Jedro

Z ustno podanim izvidom in mnenjem izvedenca na glavni obravnavi, na katerega s strani obrambe ni bilo pripomb, je obsojenčev zagovornik izčrpal na predhodnih glavnih obravnavah postavljeni dokazni predlog za (pisno) dopolnitev izvedenskega mnenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4.12.2007 spoznalo obsojenega V.F. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen štiri mesece zapora, vanjo vštelo čas, prestan v priporu ter mu na podlagi 40. člena KZ izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za čas dveh let ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 26.11.2008 pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se obsojencu stranska kazen izgon tujca iz države ne izreče, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 16.3.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V zahtevi navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo določila 11. člena KZ ter je povsem neprepričljivo obrazložilo, da ravnanje obsojenca ne predstavlja silobrana, bistveno kršilo določila kazenskega postopka, ker se ni izreklo o predlagani dopolnitvi izvedenskega mnenja ter da se ni opredelilo do izjav prič, ki jih zagovornik navaja v pritožbi kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenec je pri Okrajnem sodišču v Kopru dne 24.3.2008 vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil njegov zagovornik. Vrhovno sodišče navedene dopolnitve ni upoštevalo, ker je bila le-ta vložena že po izteku roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (tretji odstavek 421. člena ZKP).

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 9.6.2009 predlagal zavrnitev zahteve, ki je v celoti vložena zaradi nedopustnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen dne 10.6.2009, njegov zagovornik pa dne 12.6.2009. Obsojenec se je o njem izjavil dne 18.6.2009, njegov zagovornik pa dne 23.6.2009. Iz navedenih izjav izhaja nestrinjanje s predlogom vrhovnega državnega tožilca ter vztrajanje pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. - 3. točki 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati.

B-2

5. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče napačno pravno kvalificiralo obsojenčevo ravnanje ter kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo določila 11. člena KZ (silobran) oziroma je povsem neprepričljivo obrazložilo, da obsojenčevo ravnanje ne predstavlja ravnanja v silobranu. Vložnik očitek utemeljuje s tem, da iz zagovora obsojenca in iz izpovedb prič izhaja, da je oškodovanec obsojencu ves večer grozil, da je sam začel pretep, ki ga je stopnjeval s fizičnim nasiljem in grožnjami, obsojenčevo ravnanje pa je bilo nujno potrebno, da od sebe odvrne istočasen, protipraven napad.

6. Zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Zagovornik obsojenca sicer navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo določila 11. člena KZ, iz vsebine zahteve in njenega sklicevanja na zagovor obsojenca ter izpovedbe prič pa izhaja, da se vlagatelj ne strinja z dokazno oceno sodišča in izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sodišče je (drugi odstavek na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje) navedlo prepričljive razloge zakaj obsojenčevega ravnanja ni mogoče šteti za silobran ter pojasnilo, da v obravnavanem primeru odgovor z nožem ne more biti sorazmeren golorokemu, še manj pa verbalnemu napadu oškodovanca.

7. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče onemogočilo popolno ugotovitev dejanskega stanja (373. člen ZKP) ter tako bistveno kršilo določila kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, ker na glavni obravnavi ni zavrnilo dokaznega predloga obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja dr. Z., niti se o tem ni izreklo v razlogih sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčev zagovornik na glavni obravnavi dne 12.7.2007 predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja omenjenega izvedenca medicinske stroke, ki je bilo izdelano dne 2.6.2007. V obrazložitvi dokaznega predloga je navedel, da je izvedensko mnenje dr. Z. neobjektivno, ker se nanaša le na izpovedbo oškodovanca, zato naj se izvedenec po vpogledu v druge dokaze opredeli, kaj če je bilo tako, kot je povedal obdolženec in priče. Obsojenčev zagovornik je pri podanem dokaznem predlogu vztrajal tudi na glavni obravnavi dne 24.8.2007. Pritrditi gre vlagatelju, da sodišče o obravnavanem dokaznem predlogu ni izrecno odločilo, vendar pa to v konkretni zadevi tudi ni bilo potrebno in takšno ravnanje sodišča ne predstavlja kršitve. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti namreč prezre, da je izvedenec asist. T.Z., dr. med. na glavni obravnavi dne 12.10.2007, torej po postavitvi omenjenega dokaznega predloga, v skladu z določbo 6. odstavka 333. člena ZKP, svoj izvid in mnenje podal ustno. Kot pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče je izvedenec ob tej priložnosti izčrpno odgovarjal na vprašanja obsojenca in njegovega zagovornika, predočena mu je bila konkretna izpovedba priče ter s strani obrambe postavljeno vprašanje ali je glede na zagovor obsojenca in izpovedbo zaslišanih prič mogoče, da je na hrbtu ležal obsojenec in nad njim čepel oškodovanec, torej vprašanje v zvezi s katerim je bila zahtevana dopolnitev izvedenskega mnenja. Na na glavni obravnavi podano izvedensko mnenje ne obsojenec, ne njegov zagovornik nista imela pripomb, iz česar je sodišče povsem utemeljeno sklepalo, da obsojenčeva obramba pri postavljenem dokaznem predlogu ne vztraja več. Povedano drugače, z ustno podanim izvidom in mnenjem na glavni obravnavi, na katerega s strani obrambe ni bilo pripomb, je obsojenčev zagovornik izčrpal na predhodnih glavnih obravnavah postavljeni dokazni predlog za (pisno) dopolnitev izvedenskega mnenja.

8. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do izjav prič, ki so izpovedovale v korist obsojenca, kar po stališču zahteve predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi kršitev drugega odstavka 355. člena ter 17. člena ZKP. Pri tem vložnik ne pove, katere priče ima v mislih, temveč se v zvezi s tem sklicuje na pritožbo, ki jo, kot navaja „v izogib ponavljanju opredeljuje kot del zahteve za varstvo zakonitosti“.

9. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodba I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 in drugih) poudarilo, da čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni izrecno predpisana, načelo dispozitivnosti nalaga strankam, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Tako ni dovolj, da se vložnik „v izogib ponavljanju“ sklicuje na navedbe v pritožbi, ki naj postanejo „sestavni del zahteve“, temveč mora zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti. Zagovornik zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z odsotnostjo razlogov o odločilnih dejstvih v zahtevi ni konkretiziral, zato Vrhovno sodišče posplošenih navedb ni preizkušalo.

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek nastal v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.