Jedro

Po določbi prvega odstavka 964. člena OZ pri zavarovanju pred odgovornostjo zavarovalnica odgovarja za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino. Povedano je že bilo, da je imela tožeča stranka (oškodovanec) v skladu z 965. členom OZ neposredno in lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja odgovornosti drugo tožene stranke (zavarovanca), zato je bila tretje tožena stranka (zavarovalnica) v skladu s prvim odstavkom 943. člena OZ dolžna izplačati odškodnino najkasneje v 14. dneh, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal.

Izrek

I. Pritožba druge tožene stranke se zavrne, pritožbama tožeče stranke in tretje tožene stranke pa se delno ugodi, v ostalem se zavrneta, in se sodba sodišča prve stopnje:

1. potrdi v IV., V. in VI. točki izreka,

2. spremeni v II. in III. točki izreka tako, da v tem delu glasi: „a) druga tožena stranka in tretja tožena stranka sta v 15 dneh dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 11.360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2015 do plačila; b) druga tožena stranka je v 15 dneh dodatno dolžna plačati tožeči stranki odškodnino 2.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2015 do plačila; c) tretja tožena stranka je v 15 dneh dodatno dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 11.360,00 EUR za čas od 30. 5. 2013 do 9. 10. 2015; d) v presežku, do vtoževanih 20.000,00 EUR in glede drugačnega teka zakonskih zamudnih obresti, se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko in tretjo toženo stranko zavrne.“

II. Druga tožena stranka je v 15 dneh dolžna plačati tožeči stranki 61,53 EUR stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka od vročitve te sodbe do plačila.

III. Tožeča stranka in tretja tožena stranka nosita v medsebojnem razmerju vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je od vseh treh toženih strank zahtevala solidarno plačilo 20.000,00 EUR (prvotno 21.000,00 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo, posledico padca 13. 10. 2012 na stopnicah večstanovanjske stavbe v Mariboru, K. 41. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko (IV. točka izreka). Drugo toženi stranki in tretje toženi stranki je naložilo nerazdelno plačilo 12.600,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2015 do plačila (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zoper drugo toženo in tretje toženo stranko (III. točka izreka) ter jima naložilo solidarno povrniti tožeči stranki 763,85 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (V. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo prvo toženi stranki povrniti 20,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). V I. točki izreka je upoštevalo delno skrčitev tožbenega zahtevka na 20.000,00 EUR.

2. Prvo tožena stranka je zemljiškoknjižna lastnica parc. št. X k.o. K, na kateri je zgrajena večstanovanjska stavba K. 41. Je ena od več občin, ustanoviteljic drugo tožene stranke, ki gospodari s stanovanjskim fondom ustanoviteljic. Drugo tožena stranka je s tožečo stranko kot lastnik sklenila najemno pogodbo za stanovanje in pobira najemnino. Odškodninsko odgovornost ima zavarovano pri tretje toženi stranki.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tožeča stranka in drugo tožena ter tretje tožena stranka. Tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko s stroškovnim izrekom (IV. in V. točka izreka) ter o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka 7.400,00 EUR zoper drugo toženo in tretje toženo stranko z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 5. 2013 do 8. 10. 2015 (III točka izreka). Navaja, da je prvo tožena stranka kot ena od ustanoviteljic drugo tožene stranke z zavezovalnim in razpolagalnim poslom prenesla obravnavano nepremičnino na drugo toženo stranko, vendar zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice ni bil izveden. Tožeča stranka je zato s tožbo morala zajeti tudi prvo toženo stranko, ki za obravnavano škodo odgovarja solidarno z drugo toženo stranko in odgovarja tudi za pravdne stroške, ki jih je povzročila, oziroma so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Glede višine odškodnine tožeča stranka nasprotuje zavrnitvi delu zahtevka od 1.200,00 EUR do 2.000,00 EUR iz naslova strahu in od 3.400,00 EUR do 10.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da ji zamudne obresti pripadajo že od 15. 5. 2013, ko je tretje toženi stranki poslala popolni odškodninski zahtevek, ne šele od vložitve tožbe 9. 10. 2015 dalje. Drugo tožena stranka in tretje tožena stranka sta povezani osebi. Tožeča stranka je predlagala spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smislu celotne ugoditve tožbenemu zahtevku zoper vse tri tožene stranke in povrnitve vseh pravdnih stroškov.

