Jedro

Že zaradi prenizke revizijske vrednosti spora o tožbenem zahtevku v ugotovitev in odločitev, da je tožnik lastnik nadomestnega zemljišča, ni mogoče posegati. Zaradi dejanske narave ugotovitve o obstoju drugega pravnega naslova za tožnikovo lastninsko pravico pa ni mogoče posegati niti v to ugotovitev. Drugega naslova zato, ker je toženka svoj nasprotni tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, da je naslov tožnikove lastninske pravice samo zakon, in sicer 25. člen ZTLR o gradnji na tujem svetu, po katerem pa bi toženka lahko zahtevala plačilo zemljišča. Ker ni šlo za situacijo gradnje na tujem svetu, navedena zakonska določba ne utemeljuje nasprotnega tožbenega zahtevka.

Pri presoji dovoljenosti revizije ni mogoče seštevati ocene vrednosti nedenarnega tožbenega zahtevka in vrednosti denarnega nasprotnega tožbenega zahtevka. Gre za dva samostojna zahtevka, ki se sicer lahko obravnavata skupaj ali zaradi procesnih razpolaganj strank ali po odločbi sodišča iz razlogov procesne ekonomije, vendar zaradi skupnega obravnavanja ne izgubita svoje samostojnosti. V obravnavani zadevi pa sta poleg tega delno različni dejanski, v celoti pa pravni podlagi vsakega od sporov (argument iz drugega odstavka 41. člena ZPP). Zato je treba vprašanje dovoljenosti revizije presojati ločeno za vsak spor posebej.

Izrek

Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrne, v ostalem delu pa se zavrže. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in v izreku pod točko 1 ugotovilo, da je tožnik pridobil pravico uporabe na parc. št. 444/10 in 444/9, na katerih je zgradil stanovanjsko hišo parc. št. 1494/1; da je bilo za to hišo izdano uporabno dovoljenje; da sta bili parc. št. 444/10 in 444/9 določeni kot funkcionalno zemljišče k tej hiši in da so vse parcele vknjižene v vl. št. 9 k.o... V izreku pod točko 2 je toženki naložilo, da mora tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na navedenih parcelah vknjižila lastninska pravica na tožnikovo ime. V izreku pod točko 3 je odločilo o pravdnih stroških, v izreku pod točko 4 pa je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo 1,669.500 SIT.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne, v primeru drugačne odločitve pa podrejeno predlaga tako spremembo, da se ugodi njenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. V reviziji ponavlja svoje pritožbene trditve, da je bila predmet kupne pogodbe z dne 7.6.1972 le prodaja tožnikovih nepremičnin, ne pa tudi pridobitev v tej pravdi spornega nadomestnega zemljišča. Zanj tožnik nima pravnega naslova, saj tega ne morejo predstavljati lokacijsko dovoljenje in ostala izdana dovoljenja, ki so le upravne odločbe. Tožnik je kupnino prejel, zato ni upravičen do brezplačnega nadomestnega zemljišča. Le delno pravilen je zaključek sodišča, da je očitno prišlo do dodelitve nadomestnega zemljišča. Toženka je tožniku res omogočila, da je na drugi lokaciji zgradil objekt, vendar do neodplačne dodelitve nadomestnega zemljišča ni prišlo. To je bila le ena od možnosti v času pogajanj pred sklenitvijo kupne pogodbe. Če bi bilo res tako, kot ugotavlja sodišče, bi se pogodba označila kot menjalna pogodba in ne kot kupna. Do realizacije te možnosti ni prišlo zato, ker je tožnik po sklenitvi kupne pogodbe začel postopek pod R 311/73, v katerem je bila določena odškodnina za odvzete nepremičnine. Če bo izpodbijana sodba ostala v veljavi, bo to pomenilo, da je tožnik v tej pravdi sporno nepremičnino pridobil neodplačno, takega razpolaganja pa takrat občini ni dovoljeval noben zakon.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Novi ZPP je na podlagi 503. člena začel veljati 14.7.1999. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v drugem sojenju izdalo sodbo 13.3.2000 in je tudi samo na podlagi prehodnih določb že uporabljalo novi zakon. Uporaba novega zakona velja za vse njegove določbe razen izjem, ki so določene v 499. členu ZPP. Velja torej tudi za vprašanje dovoljenosti revizije, ker novi zakon ni sledil zgledu nekaterih novel prejšnjega zakona, ki so v prehodnih določbah posebej uredile vprašanje dovoljenosti revizije zaradi sprememb denarnih zneskov v zakonu.

Procesna predpostavka za dovoljenost revizije je med drugim tudi vrednost izpodbijanega dela sodbe. Ta vrednost mora v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena ZPP presegati znesek 1,000.000 SIT.

