Jedro

Ustanovitev nujne poti ne ovira dejstvo, da so nekatere nepremičnine del zaščitene kmetije, saj je to ovira le za odsvojitev posamezne nepremičnine, če bi bila lahko z njo ogrožena eksistenca kmetije. Ustanovitev nujne poti pa v eksistenco zaščitene kmetije ne bo posegla.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek proti petemu nasprotnemu udeležencu J. P. in šesti nasprotni udeleženki G. P. ustavi; nato pa v korist nepremičnin v solasti predlagateljev, kot so razvidne iz izreka sklepa, dovolilo nujno pot na nepremičninah v lasti oziroma solasti nasprotnih udeležencev in na način, kot je vse razvidno iz izreka sklepa, pri čemer je natančen potek in obseg nujne poti razviden iz skice izvedenca geodetske stroke mag. B. K. z dne 13. 6. 2011, ki je sestavni del izreka sklepa, na kateri je pot označena kot predlog zasilne poti II, z modro šrafirano površino; odločilo, da se nujna pot ustanovi za potrebe gospodujoče nepremičnine – hiše z gospodarskim poslopjem in sadovnjakom za vožnjo z osebnimi avtomobili s prikolico, s traktorji, tudi s prikolico, z vozili za črpanje gnojnice in s tovornimi vozili do osne obremenitve 3,5 ton (za dovoz kurjave, gradbenega materiala, gradbenih strojev, zemlje, gospodinjskih predmetov in strojev, odvoz trave, fekalij …); odločila, da sta predlagatelja vsak do ½ dolžna plačati drugemu nasprotnemu udeležencu J. P. 269,45 EUR, četrtemu nasprotnemu udeležencu I. F. 129,03 EUR, in devetemu nasprotnemu udeležencu A. O. 10,12 EUR denarnega nadomestila za ustanovljeno nujno pot na njihovih služečih nepremičninah, v roku 30 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila; predlog v preostanku zavrnilo; odločilo, da sta predlagatelja vsak do ½ dolžna povrniti prvi nasprotni udeleženki J. V. 112,00 EUR in drugemu nasprotnemu udeležencu J. P. 136,64 EUR stroškov nepravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper del sklepa, ki se nanaša na določitev nujne poti, je drugi udeleženec J. P. vložil pravočasno pritožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za dovolitev nujne poti v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da imajo gospodujoče nepremičnine že vzpostavljeno potno povezavo do javne ceste po obstoječi služnostni trasi, ki pokriva vse redne potrebe. Večletni spor glede služnostne pravice s prvo nasprotno udeleženko, se je zaključil v letu 2006, in najkasneje od takrat dalje, torej sedem let, je ta potna povezava predlagateljema zadoščala za vse običajne potrebe prebivanja v navedenih nepremičninah. Obstoječa služnostna pot je predlagateljema v celoti omogočala tudi investicijo obnove vikenda, ki sta jo dejansko tudi izvajala. V sorodni zadevi je Višje sodišče v Ljubljani odločilo, da v primeru, ko ni podan eden od osnovnih pogojev za določitev nujne poti, to je odsotnost potne povezave z javno potjo, tudi ni pogojev za ugotavljanje, katera od predlaganih tras je ustreznejša za predlagatelja; če pot obstaja, nujne poti ni mogoče ustanoviti (VSL II Cp 4621/2008), kar je v celoti v skladu z določbo 88. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče dovolilo nujno pot za dejavnosti, ki se pojavljajo občasno oziroma za enkratne potrebe gospodujočih nepremičnin. Za take potrebe pa bi morala biti nujna pot omejena na čas, ko se te potrebe pojavijo, česar pa sodišče ni storilo, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 219. člena SPZ (ki določa, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar). Sodišče tudi ni upoštevalo, da so pritožnikova kmetijska zemljišča v sklopu zaščitene kmetije in je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izvedenec gradbene stroke je pojasnil, da bo traso nujne poti v delu, ki poteka po kmetijskih zemljiščih, potrebno utrditi. S tem pa se trajno spremeni kultura zemljišča, saj po trasi poti ne bo več mogoča košnja ali oranje in siceršnja raba tega zemljišča. Tudi sicer trasa preseka obremenjena zemljišča, kar predstavlja dodatno oviro za dosedanji način rabe teh nepremičnin, pa tudi spremembo namembnosti teh zemljišč, kar pa je v nasprotju z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Sodišče bi moralo pridobiti najmanj mnenje lokalne skupnosti o možnosti trajne spremembe namembnosti in degradacije prizadetih površin.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v tej nepravdni zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za odločitev kot jo je sprejelo, v celoti sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen SPZ). Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da to lahko pomeni tudi, da pot sicer obstaja, vendar je neprimerna za redno gospodarjenje in uporabo gospodujoče nepremičnine. Med udeleženci postopka ni bilo spora o tem, da imata predlagatelja v korist svojih nepremičnin s pravnomočno sodbo ugotovljeno služnost hoje in vožnje z osebnimi vozili po obstoječi dovozni poti preko služeče nepremičnine s parc. št. *83/0, ki je v lasti prve nasprotne udeleženke J. V. Sodišče prve stopnje pa je moralo presoditi, ali že obstoječa služnost hoje in vožnje z osebnimi vozili zadostuje potrebam redne rabe nepremičnin predlagateljev (1). Po izpeljanem dokaznem postopku je utemeljeno zaključilo, da za redno rabo svojih nepremičnin predlagatelja potrebujeta poleg dostopa peš in z osebnimi vozili, tudi dostop z osebnim vozilom z avtomobilsko prikolico, z gradbenimi stroji, z manjšimi tovornjaki, z vozili za praznjenje kanalizacijske jame, s traktorji ter s traktorsko prikolico (2). Razloge za takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema (razvidni so iz 15., 17., 19. in 20. točke izpodbijanega sklepa) in jih pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