4. Drugo tožena stranka je iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava v celoti izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, ker meni, da ni podana njena pasivna legitimacija. Lastnica parcele št. X k.o. K in objekta K. 41, ki stoji na njej, je prvo tožena stranka, katere lastninska pravica je vknjižena v zemljiški knjigi. Lastninska pravica na drugo toženo stranko ni bila prenesena, zato za škodo, povzročeno osebam zaradi nevzdrževanja nepremičnine odgovarja prvo tožena stranka. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov.

5. Tudi tretje tožena stranka je v svoji pritožbi uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje pasivni legitimaciji svojega zavarovanca, ker je lastnik stanovanja tisti, ki je stanovanje in skupne dele večstanovanjske stavbe dolžan vzdrževati v stanju, ki najemniku omogoča normalno uporabo. Meni, da je tožeča stranka do 20 % prispevala k nezgodi, ker bi morala po stopnicah stopati pozorno, saj so ji bile znane vse okoliščine. Po višini nasprotuje višji odškodnini od 6.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno znižanja odškodnine.

6. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožb drugo tožene in tretje tožene stranke. Z objektom je dejansko upravljala in ga vzdrževala drugo tožena stranka, stanovalci (med njimi tožnica) pa so ji za bivanje plačevali najemnino. Na pritožbo tretje tožene stranke je navedla, da se je na deljeno odgovornost sklicevala prepozno, šele v pritožbi. Nasprotovala je znižanju odškodnine.

7. Prvo tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in se strinjala s sodiščem prve stopnje, da ni podana njena pasivna legitimacija, ker je z drugo toženo stranko sklenila veljavno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom. Drugo tožena stranka je manifestirala svojo lastninsko pravico, saj je s tožečo stranko sklenila najemno pogodbo z dne 8. 1. 2008 in aneks z dne 2. 12. 2009. Prvo tožena stranka je predlagala potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

8. Pritožbi tožeče stranke in tretje tožene stranke sta delno utemeljeni, medtem ko pritožba drugo tožene stranke ni utemeljena.

9. Vse tri tožene stranke so navadni sosporniki, glede katerih so mogoče različne sodbe. V kolikor se katera od toženih strank ne bi pritožila, bi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje glede nje postal pravnomočen s potekom pritožbenega roka. Pritožba ene tožene stranke ne koristi in ne škodi drugim sospornikom (195. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo iz pritožbenih razlogov in v obsegu vsakega pritožnika. Po uradni dolžnosti je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Teh procesnih kršitev ni ugotovilo, medtem ko pritožniki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso zatrjevali.

10. Nobena pritožba ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka 13. 10. 2012 padla na stopnicah, ki vodijo s pločnika do vhodnih vrat (5 stopnic) večstanovanjske stavbe v Mariboru, K. 41, v kateri ima najeto stanovanje. Padla je pri izstopanju iz hiše, ko so bile stopnice mokre in delno okrušene, avtomatsko zapiralo vrat je delovalo sunkovito, zato je pospešila korak, na stenah ob stopnicah ni bilo nameščenega držala, imela pa je primerno obutev. Tožnica je bila stara 70 let in težka 90 kg. Iz hiše je stopala skupaj s partnerjem, ki je hodil pred njo. Nobena tožena stranka ne nasprotuje odškodninski odgovornosti subjekta, ki je dolžan stanovanjsko stavbo vzdrževati v primernem stanju, čeprav je sporno, kdo to je.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče o pasivni legitimaciji drugo tožene stranke. Prvo tožena stranka MOM je ena od ustanoviteljic drugo tožene stranke, ki je po določbi prvega odstavka 4. člena Odloka o ustanovitvi JMSSM (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške regije, št. 11/2001-19/2013) pravna oseba javnega prava, s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določa Zakon o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS), odlok in drugi predpisi. Ustanoviteljice so v 1. alineji 5. člena odloka določile, da se sklad ustanovi kot nepremičninski sklad z namenom poslovanja s stanovanji, stanovanjskimi hišami ter funkcionalnimi zemljišči, ki so jih namenile za zagotavljanje javne stanovanjske oskrbe. V določbi prvega odstavka 11. člena odloka so kot premoženje sklada določile stanovanja, stanovanjske hiše, zemljišča in drugo nepremično premoženje v lasti ustanoviteljic ter finančno premoženje, ki so ga ustanoviteljice prenesle skladu v upravljanje in razpolaganje. S pogodbo o prenosu nepremičnin, sklenjeno med ustanoviteljicami in JMSSM (drugo toženo stranko) je bilo dogovorjeno, da ustanoviteljice na sklad prenesejo v last in posest nepremičnine, med katerimi je bilo tudi stanovanje prvo tožene stranke št. 9 v večstanovanjski stavbi K. 41, Maribor, stoječi na parc. št. X, k.o. K. S tem je bilo določeno namensko premoženje iz prvega odstavka 7. člena ZJS, za doseganje namena drugo tožene stranke, kateri je bilo zagotovljeno trajno razpolaganje s stvarnimi vložki, kot to zahteva peti odstavek 6. člena ZJS.