Spor zaradi ugotovitve pravice uporabe oziroma lastninske pravice in zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine je premoženjske narave. Take narave je tudi spor zaradi plačila vrednosti nepremičnine. Pri presoji dovoljenosti revizije ni mogoče seštevati ocene vrednosti nedenarnega tožbenega zahtevka in vrednosti denarnega nasprotnega tožbenega zahtevka. Gre za dva samostojna zahtevka, ki se sicer lahko obravnavata skupaj ali zaradi procesnih razpolaganj strank ali po odločbi sodišča iz razlogov procesne ekonomije, vendar zaradi skupnega obravnavanja ne izgubita svoje samostojnosti. V obravnavani zadevi pa sta poleg tega delno različni dejanski, v celoti pa pravni podlagi vsakega od sporov (argument iz drugega odstavka 41. člena ZPP). Zato je treba vprašanje dovoljenosti revizije presojati ločeno za vsak spor posebej. Ker je tožnik v tožbi vrednost nedenarnega tožbenega zahtevka ocenil z zneskom 200.000 SIT in ker toženka taki oceni ni ugovarjala, je revizijsko sodišče nanjo vezano. V tem delu tako toženkina revizija ni dovoljena.

V ostalem delu, v katerem izpodbija zavrnitev pritožbe in zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka za plačilo 1,699.500 SIT, je revizija dovoljena, vendar ni utemeljena.

Toženka uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni obrazložila. Zato je revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Dejanski podlagi za odločitev o tožbenem zahtevku in o nasprotnem tožbenem zahtevku se vsaj delno prepletata. Zato revizijsko sodišče to podlago na kratko povzema. Tožnik je zaradi gradnje prizidka bolnišnice moral prodati svojo nepremičnino toženki. Kupna pogodba z dne 7.6.1972 je bila sklenjena namesto razlastitve. V njej je bila določena kupnina, pa tudi določene obveznosti toženke v zvezi s prestavitvijo daljnovoda na konkretno določenem zemljišču, ki bo predvidoma dodeljeno tožniku za gradnjo nove stanovanjske hiše. Iz zapisnika z dne 13.2.1973 izhaja, da je obstajal dogovor o dodelitvi istih nepremičnin tožniku za gradnjo stanovanjske hiše. Tožnik je pridobil lokacijsko dovoljenje, gradbeno dovoljenje, zgradil hišo, pridobil uporabno dovoljenje, obe pravdni stranki pa sta leta 1977 sodelovali tudi pri opredelitvi funkcionalnega zemljišča k novozgrajeni hiši. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je tožnik na podlagi pogodbe in omenjenega zapisnika upravičen tudi do nadomestnega zemljišča, sodišče druge stopnje pa je to potrdilo, poudarilo, da je šlo za kupno pogodbo namesto razlastitve in še dodalo, da je bilo to zemljišče tožniku očitno tudi dodeljeno.

Ob taki dejanski podlagi je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ob zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka pa poudarilo, da ima tožnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, in sicer pravni posel, zaradi česar je neutemeljen nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo vrednosti nadomestnega zemljišča po pravilih gradnje na tujem svetu. Štelo je torej, da je bila tožnikova prvotna nepremičnina prodana s pogodbo z dne 7.6.1972 ter plačana s kupnino v denarju in z nadomestnim zemljiščem. Sodišče druge stopje ni navedlo posebnih razlogov glede samega nasprotnega tožbenega zahtevka, ker jih ni navedla niti toženka v svoji pritožbi. Iz njegovih razlogov v zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom pa izhaja, da se strinja z razlogi sodišča prve stopnje o pravnem poslu kot naslovu za pridobitev lastninske pravice, poleg tega pa z razlogi o očitni dodelitvi nadomestnega zemljišča za gradnjo (ki temelje na dokumentaciji v spisu in dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje) opredeljuje tudi dodaten pravni naslov (odločba državnega organa).

Na prej povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč so v sedanji fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in pravdne stranke. Toženka z večino svojih revizijskih trditev nedovoljeno posega v dejanske ugotovitve, da je bilo sporno zemljišče tudi predmet dogovora pravdnih strank in da je bilo dejansko dodeljeno tožniku. Na izpodbijanje teh dejanskih ugotovitev merijo revizijske trditve o le delno pravilnem zaključku sodišča, da je bilo nadomestno zemljišče tožniku očitno dodeljeno, o drugačni vsebini pogajanj in same kupne pogodbe, na kar naj bi kazal tudi postopek pod R 311/73 itd. Zato revizijsko sodišče le pripominja, da iz podatkov vpogledanega spisa R 311/73 jasno izhaja, da je bila določena odškodnina za druge razlaščene parcele in ne za tiste, ki so bile predmet prodajne pogodbe z dne 7.6.1972. Že zaradi prenizke revizijske vrednosti spora o tožbenem zahtevku v ugotovitev in odločitev, da je tožnik lastnik nadomestnega zemljišča, ni mogoče posegati. Zaradi dejanske narave ugotovitve o obstoju drugega pravnega naslova za tožnikovo lastninsko pravico pa ni mogoče posegati niti v to ugotovitev. Drugega naslova zato, ker je toženka svoj nasprotni tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, da je naslov tožnikove lastninske pravice samo zakon, in sicer 25. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o gradnji na tujem svetu, po katerem pa bi toženka lahko zahtevala plačilo zemljišča. Ker ni šlo za situacijo gradnje na tujem svetu, že samo iz tega razloga določbe 25. člena ZTLR ne utemeljujejo nasprotnega tožbenega zahtevka.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Vsaka stranka mora kriti svoje revizijske stroške zato, ker toženka z revizijo ni uspela, tožnikov revizijski odgovor pa ni bil potreben, ker z njim ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 153. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP).