Jedro

Preden se voznik loti vzvratne vožnje, se mora prepričati, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, posebej še, če gre za manever na odprti cesti, kjer je takorekoč vsakdanji pojav, da se za ustavljenim avtobusom (ki ga je zaradi slabše preglednosti težje prehiteti), če že ne nabere kolona vozil, vsaj ustavi kak avto.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, s katerim je tožniku dosojena odškodnina za negmotno škodo in v odločbi o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodibjano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da morata tožniku plačati 196.328,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.10.1999 do plačila kot odškodnino za premoženjsko škodo in 1,950.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1999 do plačila kot odškodnino za negmotno škodo. Naložilo jima je še, da morata tožniku povrniti 53.557,00 SIT stroškov postopka. Zoper dajatveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožujeta toženca in navajata, da se je sodišče oprlo zgolj na mnenje izvedenca prometne stroke, ni se pa opredelilo glede tožnikovega ravnanja, za katerega je navedlo le, da ni kršil pravil o varnosti cestnega prometa. Vendar ta ugotovitev ne zadošča, saj bi bilo treba ugotoviti, koliko in kako je ravnanje udeležencev prispevalo k nastanku škode. To je na svoj način ugotovil tudi izvedenec, ko je navedel, da bi tožnik zmanjšal možnost nastanka prometne nesreče, če bi vozilo ustavil na večji oddaljenosti od avtobusa. Tu je treba dodati še to, da mora voznik vozilo ustaviti ali parkirati tako, da ne ovira normalnega poteka prometa. Tožnik tega ni storil, saj je ustavil avtomobil dva metra za avtobusom. Drugi toženec je preveril stanje na cestišču za avtobusom, vendar zaradi izrazito majhne razdalje (približno dva metra) ni mogel opaziti tožnika. To pomeni, da je tožnik sokriv za škodni dogodek. Razen tega tudi ni dal zvočnega ali kakega drugega opozorila, ko je opazil, da je avtobus začel vzvratno voziti. Odločba o odškodnini za negmotno škodo je nerazumljiva in v popolnem nasprotju z vsakršno sodno prakso, predvsem pa z okoliščinami konkretnega primera. Avtobus je zadel v mirujoče tožnikovo vozilo s hitrostjo 5 do 8 km na uro. Šlo naj bi za poškodbo, ki je lahko le posledica hitrosti, ta pa je bila praktično enaka hitrosti hoje odraslega človeka. Tudi po mnenju sodnega izvedenca je poškodba minimalna. Izvedenec je namreč povedal, da nima objektivnega medicinskega izvida, ki bi kazal na resno organsko poškodbo vratnega dela hrbtenice. Šlo naj bi za lahko telesno poškodbo, ki ni zapustila trajnih posledic ne v anatomskem niti v funkcionalnem smislu. Dosojena odškodnina je vsekakor previsoka, zlasti, ker je sodišče prezrlo mnenje dr. C., da ni izključena rentna nevroza. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do prometne nesreče po izključni krivdi voznika avtobusa. Preden se je lotil vzvratne vožnje, bi se namreč moral prepričati, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence, posebej še, ker je šlo za manever na odprti cesti, kjer je takorekoč vsakdanji pojav, da se za ustavljenim avtobusom (ki ga je zaradi slabe preglednosti težje prehiteti), če že ne nabere kolona vozil, vsaj ustavi kak avto. Toženca sicer menita, da je za trčenje kriv tudi tožnik, ker da vozila ni ustavil na večji oddaljenosti. Res je, da je treba vozilo ustaviti na tak način, da le-ta ne ovira normalnega poteka prometa. Vendar manever, kot ga je izvajal drugi toženec, ni predstavljal normalnega prometa. Od tožnika, ki je ustavil svoj avtomobil dva metra za avtobusom, ni mogoče zahtevati, da predvidi tudi tako neobičajne prometne manevre pred njim ustavljenega avtobusa, kot je nenadna vzvratna vožnja. Pač pa se mora tisti, ki se loti takega manevra, prepričati, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Toženca tožniku tudi očitata, da ni dal zvočnega signala. Ta njuna pritožbena trditev je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje (ki temelji na izpovedbi tožnikovega sopotnika priče G.Š.), da je tožnik dvakrat do trikrat zatrobil. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na dvomljivost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik pri trčenju utrpel telesne poškodbe. Pomisleke vzbuja predvsem dejstvo, da je tožnikov mirujoč avtomobil zadel avtobus s hitrostjo 5 do 8 km na uro. Težko si je namreč predstavljati, da bi pri tako majhni hitrosti moglo priti do zvina vratne hrbtenice ter sploh do negmotne škode, ki bi oškodovanca upravičevala do zadoščenja v znesku 1,950.000,00 SIT. Razen tega je mnenje izvedenca (s tem pa tudi razlogi sodbe, ki temeljijo na tem mnenju) protislovno, ko najprej pojasnjuje, da poškodba tožniku v anatomskem in funkcionalnem pogledu ni pustila trajnih posledic, nato pa, da je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 2 % in to zaradi težav oz. bolečin ob sunkovitih gibih, skrajnih legah ali pri opravljanju težjih fizičnih del in težav zaradi občutka togosti v vratu, zlasti po daljšem ležanju ali mirovanju. Sodišče prve stopnje bi moralo zato z zaslišanjem izvedenca (1. odst. 253. čl. Zakona o pravdnem postopku) razčistiti predvsem to, ali je medicinsko sploh mogoče, da je v taki situaciji prišlo do zvina vratne hrbtenice, ter na podlagi česa je prišel izvedenec do te ugotovitve, odpraviti pa bi moralo tudi protislovje glede trajnih posledic poškodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, tisti del sodbe, s katerim je tožniku dosojena odškodnina za negmotno škodo, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjem odstavku, pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljen, a izpodbijan del sodbe prve stopnje. Ker je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo. Glede na dosedaj povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebi.