Jedro

Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Pravici obdolženca do predlaganja dokazov stoji nasproti obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov opredeli: na glavni obravnavi mora sodnik razloge za zavrnitev dokaznega predloga zapisati v zapisnik o glavni obravnavi, v obrazložitvi sodbe pa mora navesti razloge, iz katerih sodišče ni ugodilo predlogu stranke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 13. 11. 2013 spoznalo G. V. za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika – v nadaljevanju KZ-1B (dejanje je opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B (dejanje je opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter mu za tem izreklo enotno kazen tri leta in devet mesecev zapora; v plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28. 1. 2015 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki, pravočasno dne 5. 5. 2015, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi navajajo, da je bila obsojencu kršena pravica do neposrednega soočenja z obremenilnimi izjavami v smislu poskusa ovreči le-te in s tem kršena pravica do obrambe. Obsojenec ni bil obveščen o zaslišanju oškodovanca v preiskavi in mu je bilo onemogočeno, da bi se že v preiskavi soočil z oškodovancem, ki je podal zanj obremenilno izjavo. Obsojencu je bilo to omogočeno šele na glavni obravnavi, na kateri pa se oškodovanec pomembnih okoliščin dogajanja ni spomnil več, sodišče pa je sodbo oprlo predvsem oziroma izključno na izpoved oškodovanca iz preiskave. Izpoved oškodovanca je edini neposredni dokaz za vpletenost obsojenca v očitano kaznivo dejanje. Kršitev pravice do obrambe oziroma pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist je sodišče storilo tudi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za izvedbo dokaza z izvedencem alkohologom, ogledom kraja kaznivega dejanja, pridobitvijo depeše z vsebino naznanitve dejanja, pribavo odločbe o pridržanju obsojenca in zaslišanjem R. H. ter drugih pri dogajanju prisotnih prič, ki jih je obdolženi nameraval predlagati po zaslišanju R. H. Relevantnost zaslišanja R. H. je potrjena z izjavami prič G. K., J. L. in A. K. ter P. Š., ki jih je obsojenec pridobil po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, in ki zagovor obsojenca, da je poškodbe zadobil v pretepu z R. H., potrjujejo. Po navedbah vložnikov na izredno zahtevo obsojenca prilagajo lastnoročni zapis obsojenca z navedbami kršitev pravice do obrambe, ki naj ga Vrhovno sodišče šteje kot del zahteve obsojenčevih zagovornikov (zapis je brez datuma in podpisa, priloga B6).

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 7. 7. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena. S tem ko sta sodišči upoštevali izpovedbo oškodovanca iz preiskave, nista kršili obsojenčeve pravice do obrambe. Višje sodišče v sodbi opozarja, da pri zaslišanju oškodovanca v preiskavi obtoženec sprva res ni bil navzoč, navzoč pa je bil njegov zagovornik. Ne drži trditev, da je sodišče sodbo oprlo predvsem oziroma izključno na izpoved oškodovanca iz preiskave, saj so bile zaslišane številne priče, pravna kvalifikacija kaznivega dejanja ropa je potrjena s sodnim izvedencem medicinske stroke. Sodba ima razloge, zakaj se sodišče ni odločilo za angažiranje izvedenca alkohologa in ni opravilo ogleda kraja dejanja ter zaslišalo R. H., zato gre v zvezi s temi navedbami za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Obsojenec in njegovi zagovorniki so se v zvezi z odgovorom državnega tožilca izjavili v izjavah z dne 11. 8. 2015, ki jih je sodišče prejelo 13. 8. 2015 in 19. 8. 2015. B.

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka pritožbi obrambe z dne 23. 12. 2013 zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Določbe zakona, ki naj bi jih sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo, v zahtevi ne opredelijo. Navedbe v zahtevi, da obsojenec ni bil obveščen o zaslišanju obremenilne priče (oškodovanca) v preiskavi ter da mu je bilo onemogočeno, da bi se že v preiskavi soočil z oškodovancem, ki je podal zanj obremenilno izjavo, ampak mu je bilo to omogočeno šele na glavni obravnavi, s čimer je bila obsojencu kršena pravica do neposrednega soočenja z obremenilnimi pričami, in da je obsojencu bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

6. Pravica do poštenega sojenja izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, med njimi tudi tistih, ki zadevajo pravico do obrambe. Pravico do poštenega sojenja zagotavljajo določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki se skladno z 8. členom Ustave Republike Slovenije uporabljajo neposredno. V točki d) tretjega odstavka 6. člena EKČP je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič, ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Tej določbi vsebinsko deloma ustreza določba tretje alineje 29. člena Ustave, ki obdolženemu v kazenskem postopku zagotavlja, ob popolni enakopravnosti, izvajanje dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov zadeve, in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen, ter da mu je med drugim omogočeno tudi, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič(1).

