Jedro

Tožniku ni bil kršen tedenski počitek z udeležbo na dnevnih sestankih, pri skupinskem športu, z dosegljivostjo po telefonu, z nošenjem uniforme, prepovedjo zapuščanja baze, in udeležbe na postrojih ter pri dvigih zastave. Zgolj dejstvo bivanja v vojaški bazi na mednarodni misiji pa ne pomeni povišane pripravljenosti v smislu 9. točke 3. člena ZSSloV, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača odškodnino za neizkoriščene dni tedenskega počitka v višini 558,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje do plačila, zavrnilo pa je plačilo 3.210,80 EUR (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne njene stroške postopka v višini 250,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališči, da povišana pripravljenost med misijo, nošenje uniforme, sestanki oziroma dnevno informiranje o nalogah naslednjega dne, pripravljanje malice, jutranji postroji in dvigi zastave, obvezna udeležba na skupinskem športu, zahtevana dosegljivost na telefonske klice nadrejenih in podobno ne predstavljajo kršitve pravice do tedenskega počitka. Meni, da je odločitev v nasprotju z evropskim pravnim redom in z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Trdi, da je njegov delovni čas trajal od dneva, ko je prišel na misijo, do dneva, ko je z misije odšel, z izjemo posebnega misijskega dopusta. Tudi če v tem času ne bi izvajal nobene konkretne delovne naloge in bi bil le pripravljen za delo, bi bil po njegovem mnenju zaradi določitve kraja bivanja tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Pove, da je tožena stranka določila kraj misije v tuji državi, kjer je bil vezan na majhno vojaško bazo, v kateri je bil vsak dan 24 ur na razpolago toženi stranki. Meni, da je treba izhajati iz opredelitve efektivnega delovnega časa po 142. členu ZDR-1 ter 1. točki 2. člena Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, po kateri je delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso. Meni, da je relevantna tudi sodna praksa sodišča Evropske unije, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo SEU C-303/98, na podlagi katere je Republika Slovenija spremenila 42. člen Zakona o zdravniški službi, tako da se čas, ki ga zdravniki prebijejo na delovnem mestu, ne glede na to, ali aktivno opravljajo svoje delovne naloge ali ne, šteje kot delovni čas, tretji odstavek 96. člena ZObr pa je v direktnem nasprotju z njo. Sklicuje se še na sodbe SEU C-151/02, C-398/01, C-14/04, C-518/15 in se zavzema za to, da bi se pripravljenost na delo in bivanje na kraju, ki ga določi delodajalec, moralo šteti v delovni čas kot efektivno delo. Navaja, da Direktiva 2003/88/ES neposredno zavezuje Republiko Slovenijo, velja pa tudi za vojsko in policijo (Pdp 1587/2014 in Pdp 441/2015). Dalje se sklicuje še na sodbe SEU C-397/01 do C‑403/01 ter odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2016 o neposredni uporabljivosti Direktive glede delovnega časa. Dalje se sklicuje še na 9. točko 3. člena ZSSloV o povišani pripravljenosti. Zatrjuje, da je bil ves čas v pripravljenosti na delo, čemur tožena stranka ni nasprotovala, pripravljenost na delo na določenem kraju in ob možnosti aktiviranja za boj ali druge naloge pa pomeni pripravljenost v delovnopravnem smislu. Meni, da je glede vprašanj, kaj vse sodi v okvir pravice do tedenskega počitka in kaj ne, vrhovno sodišče s citiranimi sodnimi odločbami brez