Jedro

V sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da za regresno tožbo zadošča, da zavarovalnica v njej trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko. Tožba, ki navedene trditve vsebuje, je zato sklepčna. Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je naknadno, že po vložitvi tako sklepčne tožbe, dolžna ponuditi tožnica, je odvisno od vsebine in substanciranosti ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v točki I izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94736/2014 z dne 14. 7. 2014 razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka še za znesek 530,10 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 300,00 EUR za čas od 23. 10. 2012 dalje do plačila, od zneska 230,10 EUR pa za čas od 26. 9. 2012 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; - v točki II izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.101,50 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 94736/2014 z dne 14. 7. 2014, ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.951,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2012 dalje do plačila in znesek 2.113,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške v višini 1.319,43 EUR s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Izpodbija ugodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je tožba nesklepčna. Stališče, da je za sklepčnost regresne tožbe dovolj, da zavarovalnica v njej trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in v kakšni višini, slabi zaupanje v pravo, pravno varnost in druga načela pravne države. Je tudi v nasprotju z osnovnim pravilom ZPP, da dokazi ne morejo nadomestiti trditev.

Obrazložitev sodbe je nerazumljiva. Sodišče je v točki 13 obrazložilo, da je P. G. (v nadaljevanju oškodovanka) lahko pričakovala, da bo toženec vozilo pred mostom ustavil in ji omogočil prednost. Iz predhodne točke, v kateri je povzelo njeno izpovedbo, pa je mogoče razbrati, da je toženec drvel in da je ocenila, da pred mostom ne bo mogel ustaviti in je zato svoje vozilo ustavila na mostu. Da toženec ne bo ustavil pred mostom, bi oškodovanka, če bi vozila previdno, lahko videla še preden je zapeljala na most. Toženca je očitno spregledala, saj nikjer ni bilo videti sledi zavor. Svojo hitrost bi morala zmanjšati in ustaviti vozilo pred mostom, saj je bil toženec že skoraj na koncu mostu. Prednost je izsilila oškodovanka, ne pa toženec. Tudi v primeru, če toženec še ne bi bil na mostu, ampak tik pred njim, bi kot policistka morala pričakovati, da toženec ne bo zmogel varno ustaviti vozila pred mostom in mu omogočiti, da ga prečka prvi. Ker je ravnala drugače, je kriva za prometno nesrečo. Toženec je argumentirano ugovarjal, da oškodovanka vozila ni ustavila na mostu, vendar sodišče tega ni upoštevalo. Verjelo ji je, da je toženca opazila šele ob vstopu na most, potem pa je reagirala in vozilo ustavila, še preden je prevozila celoten most, čeprav ob ugotovljeni zavorni poti to preprosto ni mogoče. Do popolne zaustavitve bi prevozila še celotno področje mostu in še vsaj nadaljnjih 14 m ter končala nekje v ovinku proti Z. Zato je očitno, da ustavitve na mostu ni bilo. Če pa bi oškodovanka vozilo toženca res opazila pred vstopom na most, je povsem neživljenjsko, da bi svoje vozilo ustavila na zoženem mestu cestišča. Zato izvedenec v svojem mnenju zmotno predpostavlja, da je oškodovanka vozilo zaustavila. V nadaljevanju poda svojo dokazno oceno izpovedbe oškodovanke. Opozarja tudi na razlike med njeno izpovedbo ter izpovedbo zaslišanih prič G., T. in J. Sodišču v zvezi s tem očita pomanjkljivo dokazno oceno, saj njihovih izpovedb in zapisov o poteku prometne nesreče ne poveže. Dejansko stanje je zato zmotno ugotovljeno. Sodišče ne oceni dopisa Policijske postaje N. z dne 21. 7. 2012, ki se nanaša na izjavo priče J. Slednja je na zaslišanju izpovedala, da se s policisti ni pogovarjala in da ji zato ni jasno, kako je ta zabeležka prišla v policijski zapisnik. Zaradi pomanjkljive dokazne ocene je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je mesto nesreče povzel iz skice policista, ki jo je narisal po podatkih oškodovanke. Sodišče v resničnost izjav ne podvomi. V kolikor je sodišče sledilo vsemu, kar je zapisano v policijskem zapisniku, se toženec sprašuje, zakaj ni verjelo zapisu, da oškodovanka fizičnih poškodb ni utrpela. Neprimerno je tudi sklicevanje sodišča na plačilo kazni po plačilnem nalogu policije v točki 13 sodbe. Tožnica ne trdi, da je toženec kazen plačal in s tem kršil zavarovalne pogoje in izgubil zavarovalne pravice. Plačilo pa iz priložene dokumentacije tudi ni razvidno. Tudi ni jasno, ali se plačilni nalog nanaša na konkretno nesrečo ali kasnejšo prometno nesrečo toženca. V zvezi s tem gre za protispisnost v sodbi, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne pojasni, zakaj se mu zdi izpovedba toženca neprepričljiva.

