin, v nasprotju z načelom materialne resnice iz 7. člena ZUP/86, kršilo pa naj bi tudi pritožničino pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožnica navaja, da je neobstoj okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen dokazovala s potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da ona in njene sestre za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejele odškodnine niti do nje niso bile upravičene. Sklicujoč se na Konvencijo o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin z dne 5. 10. 1961 (Uradni list FLRJ, Dodatek št. 10/62) in 41. člen Pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo o medsebojnem pravnem prometu z dne 16. 12. 1954 (Uradni list FLRJ, MP, št. 8/55) pritožnica meni, da to potrdilo v Republiki Sloveniji velja brez posebne overitve in ima zato dokazno moč domače javne listine. Zaradi neupoštevanja tega edinega dokaza, na podlagi katerega bi pritožnica lahko ovrgla presojo, da je imela pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, naj bi bilo pritožnici onemogočeno dokazovanje za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen odločilnih dejstev in okoliščin. Zato naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sklicujoč se na stališče, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 106), pritožnica meni, da ni videti nobenega razumnega razloga niti za razlago, po kateri so osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje za denacionalizacijo, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključene zgolj zato, ker so v povezavi z dogodki druge svetovne vojne izgubile bivališče na območju nekdanje Jugoslavije in so imele na dan sklenitve FIP avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Ker naj bi sodišče pritožnici (in njenim sestram) na podlagi tega pravnega stališča odreklo status denacionalizacijskih upravičenk kljub temu, da so izpolnjevale vse z ZDen določene pogoje, da se jim tak status prizna (med drugim tudi v prvem odstavku 9. člena ZDen določen pogoj jugoslovanskega in slovenskega državljanstva v času podržavljenja), naj bi pritožnici onemogočilo uveljavljanje upravičenj na podlagi ZDen. Zato naj bi ji bila kršena tudi pravica iz 33. člena Ustave.

4.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

[3]ZUP/86 se v postopkih denacionalizacije uporablja na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen.

Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 443/2014 z dne 25. 2. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper dopolnilno odločbo upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pritožnici in njenim sestram. Pritrdilo je presoji, da te skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) niso upravičene do denacionalizacije, ker so imele za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišča namreč ti pravni akti urejajo odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, zato pomenijo podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Sodišče je presojo, da so imele pritožnica in njene sestre pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov ter da je zato v obravnavani zadevi izpolnjen razlog za njihovo izključitev iz denacionalizacije, oprlo na stališče, po katerem za tako presojo zadošča že, da so spadale v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določene v Prilogi 1 FIP. Zato po mnenju sodišča upravni organ ni bil dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi jim šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar pa bi presegalo odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen. Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča s sklepom kot nedovoljeno zavrglo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi, s katero izpodbija odločitvi obeh sodišč, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Nasprotuje stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. Zatrjuje, da pri presoji, ali so izpolnjene okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ni mogoče upoštevati le s FIP določenih kriterijev, ki opredeljujejo pravno priznano škodo (2. člen FIP) in krog upravičencev do njenega povračila (Priloga 1 FIP), temveč tudi pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine Republika Avstrija določila v izvedbenih predpisih. Ker naj organi odločanja izpolnjenosti teh pogojev glede pritožnice (in njenih sester) sploh ne bi ugotavljali, naj bi jo Upravno sodišče z razlago, na podlagi katere ji je status denacionalizacijske upravičenke odreklo zgolj na podlagi ocene, da je spadala v krog oseb, določen v Prilogi 1 FIP, glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen obravnavalo neenako v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Zato naj bi ji kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožnica je ustavno pritožbo dopolnila z vlogo, ki jo je vložila 17. 3. 2016.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-546/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotnega udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavi o ustavni pritožbi.

4.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Očitke pritožnikov zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

B.

5.Dopolnitve ustavne pritožbe z dne 17. 3. 2016 senat Ustavnega sodišča ni upošteval pri odločanju, ker je bila vložena po roku, dovoljenem za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS).[3]

6.Pritožnica med drugim izpodbija stališče, po katerem za njeno izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da je spadala v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker naj v konkretnem denacionalizacijskem postopku ne bi bilo ugotovljeno, da je pritožnica izpolnjevala pogoje za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine, naj bi taka razlaga pritožnico postavljala v neenak položaj glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Zato naj bi ji bila z izpodbijanim pravnim stališčem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

[3]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-297/02 z dne 27. 1. 2004.