navedbe tehtnih razlogov odstopilo od ustaljene sodne prakse ter prestrogo in izredno ozko tolmačilo pojem tedenskega počitka. Navaja, da bi v neprekinjenem obdobju 24 ur moral biti prost vseh svojih obveznosti, tudi dosegljivosti po telefonu ter poročanja o kraju nahajanja. Trdi, da je opravljal številne aktivnosti po odredbi nadrejenih vsak dan na misiji, pri čemer ni bilo nobene potrebe, da bi moral biti ves čas v uniformi ali športni opremi SV. V zvezi z jutranjim postrojem in dvigom zastave navaja, da to nista aktivnosti, ki bi bili neogibno potrebni za zagotavljanje reda v bazi, posegata pa v počitek pripadnikov. Dalje navaja, da tudi druge aktivnosti (vsakodnevni sestanki, skrb za skupne prostore baze, čiščenje in vzdrževanje opreme, orožja in vozil, pripravljanje obrokov suhe malice, klicanje nadrejenih po telefonu, dosegljivost na telefon in priprave za delo ter ostale obvezne organizirane aktivnosti) posegajo v pravico do tedenskega počitka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev v novo sojenje drugemu sodniku s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožnikovem tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka na mednarodni misiji JOINT ENTERPRISE KFOR Kosovo za čas od 25. 3. 2014 do 29. 10. 2014. Tožnikovemu tožbenemu zahtevku je delno (glede odškodnine za 4 dni neizkoriščenega tedenskega počitka) ugodilo na podlagi ugotovitve, da v evidenci zavedena dva dneva tedenskega počitka nista bila dela prosta za tožnika, saj je opravil dodatni patrulji na terenu, za dva dneva pa je ugotovilo, da se je udeležil usposabljanja za prvo pomoč oziroma streljanja. V preostalem delu (glede odškodnine za 23 dni) je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da glede opravil priprave suhe malice in nošenja vode tožnik v tožbi in pripravljalnih vlogah ni podal ustrezne trditvene podlage za to, ostale zatrjevane aktivnosti (sestanki, skupinski šport, dosegljivost po telefonu, nošenje uniforme, prepoved zapuščanja baze, postroj ter dvig zastave) pa skladno z ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča ne predstavljajo opravil, ki bi vplivala na možnost izrabe tedenskega počitka oziroma jo onemogočala. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na številne odločitve Vrhovnega sodišča,1 na vsebino katerih se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, ki tako sledi stališčem iz njih, da kot kršitev pravice do tedenskega počitka lahko štejejo le taka opravila, ki pomenijo opravljanje delovnih obveznosti pripadnika na misiji, ki glede na svojo vsebino in trajanje kršijo pravico do izrabe tedenskega počitka, določene dolžnosti oziroma opravila pa ne pomenijo opravljanja dela na vojaški misiji v tujini, zato udeležba pri njih ne krši pripadniku pravice do izrabe prostega dneva tedenskega počitka. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilna in ustrezno obrazložena stališča sodišča prve stopnje, da tožniku ni bil kršen tedenski počitek z udeležbo na dnevnih sestankih, pri skupinskem športu, z dosegljivostjo po telefonu, z nošenjem uniforme, prepovedjo zapuščanja baze, in udeležbe na postrojih ter pri dvigih zastave. Zgolj dejstvo bivanja v vojaški bazi na mednarodni misiji pa ne pomeni povišane pripravljenosti v smislu 9. točke 3. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS št. 68/07 in nasl. – ZSSloV), za kar se neutemeljeno zavzema tožnik.