Ob ugotovitvi, da sta se vozili le oplazili, tudi ni mogoče verjeti, da je oškodovanka vozilo ustavila in začela fotografirati, označevati položaj pnevmatik in sledov ter iskati morebitne očividce. Po srečanju z vozilom tožnika je zapeljala čez most, kar je edino logično. Ker pa je zapeljala naprej, je bil toženec v opravičljivi zmoti, da do fizičnega srečanja z njenim vozilom ni prišlo. Zvok ob srečanju je bil posledica tega, da je toženec zapeljal na robnik in si poškodoval pnevmatiko. Očitek, da je zapustil kraj prometne nesreče in se izognil posredovanju svojih podatkov in podatkov o obveznem zavarovanju, je zato neutemeljen.

Iz mnenja izvedenca S. Š. izhaja, da sile, ki so nastale ob trku, niso mogle imeti za posledico zatrjevane poškodbe oškodovanke. Nihajno poškodbo vratne hrbtenice je zlahka mogoče simulirati. V zvezi s tem opozarja, da je oškodovanka zdravnika obiskala šele po treh dneh in da je takoj po nesreči fotografirala in označila položaj pnevmatik in sledove na cesti. Tudi mnenje izvedenca K. ni potrdilo vseh zatrjevanih poškodb, saj ni utrpela udarnine hrbta. Kljub temu sodišče odškodnine na račun telesnih bolečin ni zmanjšalo. Opozarja na odločbo VSL II Cp 344/2013 in odločbo VS002436. Sodišče je v zvezi z materialno škodo priznalo zamenjavo mehanizma za dvig stekla prednjih vrat v znesku 230,10 EUR. Iz mnenja izvedenca izhaja, da v trku do poškodbe tega mehanizma ni prišlo. Ker tožnica ni zatrjevala niti dokazovala nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bila zamenjava kljub temu potrebna, povračilo tega stroška tožnici ne pripada.

Sodba je obremenjena s številnimi relativnimi bistvenimi kršitvami postopka, ki so prerasle v to, da toženec v postopku ni bil slišan oziroma je sodišče njegovim navedbam in dokazom pripisalo drugačno vsebino. Enostavno se je postavilo na stran tožnice. Kljub navidezni obrazložitvi sodišče ni skrbno pretehtalo vseh dokazov, ampak je podalo zgolj navidezno obrazložitev. S tem je kršilo pravico stranke do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Z ničemer ni izkazano, da je pooblaščenka tožnika na naroke prihajala iz M., saj ima poslovno enoto tudi v N. V kolikor pa to drži, je priglašena kilometrina previsoka.

3. Tožnica na pritožbo ni dogovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je že po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in po opravi vseh procesnih dejanj v pritožbenem postopku, prišlo do spremembe firme tožnice. Pritožbeno sodišče je to upoštevalo pri poimenovanju tožnice v izreku te odločbe.