12. Drugo tožena stranka je pogodbo z ustanoviteljicami podpisala, prav tako pa je s tožečo stranko že kot lastnik 8. 1. 2008 sklenila najemno pogodbo za stanovanje št. 9 v I. nadstr. večstanovanjske hiše, K. 41 (2. 12. 2009 še aneks zaradi dodatnega stanovalca) in pobirala najemnino. Vedela je, zakaj je ustanovljena, vedela je, da je dolžna upravljati in razpolagati s stanovanji in stanovanjskimi hišami, ki jih je ustanoviteljica MOM prenesla nanjo z namenom zagotavljanja javnega interesa na področju stanovanjske oskrbe (2. člen odloka o ustanovitvi). Njena dolžnost je bila tudi gospodarjenje s stanovanjsko hišo na K. 41 v Mariboru (v kar spada tudi vzdrževanje), v kateri je oddajala stanovanje tožeči stranki. Opustitev teh dolžnosti povzroči odškodninsko odgovornost, enako odgovornosti lastnika do najemnika, če ne izpolnjuje obveznosti iz 2. alineje 92. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), posledica česar je nastanek škode. Drugo tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni vknjižila svoje lastninske pravice na parc. št. X k.o. K, ki jo je MOM namenila za javno stanovanjsko oskrbo in je vknjižbo dovoljevala. Izogibanje odškodninske odgovornosti drugo tožene stranke, ki je pravna oseba javnega prava, ustanovljena za gospodarjenje s stanovanjskim fondom ustanoviteljic, s sklicevanjem, da ni zemljiškoknjižni lastnik stanovanjske hiše s katero upravlja, je glede na vse gornje ugotovitve neutemeljeno in nepošteno.

