Jedro

Ker so pogoji za ugotovitev naklepa (zavedanje in volja) nasprotni pogojem za obstoj dejanske zmote (nevednost, napačna predstava), se naklep in zmota medsebojno izključujeta.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je s sodbo z dne 4.11.1997 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče je s sodbo z dne 14.4.1998 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bil obsojenec prepričan, da seka v svojem gozdu in obrazlaga razloge za takšno prepričanje. Meni, da je obsojenec, tudi če je njegova mati sporni del parcele št. 376/2 k.o. C. odsvojila, tega skladno s pravili stvarnega prava priposestvoval. Iz okoliščin, v katerih je obsojenec les posekal, je razvidno, da je bil prepričan, da seka v svojem gozdu, zato ni bil podan namen protipravne prilastitve tuje premične stvari. Tudi ob stališču, da je obsojenec les sekal v tujem gozdu, pa mu je glede na to potrebno pripisati dejansko zmoto.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedel, da obsojenec, s tem ko navaja svoje prepričanje, da je sekal v svojem gozdu, smiselno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ker to ne more biti predmet presoje v tem postopku, je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je obsojenec sekal les na parceli št. 376/2 k.o. C., ki ni njegova last, česar se je zavedal, kaznivo dejanje pa je storil z naklepom.

Storilec kaznivega dejanja je deloval z naklepom, če se je v času storitve kaznivega dejanja zavedal vseh okoliščin le-tega (objektivnih znakov kaznivega dejanja, posledice oz. možnosti nastanka prepovedane posledice in vzročne zveze med svojim ravnanjem in prepovedano posledico) in je nastanek posledice hotel oz. je vanjo privolil. Ugotavljanje teh dejstev predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja. V primeru, da so navedena dejstva podana, napravi sodišče na podlagi teh dejstev pravni sklep in ugotovi, da je pri storilcu podan direktni ali eventualni naklep.

Ob obstoju zgoraj opisanih dejstev, na podlagi katerih je moč ugotoviti, da je storilec deloval z naklepom, ni mogoče sprejeti zatrjevanja o obstoju dejanske zmote, saj je vsebina dejanske zmote nevednost ali napačna predstava o kakem znaku kaznivega dejanja oz. okoliščini, ki bi izključevala obstoj kaznivega dejanja. Ker so pogoji za ugotovitev naklepa (zavedanje in volja) nasprotni pogojem za obstoj dejanske zmote (nevednost, napačna predstava), se naklep in zmota medsebojno izključujeta.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ob ugotovljenih okoliščinah, po katerih se presoja obstoj naklepa, sodišče prve stopnje napravilo pravilen pravni sklep, da je storilec storil kaznivo dejanje z naklepom. Obsojenčev zagovornik s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija pravilnost teh ugotovitev in zatrjuje, da so bila ta dejstva ugotovljena napačno, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja oziroma zatrjevani obstoj dejanske zmote opira na dejansko stanje, drugačno od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, drugih kršitev kazenskega zakona pa obsojenčev zagovornik ne navaja, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.