Glede sklepčnosti

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec, ki je imel s tožnico sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, 21. 7. 2012 udeležen v prometni nesreči. Po trditvah tožnice je bil toženec njen povzročitelj, zaradi dejstva, da je po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, pa naj bi izgubil svoje zavarovalne pravice. Tožnica je oškodovanki P. G. že izplačala odškodnino za škodo na vozilu v skupni višini 2.264,39 EUR, nematerialno škodo v višini 1.800,00 EUR in odvetniške stroške v višini 313,20 EUR. S tožbenim zahtevkom uveljavlja povračilo izplačane škode ter stroškov zastopanja(1). Tožnica uveljavlja torej odškodninsko odgovornost toženca zaradi kršitve zavarovalne pogodbe oziroma zahtevek za povračilo izplačanih odškodnin ter stroškov tretji osebi s trditvijo, da je zavarovanec, ki je povzročil škodo z uporabo motornega vozila, vozil oziroma ravnal v nasprotju z določilom 7. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP oziroma 5. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev.

7. V sodni praksi(2) in teoriji(3) je uveljavljeno stališče, da za takšno tožbo (poimenovano tudi kot regresna tožba), glede na citirano pravno podlago, zadošča, da zavarovalnica v njej trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko. Tožba, ki navedene trditve vsebuje, je zato sklepčna. Tožnica je, kot je v točki 18 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tem zahtevam zadostila. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno pojasnilo tudi to, da je vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je naknadno, že po vložitvi tako sklepčne tožbe, dolžna ponuditi tožnica, odvisno od vsebine in substanciranosti ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Ob upoštevanju ugovorov toženca(4), pritožbeno sodišče soglaša s presojo (in razlogi) sodišča prve stopnje, da je tožnica tudi v tem pogledu zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu.

Glede odgovornosti za prometno nesrečo. 8. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Pritožbeno sodišče nejasnosti ali nasprotij ne vidi niti v razlogih navedenih v točki 11, v kateri sodišče ugotavlja, da je oškodovanka, ko je peljala proti mostu, na drugi strani mostu videla nasproti vozeče vozilo drveti proti njej, ter razlogi v točki 13, ko je pojasnilo, da je oškodovanka lahko pričakovala, da bo toženec vozilo ustavil in zato njeno ravnanje, ko je peljala naprej, po presoji sodišča prve stopnje ni protipravno. Gre zgolj za ugotovitev dejstva in njegovo materialnopravno presojo. Pri tem lahko vprašanje pravilnost ali nepravilnosti te presoje pomeni podlago za očitek, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ne pa za očitek o storjeni procesni kršitvi. Te kršitve sodišče prve stopnje ni storilo niti v delu, ko je ocenjevalo verodostojnost toženčeve izpovedbe, saj je razloge, zakaj mu ni sledilo, navedlo (glej zadnji del točke 9, 10 in 11).

9. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi s trditvijo, da ugotovitev o plačilu globe nima podlage v priloženi dokumentaciji in je sodba protispisna. Očitek je neutemeljen, saj pritožnik s to trditvijo vsebinsko napada (le) pravilnost te ugotovitve in posledično graja ugotovljeno dejansko stanje oziroma (vsaj tako je razumeti iz besede „protispisnost“) zatrjuje kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - a tudi to dvoje neutemeljeno. Da je toženec globo plačal prav v zvezi z konkretno prometno nesrečo, izhaja iz številke plačilnega naloga, ki je bil plačan. Plačilni nalog št. 10277483-8 je bil namreč tožencu izdan za prekršek storjen 21. 7. 2012 ob 18.50, ko ni ustavil vozila na zoženem delu ceste in je prišlo do trčenja z osebnim vozilom P. G. (glej plačilni nalog v priloženem spisu policije).