7. Zagovorniki v zahtevi (enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) uveljavljajo kršitev pravice do obrambe v zvezi z zaslišanjem obremenilne priče – oškodovanca P. K. Vrhovno sodišče ugotavlja, (i) da je bil oškodovanec zaslišan v preiskavi dne 30. 10. 2008, da je njegovemu zaslišanju prisostvoval obsojenčev zagovornik, ki je oškodovancu tudi postavljal vprašanja, da je sodišče neposredno po zaslišanju oškodovanca opravilo soočenje med obsojencem in oškodovancem, ob tem soočenju pa ne obsojenec ne zagovornik oškodovancu nista postavila vprašanja, ter, (ii) da je bil oškodovanec zaslišan na glavni obravnavi dne 26. 6. 2013, ko je tudi odgovarjal na vprašanja obsojenca in njegovega zagovornika. Glede na takšne ugotovitve, ko je bilo obsojencu, tako v preiskavi kot na glavni obravnavi omogočeno soočenje z obremenilno pričo (oškodovancem), Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da obsojencu pravica do obrambe ni bila prekršena.

8. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavljajo kršitev pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe za postavitev izvedenca alkohologa, ogled kraja kaznivega dejanja, pridobitev depeše z vsebino naznanitve dejanja, pribavo odločbe o pridržanju obsojenca in zaslišanjem R. H. ter drugih pri dogajanju prisotnih prič, ki jih je obsojenec nameraval predlagati po zaslišanju R. H. S temi navedbami vložniki nakazujejo kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjujejo, še manj pa izkazujejo, vpliv kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Iz meril, izoblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo dokaznih predlogov, izhaja, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Določbe tretje alineje 29. člena Ustave ni mogoče razlagati tako, kot izhaja iz vložene zahteve: da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov oziroma da sodišče krši obdolženčevo pravico do obrambe, če ne izvede vseh dokazov, ki jih je predlagal. Pravici obdolženca do predlaganja dokazov stoji nasproti obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov opredeli: na glavni obravnavi mora sodnik razloge za zavrnitev zapisati v zapisnik o glavni obravnavi(2), v obrazložitvi sodbe pa mora navesti razloge, iz katerih sodišče ni ugodilo predlogu stranke(3). Če sodišče ni odločalo o dokaznem predlogu ali ni na predpisan način navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga (za kar pa v konkretnem primeru ne gre), gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s sedmim odstavkom 369. člena ZKP, vendar mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izkazati vpliv takšne kršitve na zakonitost sodne odločbe.

10. Glede na vsebino zahteve, ki problematizira zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pravica strank navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze načeloma omejena na določeno fazo postopka – predobravnavni narok(4). Na predobravnavnem naroku dne 24. 5. 2013 (ko je bil obsojenec poučen tudi po določbi 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP-K) je zagovornik predlagal le odreditev izvedenca alkohologa, ki naj oceni vsebnost alkohola v organizmu oškodovanca in posledični vpliv alkohola na oškodovančevo zaznavanje, zavedanje in spomin. Ogled kraja kaznivega dejanja z namenom ugotovitve razsvetljenosti je zagovornik predlagal na glavni obravnavi 26. 6. 2013, pribavo odločbe o pridržanju, pribavo policijske dokumentacije in depeše ter zaslišanje R. H., pa na zadnji glavni obravnavi dne 13. 11. 2013, ne da bi pri tem navedel (utemeljene) razloge zakaj obramba teh dokazov ni predlagala na predobravnavnem naroku (četrti odstavek 329. člena ZKP-K).

11. Dokazne predloge obrambe je sodišče prve stopnje kot nepotrebne zavrnilo na glavni obravnavi 13. 11. 2013. V sodbi je odločitev o zavrnitvi dokazov, opirajoč se na izpoved oškodovanca, medicinsko dokumentacijo, izvedensko mnenje izvedenca I. K., dr. med., (ki je bil zaslišan tudi na glavni obravnavi) in izpovedbe prič tudi obrazložilo skladno z določbo sedmega odstavka 369. člena ZKP (točke 12, 21, 34, 35, 39 do 44, sodbe sodišča prve stopnje). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe obrambe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zoper sodbo sodišča prve stopnje pritrdilo tudi sodišče druge stopnje ter zavrnilo pritožbene navedbe o neverodostojnosti izpovedbe oškodovanca in v pritožbi izražen dvom v pravilnost oškodovančeve identifikacije obtoženca, kot enega od storilcev kaznivega dejanja na njegovo škodo, zaradi oškodovančeve vinjenosti kritične noči (točke 7 do 12, sodbe sodišča druge stopnje). Ker izvedba predlaganih dokazov, ob ostalem dokaznem gradivu, ne bi mogla privesti do drugačnih zaključkov, z njihovo obrazloženo zavrnitvijo pravice obrambe niso bile prekršene.

C.

12. Ker po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev določb kazenskega postopka ni podana, zahteva pa je pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, ker je obsojenec brez premoženja ter bi lahko bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007. (2) Peti odstavek 299. člena ZKP.

(3) Sedmi odstavek 364. člena ZKP.

(4) Tretji odstavek 285.a člena ZKP, četrti odstavek 329. člena ZKP-K.