Jedro

Če vloži nepopolno pritožbo obdolženec, ki ima zagovornika, se takega obdolženca ne poziva k dopolnitvi pritožbe. Če se da razbrati, na katero sodbo se nanaša, se taka pritožba predloži višjemu sodišču.

Izrek

Pritožba obd. A.V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Dopolnitev pritožbe zagovornika obd. A.V. se zavrže kot prepozna.

Obd. A.V. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 5.000,00 tolarjev povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. A.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS.

Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu v tej določilo kazen 2 meseca zapora z dveletno preizkusno dobo. Obd. M.A. je spoznalo za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 65 KZ RS. Izreklo ji je pogojno obsodbo in ji v tej določilo kazen 1 mesec zapora z enoletno preizkusno dobo. Obd. V.A. pa je oprostilo obtožbe kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 65 KZ RS.

Zadnji dan pritožbenega roka, dne 13.4.1993 je obd. A.V. vložil pritožbo. Ta vsebuje le navedbo sodbe, ne pa tudi razlogov za izpodbijanje sodbe, obrazložitve in tudi ne predloga, kako naj odloči sodišče druge stopnje. Dne 23.12.1993 je obdolženčev zagovornik vložil dopolnitev pritožbe. V tej navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker obdolženčeva pritožba ni bila popolna, tega pozvati, da jo dopolni. V dopolnitvi pritožbe uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, pritožuje pa se tudi zoper odločbo o kazni. Predlaga, da se sodbo razvleljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma spremeni tako, da se obdolžencu izreče milejšo obliko kazni.

V II. odst. 362. čl. ZKP je določeno, da mora sodišče, če se zoper sodbo pritoži obdolženec, ki nima zagovornika, njegova pritožba pa ni sestavljena v skladu z določili I. odst. 362. čl. ZKP, obdolženca pozvati, da pritožbo v določenem roku dopolni. V III. odst. 362. čl. ZKP pa je določeno, da v primerih, ko obdolženec ima zagovornika, njegova pritožba pa ni popolna, tega ne poziva k dopolnitvi, temveč njegovo pritožbo, če se ne da razbrati, na katero sodbo se nanaša, zavrže, če pa se to da razbrati, jo pošlje pritožbenemu sodišču. Ker v obravnavanem primeru obdolženec ima zagovornika, obdolženčeva pritožba pa vsebuje navedbo sodbe, ostalih sestavin pa nima, sodišče prve stopnje ni bilo pooblaščeno obdolženca pozivati k dopolnitvi pritožbe. Res je, da pritožbe ni takoj predložilo višjemu sodišču, navedeno pomanjkljivost je odpravilo šele na pobudo zagovornika. Ker pa je zagovornik po izteku pritožbenega roka vložil dopolnitev pritožbe, je ta prepozna in jo je sodišče druge stopnje kot tako zavrglo. Odločilo pa je o pritožbi obdolženca. Ker ta ne vsebuje razlogov za izpodbijanje sodbe in obrazložitve, se je v skladu z določili II. odst. 376. čl. omejilo le na preizkus kršitev iz 1. in 2. tč. I. odst. 376. čl. ZKP in na preizkus odločbe o kazenski sankciji.

Pri tem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve določb kazenskega postopka, navedene v I. odst. 376. člena ZKP in da tudi ni kršilo kazenskega zakona v škodo obdolženca. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazni pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, predvsem pa da so olajševalne bile dovolj upoštevane, saj je obdolžencu namesto predpisane kazni izreklo le pogojno obsodbo. V tej pa mu je določilo primerno kazen in preizkusno dobo.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih I. odst. 98. čl. in 101 čl. ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo pritožbenega dela kazenskega postopka, ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.