10. Sodišče prve stopnje je presojo, da je toženec izključno sam odgovoren za prometno nesrečo, oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: Toženec je 21. 7. 2012 vozil svoje osebno vozilo po regionalni cesti v smeri Z. proti Š., oškodovanka pa po isti cesti v nasprotni smeri. Na mostičku čez potok R., kjer se cestišče zoži, sta se njuni vozili srečali in je med njima prišlo do oplaženja (trka z zdrsom) med levima bočnima stranema vozil. Prometna signalizacija, ki ureja promet preko mostu, daje prednost vozilom, ki vozijo proti Z., torej vozilom, ki so vozila v isti smeri kot oškodovanka. V smeri vožnje toženca je bil poleg prometnega znaka „prednost vozil iz nasprotne strani“, postavljen še prometni znak „ostri ovinek v levo“ ter prometni znak „zoženje vozišča z obeh smeri“ z dopolnilno tablo „čez 100 m“, usmerjevalne table in bela neprekinjena črta. Oba udeleženca prometne nesreče sta imela pred nesrečo možnost videti drug drugega. Lahko sta pravočasno ugotovila hitrost in smer vožnje nasproti vozečega vozila, prednost pri vožnji čez most ter temu primerno ukrepala še preden sta zapeljala na most. Zavarovanka tožnice je peljala proti mostu misleč, da se bo tožnik ustavil in ji dal prednost. Ko je glede na način njegove vožnje ocenila, da tega ne bo storil, se je odločila za zaustavljanje. Z ustavljanjem je pričela 25m pred začetkom mostu, do popolne ustavitve pa je prevozila še 30 m in se ustavila na začetku mostu, kjer je cestišče že zoženo. V trenutku, ko se je odločila za ustavitev in reagirala, je bil toženec oddaljen 85 m. Od mostu, ki je dolg 20 m, je bil takrat oddaljen več kot oškodovanka(5). Toženec je imel možnost z običajnim zaviranjem svoje vozilo zaustaviti preden je zapeljal na most. 11. Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka na zgoraj navedeni pravni podlagi, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. V nasprotju s prepričanjem toženca, pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje opravljena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP Očitki o napačni, nelogični in nekritični dokazni oceni, pri kateri naj bi sodišče ne ocenjevalo verodostojnosti posameznih prič in je sledilo le tožnici in njenim trditvam, toženca pa ni „slišalo“, so zato neutemeljeni. Prav pritožnik z opozarjanjem zgolj na posamezne dele izpovedb zaslišanih prič in razlike v njihovih izpovedbah (glede za odločitev nebistvenih okoliščinah) počne prav to, kar neutemeljeno očita sodišču: opozarja le na tisto, kar bi mu lahko bilo v korist, prezre pa celoto. Očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člen ZPP ter kršitvi 22. člena Ustave je zato neutemeljen.

12. Izvedenec cestnoprometne stroke je pri izdelavi svojega mnenja res upošteval, da je do trčenja prišlo na mestu, ki je kot mesto trčenja vrisano v policijsko skico (točka sedem na skici v priloženem spisu policije), vendar pa pritožnik spregleda, da je ob zaslišanju tudi sam to mesto pokazal kot mesto trčenja (glej zapisnik naroka dne 1. 4. 2015, list. št. 65). Ker je tudi oškodovanka to mesto opredelila približno enako, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi v pravilnost podatka na skici (čeprav je policiji o tem dala podatke oškodovanka) dvomilo, ne dvomi pa niti pritožbeno sodišče. 13. Enako velja za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v trenutku oplaženja oškodovankino vozilo že stalo. Takšna ugotovitev temelji na izpovedbi oškodovanke, ki ji toženec ob zaslišanju ni izrecno oporekal, saj je povedal, da ne ve, ali se je njeno vozilo na mostu ustavilo ali pa se je premikalo. Drugih dokazov, ki bi to lahko potrdili ali ovrgli, ni, saj prič nesreče ni bilo. Razlogov, da bi sodišče prve stopnje moralo podvomiti v resničnost tega dejstva, zato pritožbeno sodišče ne vidi. Razloga za dvom v verodostojnost oškodovankine izpovedbe ne predstavlja niti okoliščina, da sta zaslišana policista, drugače kot ona, opisala potek dogodkov po nesreči(6). Izpovedba oškodovanke se namreč ujema s podatki policijskega zapisnika, ki je javna listina. Dvomiti bi bilo zato mogoče zgolj v izpovedbo zaslišanih policistov, ne pa oškodovanke. Ker pa zaslišana policista glede samega poteka nesreče nista vedela in tudi nista mogla vedeti prav nič, so razhajanja med njuno izpovedbo in podatki zapisnika(7), tudi nerelevantna za odločitev. Pritožbeno sodišče v ravnanju oškodovanke po nesreči, ko je poklicala policijo, s telefonom poslikala sledi, označila položaj pnevmatik in sledove, ne vidi nič spornega(8), sploh pa ne podlage za dvom v verodostojnost njene izpovedbe in za očitek o prirejanju dejstev, pri čemer pritožnik niti ne pove katera relevantna dejstva so to. Edino relevantno dejstvo, ki bi ga bilo eventualno s tem mogoče prirediti, je mesto trčenja, to pa, kot je bilo že pojasnjeno, niti ni sporno - toženec je namreč potrdil, da je v policijsko skico pravilno vrisano. Za presojo verodostojnosti izpovedbe oškodovanke ni relevantno niti dejstvo, da je zaslišana priča J. povedala, da policija z njo ni opravila razgovora. Ta priča nesreče ni videla, glede dejstev, o katerih je izpovedala, pa razhajanj z izpovedbo oškodovanke ni.