6. Med drugim mora sklep o določitvi nujne poti obsegati natančen potek nujne poti in način uporabe nujne poti (drugi odstavek 145. člena ZNP). To določbo je sodišče prve stopnje spoštovalo, izpodbijani sklep obsega natančen potek nujne poti, pa tudi način njene uporabe (za dovoz kurjave, gradbenega materiala, gradbenih strojev, zemlje, odvoz trave, fekalij …). S tem je sodišče prve stopnje določilo tudi časovni okvir uporabe nujne poti – njena uporaba je omejena na čas, ko se te potrebe pojavijo in je s tem zadoščeno tudi določbi prvega odstavka 319. člena SPZ, ki jo izpostavlja pritožba.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da ustanovitev nujne poti ne ovira dejstvo, da so nekatere nepremičnine del zaščitene kmetije, saj je to ovira le za odsvojitev posamezne nepremičnine, če bi bila lahko z njo ogrožena eksistenca kmetije (18. člen ZKZ). Ustanovitev nujne poti pa v eksistenco zaščitene kmetije ne bo posegla. Tudi sicer je sodišče dovolilo nujno pot po že obstoječem kolovozu, ki v veliki meri poteka po robovih nepremičnin. Pravilno je tudi ugotovilo, da tudi z dodatnim nasutjem (le na zadnjem delu poti) ne bo bistveno spremenjena ali ovirana dosedanja raba služečih nepremičnin, ki jih bodo nasprotni udeleženci še naprej lahko uporabljali za kmetijski namen, pri čemer tudi vrednost obremenjenih nepremičnin ne bo nič manjša. 8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Pojem redne rabe nepremičnine v zakonu ni določen. Redna raba je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem konkretnem primeru, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer pri presoji redne rabe nepremičnine ni odločilno le sedanje stanje, ampak je potrebno upoštevati tudi možnost gospodarskega izkoriščanja nepremičnin v bodoče, kot vse pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

(2) Nepremičnina v korist katere se zahteva vzpostavitev nujne poti, je v naravi hiša z gospodarskim poslopjem, ob kateri je sadovnjak.