13. Pasivna legitimacija prvo tožene stranke ni podana. Z namenom zagotavljanja javnega interesa na področju stanovanjske oskrbe je (so)ustanovila javni sklad in nanj prenesla upravljanje in razpolaganje s svojimi stanovanji in stanovanjskimi hišami. Na sklad je prenesla upravičenja in dolžnosti, ki se nanašajo na uresničevanje lastninske pravice, ki so značilna za najemodajalca iz stanovanjskih najemnih razmerij (enako VS RS, II Ips 150/2014). Prenos ni bil opravljen s pogodbo, ki bi veljala samo med pogodbenima strankama, pač pa z javnim odlokom občin. Znan je bil tudi tožeči stranki, ki je stanovanjsko najemno pogodbo sklenila s skladom, zato njene pritožbene navedbe o solidarni odškodninski odgovornosti in stroškovni obveznosti prvo tožene stranke, niso utemeljene.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tretje tožene stranke, da je tožeča stranka do 20 % sama prispevala k nastanku škode, zaradi česar ima po določbi 185. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v zvezi z določbo prvega odstavka 171. člena OZ pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Znano ji je bilo, da je tistega dne deževalo, poznala je način delovanja avtomatskega zapirala vrat, znano ji je bilo stanje delno okrušenih stopnic, ob katerih se ni imela za kaj prijeti, pa je vseeno pospešila korak. Stanje stopnic je dobro vidno na več fotografijah. Pred izstopanjem iz hiše mora pešec pri odpiranju vrat premagati upor avtomatskega zapirala vrat, ki jih lahko podobno zadrži z držanjem za kljuko med stopanjem na prvo stopnico, kar mu pomaga obdržati ravnotežje. Vrata bi tožeči stranki lahko pridržal tudi partner. Tožeča stranka je namesto tega, zaradi umikanja vratom, raje pospešila korak na mokre stopnice. S tem je v resnici pokazala premalo običajne previdnosti, kar je prispevalo k padcu. Ne drži njen odgovor na pritožbo, da tretje tožena stranka šele v pritožbi uveljavlja sokrivdo. Že v odgovoru na tožbo ji je obširno očitala neprevidnost, celo izključno krivdo, medtem ko ocena stopnje sokrivde na podlagi ugotovljenih dejstev pomeni uporabo materialnega prava, ki je naloga sodišča. Prvo sodišče je z izključitvijo sokrivde zmotno uporabilo materialno pravo, kar je pritožbeno sodišče spremenilo po določbi 5. alineje 358. člena ZPP. Sprememba je v korist samo tretje toženi stranki, kot sosporniku, ki je v pritožbi sokrivdo uveljavljal. 15. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo odškodnino 8.000,00 EUR za telesne bolečine, ki ji tretje tožena stranka neutemeljeno nasprotuje s predlogom za znižanje za 2.000,00 EUR. S pomočjo izvedenca medicinske stroke je ugotovilo, da je tožnica pri padcu 13. 10. 2012 utrpela zlom zunanjega in notranjega gležnja, poškodbo sklepne ovojnice in udarnino - vtisnjenje dela hrustanca sklepne površine zgornjega skočnega sklepa desne noge. Tretje tožena stranka nekritično sešteva dneve in ure trajanja telesnih bolečin določene intenzivnosti, kot jih je ocenil izvedenec, ne upošteva pa obdobja v katerem so se pojavljale, čeprav niso bile neprestane, zlasti pa ne upošteva nevšečnosti med zdravljenjem. To so operacija in namestitev osteosintetskega materiala, prva hospitalizacija in vezanost na posteljo, infuzije, analgetiki, antibiotiki, mesec dni podkožne injekcije zaradi antikoagolantne zaščite, dvomesečna namestitev mavčne longete, trimesečno uporabljanje bergel pred začetkom obremenjevanja noge, fizikalna terapija, kontrolni pregledi, po dveh letih in pol nova operacija zaradi odstranitve osteosinteze ipd. Tožeča stranka telesne bolečine še vedno trpi ob daljših obremenitvah noge, zasukih, premagovanju neravnega terena ali stopnic. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 179. člena OZ).

16. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s primernostjo odškodnine 1.200,00 EUR za strah, ki ji tožeča stranka neutemeljeno nasprotuje, kot prenizki. Srednje hud primarni strah in srednje hud sekundarni strah ne utemeljujeta zvišanja odškodnine, ki je v skladu s sodno prakso o odškodninah v podobnih primerih.

17. Pač pa tožeča stranka delno utemeljeno predlaga zvišanje odškodnine 3.400,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je odškodnino določalo z individualizacijo, ob upoštevanju prejšnjih težav tožeče stranke, vendar je odškodnina iz tega naslova, ki ne dosega niti trikratne odškodnine za strah, vseeno prenizka. Pred obravnavano poškodbo se je tožeča stranka zdravila zaradi povišanega krvnega pritiska, sladkorne bolezni, degenerativnih sprememb na hrbtenici in nevropatije, imela pa je tudi diskretne posledice po možganski kapi in povišano telesno težo 90 kg. Zadovoljivo je hodila po stanovanju, izven njega na krajše razdalje, z nekoliko več težavami kuhala in pospravljala ter z zmernimi težavami hodila po stopnicah. Prav tako je zmogla sprehode po mestu, opravljala lažje nakupe in prinašala stvari iz trgovin. Zaradi poškodbe se je razvila popoškodbena artroza zgornjega skočnega sklepa, z diskretno omejeno gibljivostjo zgornjega skočnega sklepa, bolečinami pri obremenitvah, zmanjšala se je koordinacija in mišična moč. Tako sedaj z večjimi težavami kot prej dalj časa stoji pri štedilniku ima več težav pri pospravljanju stanovanja, več težav pri premagovanju stopnic, predvsem pri sestopanju, in ne zmore več dalj časa trajajočih sprehodov. Življenjska aktivnost tožeče stranke je zaradi obravnavane poškodbe vendarle očitno zmanjšana, zato je po mnenju pritožbenega sodišča iz tega naslova upravičena do odškodnine 5.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova, do zahtevanih 10.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zaradi težav, ki so obstajale že prej in pričakovanega trajanja te oblike škode, ki je krajša od najpogostejših primerov v sodni praksi.