14. V ravnanju oškodovanke, ki je, čeprav je toženca videla(9), peljala naprej proti mostu in se je za ustavitev odločila šele na oddaljenosti 25 m pred mostom, ustaviti pa ji je uspelo šele na začetku mostu, pritožbeno sodišče ne vidi nič protipravnega(10). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je upravičeno računala na to, da bo toženec upošteval njeno prednost. Ko pa je ocenila, da temu ne bo tako, se je odločila za zaustavljanje. Res je sicer, da do nesreče ne bi prišlo, če bi reagirala prej, vendar pa ji zato ni mogoče pripisati odgovornost za nesrečo. Bistveno je, da je bil toženec tisti, ki je kršil pravilo o prednosti in svojega vozila, čeprav bi to lahko varno in pravočasno storil, ni ustavil. Na to presojo ne more vplivati okoliščina, da je oškodovanka policistka.

Glede kršitve zavarovalne pogodbe

15. Tožnica tožencu očita, da je po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (7. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP oziroma 5. točka prvega odstavka tretjega člena Splošnih pogojev). Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec po nesreči nadaljeval z vožnjo, sporno pa je, ali je s tem kršil zavarovalno pogodbo. Trdil je (in pri tem vztraja tudi v pritožbi), da ni ustavil zato, ker je bil prepričan, da do nesreče ni prišlo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pri tem ni bistveno, ali je oškodovanka po nesreči vozilo pustila na mestu trčenja ali pa ga je prestavila na mesto pred mostom, kot ga je na fotografiji B4 pokazala zaslišana priča J., ampak je bistveno to, da kraja nesreče ni (takoj) zapustila in to, da je toženec vedel oziroma bi moral vedeti, da je prišlo do oplaženja vozil in bi zato moral ustaviti in ji nuditi svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ki se je pri tem sklicevalo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, je bil zvok ob oplaženju vozil dokaj intenziven in ga ni mogoče primerjati oziroma zamenjati za zvok ob zadetju kolesa v robnik.

O utemeljenosti izplačila odškodnine

16. Ne drži, da je izvedenec za raziskavo prometnih nezgod ugotovil, da sile, ki so nastale pri konkretnem trku, niso mogle povzročiti poškodbe oškodovanke, to je nihajne poškodbe vratne hrbtenice. Izvedenec je v mnenju ocenil zgolj sile, ki so v času trka delovale na vozilo in voznico. O rezultatu delovanja sil, to je o možnosti poškodovanja voznice, pa je mnenje podal izvedenec medicinske stroke. Ta pa je nastanek poškodbe potrdil. Ob upoštevanju medicinske dokumentacije in pojasnila izvedenca, da možnost poškodbe vratnih mišic ni odvisna samo od absolutne trčne hitrosti in položaja vozil ob trčenju, temveč tudi od drugih dejavnikov (tehničnih značilnosti obeh vozil, položaja telesa oškodovanca, pripravljenosti ali nepripravljenosti na trčenje oziroma nalet, pravilne nastavitve naslonjal, uporabe varnostnega pasu itd.), pritožbeno sodišče v pravilnost ugotovitve, da je do poškodbe res prišlo, ne dvomi. Dvoma v takšno ugotovitev ne vzbuja niti okoliščina, da oškodovanka zdravniške pomoči ni iskala takoj, ampak šele po treh dneh. Kot je poudaril izvedenec, sodišče prve stopnje pa mu je sledilo, je splošna značilnost teh poškodbe, da je čas od poškodbe do prvega pregleda pri zdravniku različno dolg. Lahko traja več kot 24 ur ali celo nekaj dni. Bolečine v predelu vratu namreč ne nastopijo nujno takoj(11).