6. Zavrniti je treba tudi tožnikovo uveljavljanje, da je odločitev sodišča prve stopnje v neskladju z določbami Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma s stališči sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU), sprejetimi v zvezi z vprašanjem opredelitve delovnega časa po tej direktivi. SEU je v nekaterih zgodnejših zadevah zavzelo stališče, da je treba čas razpoložljivosti delavcev za delo za namene uporabe Direktive 2003/88/ES opredeliti bodisi kot delovni čas bodisi kot čas počitka, saj Direktiva ne določa vmesne kategorije (C-266/14, C-518/15). Če kraj dela ne sovpada s prebivališčem delavca, je odločilni dejavnik za to, da bi se štelo, da so podani elementi pojma "delovni čas" ta, da mora biti delavec fizično navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec in da mora biti tam delodajalcu na razpolago, da bi takoj lahko opravil ustrezne naloge (C-303/98, C-151/02 in C-14/02). Če je delavec v obdobju razpoložljivosti za delo odmaknjen od svojega družbenega in družinskega okolja ter ima le malo svobode pri razpolaganju s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, je treba to obdobje v celoti opredeliti kot delovni čas ne glede na delo, ki ga delavec v navedenem obdobju dejansko opravi (C-151/02, C-397/01, C-14/04). Tudi obdobje razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti je treba opredeliti kot delovni čas, če so delavcu v tem času naložene zaveze, ki vplivajo na njegove možnosti, da se posveti svojim osebnim družbenim interesom (C-518/15). Tudi na podlagi te prakse je treba skleniti, da je od okoliščin vsakega primera posebej odvisno, ali je treba obdobje pripravljenosti šteti za delovni čas.

7. SEU je v sodbi C-344/19 z dne 9. 3. 2021, v kateri je odgovarjalo na vprašanja, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče RS v delovnem sporu št. VIII Ips 147/2018, poudarilo, da če zaveze, naložene delavcu v določenem obdobju razpoložljivosti za delo, ne dosežejo take stopnje intenzivnosti ter mu omogočajo, da razpolaga s svojim časom in da se posveti svojim interesom brez večjih omejitev, je za namene uporabe Direktive samo čas, povezan z opravljanjem dela, ki se v takem obdobju po potrebi dejansko opravi, delovni čas. Organizacijskih težav, ki jih obdobje razpoložljivosti za delo lahko povzroči delavcu in ki ne izhajajo iz takih zavez, ampak so npr. posledica naravnih elementov ali proste izbire delavca oziroma kot v predmetni zadevi tudi narave bivanja na mednarodni vojaški misiji, ni mogoče upoštevati. Iz najnovejše odločbe SEU C‑344/19 torej izhaja, da pri opredelitvi časa kot delovnega časa ni samodejnosti glede na obveznost bivanja na določenem kraju - v predmetni zadevi v vojaški bazi in posledično upoštevanje varnostnega in organizacijskega režima v taki bazi, pač pa je treba preveriti, ali je taka opredelitev potrebna zaradi vpliva, ki ga imajo vse naložene zaveze skupaj na delavčevo možnost, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, in da se posveti svojim interesom. V tem pogledu je treba glede na navedeno odločitev še posebej upoštevati rok, ki ga ima delavec v obdobju razpoložljivosti za delo na voljo za to, da se vrne k opravljanju svojih poklicnih nalog, od trenutka, ko ga njegov delodajalec k temu pozove, po potrebi v povezavi s povprečno stopnjo pogostnosti intervencij, ki jih bo ta delavec dejansko moral zagotoviti v tem obdobju. Obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem lahko delavec načrtuje svoje osebne in družbene opravke ob upoštevanju razumnega roka, ki mu je dan na voljo za to, da se vrne k opravljanju svojih poklicnih nalog, ni a priori delovni čas, za kar se tožnik zavzema s trditvami, da je bil v času trajanja misije na Kosovu 24 ur vse dni v tednu na razpolago delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo posamezne zatrjevane aktivnosti tožnika na v evidencah zabeležene proste dneve. Skladno s stališči, ki jih je vrhovno sodišče zavzelo v citiranih sodbah, je pravilno ugotovilo, da tožnikove zatrjevane aktivnosti niso take vrste, da bi celotno obdobje vsakega dne na misiji pomenilo delovni čas. Glede na navedeno je treba zavrniti pritožbene trditve o neskladnosti izpodbijane sodbe z evropskim pravnim redom in načelom enakosti pred zakonom iz Ustave RS.

8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sodbe in sklepi Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020, VIII Ips 94/2019 z dne 22. 4. 2020, VIII Ips 18/2020 z dne 9. 6. 2020 in VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020.