Jedro

Ker sta izvedenca, sicer člana izvedenskega organa, ki je bil postavljen za izdelavo izvedenskega mnenja, ustno izvedensko mnenje podala posebej kot fizični osebi, se na ustno izvedensko delo obračuna tudi 8,85% prispevek za poseben primer zavarovanja. Vsak izvedenec je upravičen tudi do povrnitve svojih potnih stroškov.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom I Ps 365/2012 z dne 24. 4. 2013 odmerilo in priznalo izvedenino sodni izvedenki A.A., dr. med.. Plačilo izvedenine je naložilo toženi stranki. Z drugim sklepom iste opravilne številke in izdano istega dne je izvedenino odmerilo tudi sodnemu izvedencu asist. B.B., dr. med. in prav tako plačilo izvedenine naložilo toženi stranki.

Zoper oba sklepa je tožena stranka vložila pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. V obeh pritožbah navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je s sklepom opr. št. I Ps 365/2012 z dne 16. 5. 2012 kot izvedenca določilo strokovno institucijo, Univerzo v A., B. fakulteto, Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Sodna izvedenca nista bila postavljena za izvedenca kot fizična oseba, temveč sta bila le člana izvedenskega organa. Sodišče bi zato moralo nagrado (za neposredno zaslišanje izvedencev) priznati izvedenskemu organu torej Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja, ne pa izvedenki oziroma izvedencu – fizični osebi. Posledično tudi ni nobene pravne podlage za obračun in plačilo 8,85 % prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Omenjeni prispevek, to je prispevek za posebne primere zavarovanja, se namreč glede na določbo 154. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v povezavi z določbo 20. člena ZPIZ-2, lahko obračuna in plača le fizičnim osebam. Obvezno zavarovanje zgolj fizičnih oseb je določeno tudi v 13. členu ZPIZ-2. Pravnim osebam, ki so zavezanci za DDV, je možno obračunati le 20 % DDV. Sodišče je tudi nepravilno odmerilo in priznalo višino nagrade. Oba s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja postavljena izvedenca, namreč živita na istem naslovu, sodišče prve stopnje pa je nekritično obema priznalo kilometrino za pot na sodišče, ki sta jo opravila na isti dan. Sodišče ni raziskalo, ali sta morda izvedenca na sodišče prišla s skupnim prevozom. V kolikor je temu tako, bi sodišče po mnenju tožene stranke lahko kilometrino priznalo le enemu od njiju in nikakor ne obema. Poleg tega tožena stranka še navaja, da je sodišče v II. točki izpodbijanih sklepov tudi napačno navedlo TRR tožene stranke, ki se pravilno glasi: TRR št. ..., kar izhaja tudi iz priloženega pojasnila glede izvajanja Pravilnika o podračunih ter načinu plačevanja obveznih dajatev in drugih javnofinančnih prihodkov (Ur. l. RS, št. 103/2010 s spremembami) z dne 6. 10. 2011. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče oba izpodbijana sklepa ustrezno spremeni oziroma, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravile uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. I Ps 365/2012 z dne 16. 5. 2012 za izvedenca določilo strokovno institucijo: Univerzo v A., B. fakulteta, Komisija za fakultetna izvedenska mnenja. V okviru izvedenskega organa sta izvedensko delo opravila asist. B.B., dr. med., specialist ortoped in A.A., dr. med., specialistka psihiatrije. Za pisno podano izvedensko mnenje je sodišče najprej z dvema sklepoma datiranima z dne 12. 12. 2012 nagrado priznalo posameznemu članu izvedenskega organa, nato pa, ko je dobilo račun izvedenskega organa, s sklepom z dne 21. 12. 2012 oba sklepa z dne 12. 12. 2012 razveljavilo ter za opravljeno izvedensko delo (pisno izvedensko mnenje) izvedenskemu organu priznalo nagrado in povračilo materialnih stroškov. Navedeni sklep je postal pravnomočen. V nadaljevanju pa je sodišče zaradi razjasnitve dejanskega stanja na narok za glavno obravnavo povabilo oba člana izvedenskega organa in ju na naroku tudi zaslišalo. Oba izvedenca – člana izvedenskega organa sta priglasila nagrado ter stroške. Sodišče je z izpodbijanima sklepoma odmerilo in priznalo nagrado obema izvedencema, plačilo izvedenine pa naložilo toženi stranki.

ZPP v 245. členu določa, da izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec; če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev. Izvedenci se določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Izvedensko delo se sme zaupati tudi strokovni instituciji (bolnišnici, kemičnemu laboratoriju, fakulteti in podobno).

Kljub temu, da je bil postavljen izvedenski organ, pa sodišče za zaslišanje vabila ni posredovalo izvedenskemu organu, temveč je na narok za glavno obravnavo vabilo člana tega izvedenskega organa, torej izvedenca, ki sta sodelovala pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja. V zvezi s tem sodišče opozarja tudi na komentar k 245. členu ZPP (Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba), iz katerega izhaja, da je izvedenec (kot pomožni procesni subjekt) lahko le fizična oseba. V primeru, ko je postavljen izvedenski organ, je postavitev konkretnega izvedenca v takih primerih prenesena na predstojnika institucije. Ker sta izvedensko mnenje podala člana tega izvedenskega organa in sicer v svojstvu izvedenca in ker sta predložila tudi specificiran stroškovnik, je sodišče prve stopnje pri odločanju o povrnitvi nagrade tudi po stališču pritožbenega sodišča odmero nagrade utemeljeno oprlo na določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami). Ker gre za izvedenca kot fizični osebi, je sodišče pravilno upoštevalo tudi določbe ZPIZ-2, na podlagi katerih je potrebno obračunati in plačati tudi 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede številke TRR, na katerega je potrebno nakazati navedeni prispevek, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje napisalo številko računa kakršna je razvidna tudi iz številnih sklepov izdanih v drugih zadevah v zvezi s plačilom izvedenine. Razen tega je dolžnost stranke, ki ji je naloženo plačilo izvedenine tudi, da preveri, ali je navedeni račun pravilen in v primeru če ni, da prispevke nakaže na pravilen račun tožene stranke.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odmero stroškov prihoda obeh izvedencev na narok za glavno obravnavo. Sodišče je vabilo poslalo vsakemu izvedencu posebej, oba izvedenca je tudi posebej zaslišalo. Ker sta samostojno priglasila stroške prihoda na obravnavo, je sodišče pri odločanju pravilno upoštevalo 41. člen Pravilnika, kjer je v 1. odstavku določeno, da potni stroški obsegajo stroške prihoda in vrnitve izvedenca od kraja njegovega stalnega ali začasnega prebivališča do sedeža sodišča oziroma zunanjega oddelka sodišča ali kraja, kjer opravlja izvedeniško delo. Sodišče torej v navedeni določbi ni imelo podlage, da bi za prihod na sodišče obema izvedencema skupaj priznalo zgolj ene potne stroške.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.