Jedro

Ker za telefaks in telefonsko elektronsko centralo nista bila pridobljena atesta RSO in RUT, je tožena stranka pravilno postopala, ker je izdelke začasno prepovedala dajati v promet.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja z dne 23.11.1992, s katero je bilo tožeči stranki začasno prepovedano dajati v promet izdelka telefaks KX-F 90B in telefonsko elektronsko centralo KX-T 30810 B znamke Panasonic, uvožena iz Japonske, ker nimata atesta RSO niti atesta Republiške uprave za telekomunikacije (RUT). Tožena stranka je namreč ugotovila, da tožeča stranka ni postopala v skladu z določbo 18. člena zakona o standardizaciji, zato je menila, da bila pravilna odločitev, s katero se začasno prepove promet s spornimi izdelki.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje. V času izdaje prvostopne odločbe je tožeča stranka že pridobila atest RSO, saj je bil atest za telefaks KX-F90B izdan 26.10.1992 , za napravo KX T 30810B pa dne 27.10.1992. Poleg tega je za tožečo stranko vprašljivo, če je za telefaks sploh potreben še atest RUT, saj se lahko uporablja tudi kot fotokopirni stroj. Kljub takemu stališču pa je tožeča stranka že 22.5.1992 vložila pri Upravi za telekomunikacije prošnjo za skrajšan postopek atestiranja, saj je za sporne aparate že bil izdan potreben atest, ki pa je bil žal datiran z 10.10.1991. Zato meni, da bi, če je že potreben, ta atest, čeprav ni bil izdan do 7.10.1991 lahko veljal tudi v Sloveniji. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, ampak je sodišču samo predložila celotni upravni spis o sporni zadevi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 18. člena zakona o standardizaciji (Uradni list SFRJ, št. 37/88 - ZSta) mora organizacija združenega dela, preden da proizvod v promet na jugoslovanski trg, preveriti, ali izpolnjuje pogoje in zahteve določene z obveznimi standardi in s predpisi, izdanimi na podlagi tega zakona. To mora preveriti pod pogoji in na način, ki določajo zadevni standard oziroma predpisi. Pravilnik o obveznem atestiranju proizvodov, ki povzročajo radiofrekvenčne motnje in o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati podjetja in druge pravne osebe, pooblaščene za atestiranje teh proizvodov (Uradni list SFRJ, št. 30/91) pa določa za sporne izdelke, ki jih je dala v prodajo tožeča stranka atest RSO in atest RUT. Kot je razvidno iz spisa tožene stranke je tožeča stranka sicer še pred izdajo prvostopne odločbe pridobila A teste RSO za sporne predmete, ni pa vse do konca upravnega postopka pridobila atestov RUT, ki jih mora izdati Republiška uprava za telekomunikacije.

Ker ugotovitev inšpektorja glede tega, da je tožeča stranka dala v prodajo proizvode brez ustreznih atestov ni vezana samo na čas po inšpekcijskem pregledu, ampak je to ugotovitev, ki se nanaša na ves čas prodaje določenega izdelka, bi na pravilnost odločitve tožene stranke v spornem primeru lahko vplivalo samo dejstvo, da bi tožeča stranka med postopkom pridobila oba zahtevana atesta, to je atest RSO in atest RUT. Ker je tožeči stranki uspelo pridobiti samo atest RSO, pri čemer je seveda nesprejemljiva njena tožbena navedba, da za telefaks atest RUT sploh ni potreben, ker se ga lahko uporablja tudi kot fotokopirni stroj, česar se zaveda tudi sama tožeča stranka, saj v takem primeru sploh ne bi vložilo ustreznega zahtevka pri Republiški upravi za telekomunikacijo, ti atesti pa do konca postopka pri toženi stranki niso bili pridobljeni, je odločitev tožene stranke o začasni prepovedi dajanja spornih izdelkov v promet pravilna in zakonita. Na pravilnost take odločitve nima tudi nobenega vpliva dejstvo, da je bivša "Zajednica JPTT" 10.10.1991 izdala ustrezne ateste. Po stališčih in sklepih Skupščine Republike Slovenije ob izteku trimesečnega moratorija za nadaljnje uresničevanje osamosvojitvenih aktov Skupščine Republike Slovenije z dne 25.junija 1991, predpisanega z Brionsko deklaracijo z dne 7.julija 1991 (Uradni list RS, št. 16/91), se je z 8. oktobrom 1991 nadaljevalo z uresničevanjem in izvajanjem temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi teh aktov pa so se z 8.10.1991 pristojnosti prejšnjih organov in organizacij SFRJ prenesle na organe in organizacije Republike Slovenije. To se pravi, da je tudi pristojnosti prejšnje skupnosti jugoslovanskih PTT podjetij prevzela ustrezna republiška inštitucija, ki je v konkretnem primeru Republiški urad za telekomunikacije. Ker je tožena stranka v skladu z veljavnimi predpisi samo začasno prepovedala dajati v promet izdelke, ki so predmet sporne odločbe, dokler se ne pridobijo vsi ustrezni atesti, je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita.

Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih, zakona o standardizaciji in pravilnika o obveznem atestiranju proizvodov, ki povzročajo radiofrekvenčne motnje in o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati podjetja in druge pravne osebe, pooblaščene za atestiranje teh proizvodov, je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).