Jedro

Uvozniku ni mogoče dovoliti razdolžitve začasnega uvoza za ukradeno motorno vozilo, ker carinski zakon določa možnost razdolžitve le za uvoženo blago, ki je brez krivde uvoznika uničeno ali v takšni meri poškodovano, da se ne more uporabiti za namene, zaradi katerih je bilo začasno uvoženo, ne določa pa tega za ukradeno blago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Ljubljana št. 02/3-17 št. Up/I-308/2 z dne 15.3.1993, s katero je ta zavrnila zahtevek tožeče stranke, da se ji dovoli razdolžitev začasno uvoženega vozila Suzuki Vitara LX Japan "S", ki je bilo začasno uvoženo po uvozni carinski deklaraciji (UCD) Carinarnice Ljubljana - CI terminal in cona št. 3686 dne 25.9.1990 ter jo istočasno zavezala k plačilu uvoznih davščin v višini 100.957,00 SIT, ker je bilo vozilo dano v prost promet pred izvršenim postopkom carinjenja. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko tožeči stranki - uvozniku ni dovolil razdolžitve začasnega uvoza za ukradeno vozilo, ker ne gre za primer, ko je začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika, uničeno ali v takšni meri poškodovano, da se ne more uporabiti v tiste namene, zaradi katerih je bilo začasno uvoženo, kot to izrecno določa določba 1. odstavka 324 člena carinskega zakona (CZ). Tožena stranka zato ne sprejema trditve tožeče stranke, da je v besedah "uničeno ali poškodovano" zajeta tudi situacija, ko je bilo vozilo ukradeno brez krivde uvoznika, kot je razvidno iz dane situacije. Kraje vozila ni mogoče istovetiti z izrazi "uničeno" ali "poškodovano". Če je blago uničeno ali poškodovano, ga je uvoznik še vedno dolžan vrniti v inozemstvo ali ga predati carinarnici, kar pa je nemogoče, če je blago ukradeno. Prvostopni organ je tudi pravilno odločil, ko je tožečo stranko zavezal k plačilu carine in drugih uvoznih davščin za začasno uvoženo blago - vozilo, ki je bilo ukradeno dne 30.9.1991 in se pri tem skliceval na določbo 3. odstavka 249. člena CZ. Ni sporno, da je bilo začasno uvoženo blago odtujeno, preden so bile plačane uvozne davščine oziroma preden je bilo izvršeno dokončno carinjenje blaga, kot to določajo določbe CZ.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo zaradi napačne uporabe določb materialnega prava. Določbe zakona je treba razlagati glede na namen zakona in pri tem meni, da je bil namen zakonodajalca, da z določbo 1. odstavka 324. člena CZ oprosti uvoznika vračila za vsako blago, za katerega je nesporno, da se iz objektivnih razlogov ne more več vrniti v tujino. Meni, da so v besedah "uničeno oziroma poškodovano" zajete tudi situacije, ko je bilo blago brez krivde uvoznika ukradeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za pravno vprašanje oziroma vprašanje razlage določbe 1. odstavka 324. člena CZ. Sodišče se strinja z razlago tožene stranke v izpodbijani odločbi, da za začasno uvoženo blago, ki je bilo ukradeno in zato ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, ni mogoče v carinskem postopku uporabiti določbe 1. odstavka 324. člena CZ, ker se ta določba nanaša le na začasno uvoženo blago, ki se brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo. Po mnenju sodišča je treba to določbo razlagati restriktivno, torej zgolj v okviru tistih besed, ki so v določbi navedene. Drži sicer trditev tožeče stranke, da je pri razlagi zakona treba upoštevati med drugim tudi namen, ki ga je zakonodajalec s posamezno zakonsko določbo zasledoval, vendar sodišče pri tem pripominja, da kolikor bi imel zakonodajalec res namen, da se ta določba uporablja tudi v primerih, ko je blago ukradeno, bi moral to v določbi izrecno navesti, saj gre v primeru kraje za drugačno pravno in dejansko situacijo kot pri uničenju oziroma poškodovanju začasno uvoženega blaga. Ker v omenjeni določbi kraja ni posebej navedena, je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno odločila.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita in je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).