Jedro

Podaljševanje roka za vrnitev posojila brez porokove vednosti ni razlog za prenehanje poroštvene obveznosti. Če pa je zaradi tega nastala poroku kakšna škoda, ima nasproti upniku odškodninski zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977. Pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči stranki 22.794.307,70 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne. Iz njih izhaja, da je tožeča stranka s pogodbama z dne 6.11.1992 in 16.2.1993 odobrila družbi O. d.o.o. dve posojili v skupnem znesku 8.000.000,00 SIT. Z dodatkoma k pogodbama z dne 15.4.1993 pa se je tožena stranka zavezala kot porok in plačnik izpolniti obveznost posojilojemalca, da vrne posojilo z obrestmi, če ta tega ob zapadlosti obveznosti ne bo sam storil. Pritožbenemu sodišču, ki je z izpodbijano sodbo pravnomočno odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 22.794.307,70 SIT (glavnico in obračunane obresti) s pripadki, očita tožena stranka zmotno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo okoliščine, da je tožeča stranka posojilojemalcu podaljševala rok vrnitve posojila brez vednosti tožene stranke. Zaradi tega dejstva je namreč, po mnenju tožene stranke, njena poroštvena obveznost prenehala.

Stališče tožene stranke, da je zaradi podaljševanja roka za vrnitev posojila brez njene vednosti njena poroštvena obveznost prenehala, je pravno zmotno. Kot porok odgovarja za celo obveznost, za katero je prevzela poroštvo (drugi odstavek 1002. člena ZOR). Tožena stranka ni trdila, da ni prevzela poroštva za izpolnitev obveznosti posojilojemalca, kolikršna je ta bila na dan prevzema poroštva.

Zaradi podaljševanja roka vrnitve posojila po prevzemu poroštva se posojilojemalčeva obveznost ni povečala, če bi se, bi omenjena okoliščina lahko pomenila samo omejitev poroštva na tisti del posojilojemalčeve obveznosti, ki je obstojal na dan prevzema poroštva. Podaljševanje roka vrnitve posojila pa ni razlog za prenehanje poroštva. To bi lahko prenehalo samo, če bi bilo podano dejansko stanje iz 1011. člena ZOR (ki ga tožena stranka ni zatrjevala). To sta pravilno povedali že sodišči prve in druge stopnje. Okoliščino, da tožeča stranka ni obvestila tožene stranke o podaljšanju roka vrnitve pa bi lahko enačili samo z dejanskim stanjem iz 1010. člena ZOR. Po tej zakonski določbi pa ima porok proti upniku samo odškodninski zahtevek, če mu je nastala kakšna škoda, ne pa ugovora prenehanja poroštvene obveznosti. Nastanka škode pa tožena stranka tudi ni uveljavljala, na kar sta prav tako opozorili že sodišči prve in druge stopnje.

Uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava torej ni. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).