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oškodovanka zaradi utrpele lažje nihajne poškodbe vratne hrbtenice hudih bolečin ni imela, srednje hude bolečine je trpela le kak dan po poškodovanju, nato pa le občasno, zlasti med izvajanjem fizikalne terapije. Bolečine te intenzivnosti so, šteto kumulativno, trajale teden do deset dni. Zmerne bolečine so bile občasno prisotne ves čas zdravljenja in so postopoma izzvenele. Oškodovanka je trpela tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem: bila je pregledana pri kirurgu, štirikrat pri osebni zdravnici, petkrat se je udeležila vodene fizioterapije, bila je petkrat RTG slikana, jemala pa je tudi zdravila proti bolečinam. Sodišče prve stopnje je presodilo, da izplačana odškodnina v višini 1.500,00 EUR (kar predstavlja približno 1,5 povprečne plače(12)), predstavlja pravično odškodnino za to vrsto škode.

18. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje tožencu, da je tožnica oškodovanki priznala in izplačala previsoko odškodnino in je sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo in sicer 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(13). Primerjava ugotovljene intenzivnosti in trajanja bolečin ter nevšečnosti, ki jih je oškodovanka trpela, z milejšimi, podobnimi in hujšimi primeri iz sodne prakse ter v teh primerih prisojenimi odškodninami(14), ne dopušča prisoje tako visokega denarnega zneska za tovrstno škodo. Pravično denarno odškodnino predstavlja znesek 1.200,00 EUR. Višjo odškodnino je zato tožnica neutemeljeno izplačala.

19. Pritožbeno sodišče tožencu pritrjuje tudi v delu, ko trdi, da sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo priznati stroška za menjavo mehanizma za dvig stekel v višini 230,10 EUR. Pritožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja na ugotovitev izvedenca (in sodišča), da mehanizem v nesreči ni bil poškodovan. Izvedenec je sicer dopustil možnost, da je bila zamenjava kljub temu potrebna, če montaža mehanizma zaradi poškodb pločevine ni bila možna ali pa je pri popravilu prišlo do težav, ki so terjale namestitev novega mehanizma. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem spregledalo, da takšni razlogi, ki bi opravičevali zamenjavo, v teku postopka niso bili zatrjevani, niti ugotovljeni. Ker je trditveno in dokazno breme za utemeljeno izplačano odškodnino na tožnici, bi zato moralo tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Sklepno

20. Pritožba je glede na obrazloženo v pogledu odločitve o glavni stvari delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki I spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka še za znesek 530,10 EUR s pripadki in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

Stroški postopka

21. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je zaradi spremembe odločitve o glavni stvari pritožbeno sodišče odločilo še o stroških vsega postopka.

V tem okviru je najprej obravnavalo pritožbeni očitek toženca, da je sodišče prve stopnje tožničine stroške nepravilno odmerilo, saj ji je za prihod na naroke priznalo kilometrino na razdalji M. - N. oziroma je ta strošek priznalo v previsokem znesku. Glede na to, da ima tožnica sedež v M., pritožbeno sodišče strošek za prihod iz M. v N. ocenjuje za potreben in zato utemeljeno priznan. Je pa zaradi ugovora, da je previsok, preko spletne aplikacije AMZS(15) preverilo razdaljo in ugotovilo, da znaša razdalja med sedežem tožnice v M. in sedežem sodišča v N., le 186 km. Pravilno izračunan strošek za kilometrino (v višini 0,09 EUR) tako znaša 100,44 EUR, stroški tožnice pred sodiščem prve stopnje pa 1.411,92 EUR. V odmero ostalih stroškov pritožbeno sodišče, saj s pritožbo ni izpodbijana, ni posegalo.

V nadaljevanju je odmerilo je še stroške, ki so tožencu nastali v pritožbenem postopku. Priznalo mu je nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 283,20 EUR, pavšalne materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, DDV v višini 66,70 EUR ter sodno takso v višini 240,00 EUR, skupaj 609,90 EUR.

Stroški toženca v celotnem postopku tako znašajo 1.691,76 EUR (1.081,86 + 609,90 EUR), stroški tožnice pa 1.411,92 EUR. Ker je pritožbeno sodišče del zahtevka v pritožbenem postopku zavrnilo, se je s tem znižal tudi skupni uspeh tožnice in sicer na približno 90 %. Upoštevaje ta uspeh je tožnica zato upravičena do povračila 1.270,73 EUR stroškov, toženec pa do povračila 169,18 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožnici plačati 1.101,50 EUR stroškov postopka. Plačati jih je dolžan v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča. V kolikor bo s plačilom zamudil, bo dolgoval še zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Op. št. (1): Pravno podlago za presojo takega zahtevka predstavljajo določbe drugega in tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), sklenjena zavarovalna pogodba med tožnico in tožencem ter splošni pogoji AO-3/11 (v nadaljevanju Splošni pogoji, priloga A4) kot sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe.

Op. št. (2): Odločba VS RS II Ips 789/2006 ter odločbe VSL I Cp 841/2009, I Cp 1830/2005, I Cp 3785/2009, II Cp 1011/2010 in druge.

Op. št. (3): Glej komentar Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Slovensko zavarovalno združenje, 2008, stran 73. Op. št. (4): Ker je sodišče prve stopnje v točki 18 sodbe vsebino toženčevih ugovorov korektno povzelo, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Op. št. (5): Ob upoštevanju, da je bila oškodovanka oddaljena od toženca 85 m, od mostu, ki je dolg 20 m pa 25 m, je bil toženec od mostu oddaljen 40 m (85 - 25 – 20 = 40).

Op. št. (6): Izpovedbe se razlikujejo predvsem glede vprašanja oškodovankine prisotnosti ob ogledu.

Op. št. (7): Ta razhajanja bi bilo mogoče pripisati tudi dejstvu, da so od nesreče do zaslišanja minila skoraj tri leta.

Op. št. (8): Glede na to, da je oškodovanka policistka, je takšno ravnanje celo razumljivo. Ker je zaslišana priča J. izpovedala, da je oškodovankino vozilo videla stati ob robu ceste pred mostom, je mogoče sklepati, da ga je po fotografiranju umaknila z nevarnega dela ceste. Tudi v takšnem ravnanju pritožbeno sodišče ne vidi nič nenavadnega. Ker je do nesreče prišlo na začetku mostu, je tudi premik vozila nazaj (na širši del ceste) povsem logično ravnanje.

Op. št. (9): Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da ne drži pritožbena trditev, da je sodišče oškodovanki verjelo, da je toženca videla šele ob vstopu na most in šele takrat reagirala. Glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke je namreč zaključilo, da je začela ustavljati še preden je zapeljala na most in ne ko je bila že na njem (glej razloge v točki 11). Pritožnikovi izračuni o možnem mestu ustavitve, glede na dolžino zavorne poti, so zato nerelevantni.

Op. št. (10): Takšno ravnanje tudi ni neživljenjsko. Da je oškodovanka vozilo uspela ustaviti (šele) na začetku mostu in ne pred njim, namreč ni posledica zavestne odločitve, ampak posledica dejstva, da je vozilo za ustavitev, od trenutka, ko je oškodovanka na nevarnost reagirala, potrebovalo določen čas in določeno zavorno pot. Op. št. (11): Sklepi ortopedsko - travmatološkega simpozija o nihajnih poškodbah vratne hrbtenice, 3. in 4. oktober, 1997, Celje.

Op. št. (12): Na dan zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje je znašala povprečna neto plača na zaposleno osebo v republiki Sloveniji 1.021,74 EUR.

Op. št. (13): Drugi odstavek te določbe sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Op. št. (14): Primerjaj odločitve v zadevah II Dor 289/2012, II Ips 707/2004, II Ips 35/2009, II Ips 561/2008, II Ips 1269/2008, II Ips 784/2008, v katerih je bila oškodovancem prisojena enaka ali nižja odškodnina za večji obseg škode.

Op. št. (15): Gre za spletno stran https://www.amzs.si/na-poti/razdalje-med-kraji.