18. Sodišče prve stopnje je začetek teka zamudnih obresti od odškodninske obveznosti drugo tožene stranke pravilno določilo na dan vložitve tožbe, saj je tožeča stranka pred tem nesporno ni obvestila o škodi in od nje ni zahtevala odškodnine. Po določbi drugega odstavka 299. člena OZ je drugo tožena stranka prišla v zamudo, ko je tožeča stranka z vložitvijo tožbe od nje zahtevala, naj izpolni svojo obveznost. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da sta drugo tožena in tretje tožena stranka povezani osebi. Po določbi 965. člena OZ ima iz naslova zavarovanja odgovornosti drugo tožene stranke neposredni odškodninski zahtevek zoper tretje toženo stranko (actio directa), kar pa ne pomeni, da je po odškodninskem zahtevku zoper tretje toženo stranko prišla v zamudo tudi drugo tožena stranka. Obe sta solidarno odškodninsko odgovorni, vendar po določbi prvega odstavka 402. člena OZ zamuda enega solidarnega dolžnika nima učinka nasproti drugim dolžnikom.

19. Glede vprašanja zamude tretje tožene stranke sodišče prve stopnje zmotno ni uporabilo 943. člena OZ, z obrazložitvijo, da se ta določba nanaša na primere, ko sta tožeča in tožena stranka v pogodbeni zavezi. Po določbi prvega odstavka 964. člena OZ pri zavarovanju pred odgovornostjo zavarovalnica odgovarja za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino. Povedano je že bilo, da je imela tožeča stranka (oškodovanec) v skladu z 965. členom OZ neposredno in lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja odgovornosti drugo tožene stranke (zavarovanca), zato je bila tretje tožena stranka (zavarovalnica) v skladu s prvim odstavkom 943. člena OZ dolžna izplačati odškodnino najkasneje v 14. dneh, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tretje tožena stranka odškodninski zahtevek prejela 16. 5. 2013, pomeni, da je v zamudi od 30. 5. 2013 dalje (z računanjem časa po določbi prvega odstavka 62. člena OZ). Tretje tožena stranka ni ugovarjala, da je za ugotovitev obstoja njene obveznosti ali višine bil potreben še določen čas, pač pa je odškodninski zahtevek 11. 11. 2013 v celoti zavrnila.

20. Iz obrazloženih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama tožeče stranke in tretje tožene stranke ter je s pravilno uporabo materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje po določbi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo. Po delni spremembi je drugo tožena stranka dolžna plačati 14.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2015, tretje tožena stranka pa 11.360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2013 do plačila. Njuni obveznosti sta v delih, v katerih se pokrivat (glavnica 11.360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2015 do plačila) solidarni, presežek pa nosita vsaka posebej. To je posledica različnega obsega in razlogov izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje. Po določbi drugega odstavka 395. člena OZ lahko izmed več solidarnih dolžnikov vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki.

21. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Obe obsojeni toženi stranki sta solidarna dolžnika glede velike večine terjatve tožeče stranke, zato sta po tretjem odstavku 161. člena ZPP solidarno odgovorni tudi za stroške postopka na prvi stopnji, prisojene tožeči stranki. Pritožbeno sodišče zato ni spreminjalo odločitve prvega sodišča o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Zoper stroškovni izračun sodišča prve stopnje se ni nihče pritožil. 22. V pritožbenem postopku tožeča stranka ni dosegla obveznosti tretje tožene stranke, ki bi bila višja od obveznosti iz sodbe sodišča prve stopnje, zato od nje ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov. Tudi tretje tožena stranka je le v manjšem delu uspela s svojo pritožbo, zato sama nosi priglašene stroške sodne takse za pritožbo.

23. Tožeča stranka je s pritožbenim predlogom delno uspela samo glede drugo tožene stranke (zvišanje odškodnine za 1.600,00 EUR od predlaganih 7.400,00 EUR, ali do 21,62 %). Od stroškov nagrade pooblaščencu za sestavo pritožbe - 500 točk, materialnih stroškov - 10 točk in DDV - 110 točk, skupaj 620 točk ali 284,58 EUR, ji je drugo tožena stranka dolžna povrniti 61,53 EUR. Stroški odgovora na pritožbo drugo tožene stranke, v katerem se je tožeča stranka strinjala z razlogi sodišča prve stopnje za njeno odškodninsko odgovornost, za rešitev zadeve niso bili potrebni.