Jedro

O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo tudi takrat, ko sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namenoma razlagal v nasprotju s sodno prakso, pri tem pa je treba kot pomembne (dodatne) navezovalne okoliščine upoštevati, katere pravice so bile z nepravilno odločitvijo sodišča oškodovancu kršene, v katerem postopku in na kakšen način. Bolj ko je pravica posameznika ustavnopravno varovana, višji je standard odgovornosti države za delo državnih organov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II/I in II/III spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožeči stranki Š. B. 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 947,30 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni plačati tožnici 1.400,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 5. 2006 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne zamude dalje do plačila (točka II/I), v presežku je višji tožbeni zahtevek glede plačila nematerialne škode in v celoti glede plačila materialne škode zavrnilo (točka II/II) ter tožnici naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 1.322,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne zamude dalje do plačila (točka II/III).

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v nadaljevanju navaja, da je nejasen izrek sodbe glede plačila zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožnici za nepremoženjsko škodo. Tožnica zahteva povrnitev nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in odvzema prostosti ter zaradi napak in nezakonitega dela organov pregona. Prvo sodišče ni ugotovilo odločilnih dejstev, ki so relevantna za odmero odškodnine. Pogoji bivanja v zaporu so bili neprimerni, zato je bilo psihično trpljenje tožnice intenzivnejše. Zaradi neutemeljenega pripora je tožnica doživljala nočne more, bila je nervozna in negotova, doživljala je strah za izid kazenskega postopka, saj se je počutila, kot da bi bila že obsojena, njeno družabno življenje se je praktično prenehalo, imela je težave v službi, tudi zaradi močnega odziva medijev je bil odnos okolice, kot da bi tožnica dejanja v resnici storila. Policija, tožilstvo in sodišče so vse do izdaje oprostilne sodbe ravnali protipravno, saj za odreditev posebnih ukrepov, pripora in hišne preiskave ni bilo zakonske podlage. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je sodna praksa že s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 146/98 potrdila, da učitelj ni uradna oseba, zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odreditev tajnih policijskih ukrepov in hišnih preiskav zoper tožnico. Ker tožnica ni bila uradna oseba, niso bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivih dejanj iz 267, 265/I, 261/III in 266/I člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki so bili pravna podlaga, na podlagi katere se je vodil kazenski postopek zoper tožnico. Ravnanja državnih organov so bila zato protipravna. Tajni policijski ukrepi so po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dopustni le v primerih, če na druge načine ni mogoče zbrati dokazov zoper domnevnega storilca. V konkretnem primeru je policija imela prijavitelja in več drugih izjav, zato kazensko sodišče ne bi smelo dovoliti tajnih policijskih ukrepov, na podlagi katerih se je prisluškovalo in snemalo telefonskim razgovorom tožnice, se jo zasledovalo, nastavljen pa je bil tudi tajni policijski sodelavec, ki je ponujal tožnici podkupnino. Iz časopisnega članka iz D. izhaja, da je direktor Policijske uprave F. P. izjavil, da naj bi šlo za primer jemanja podkupnine in za druga kazniva dejanja v tako velikem obsegu, kakršnega na območju te policijske uprave še niso obravnavali. Direktor policijske uprave ni govoril o sumu, izjavil je, da je tožnica storila očitana kazniva dejanja. Takšno informiranje novinarjev je bilo protipravno. Policija je želela ponižati tožnico, zato so aretacijo, ki je bila sprva načrtovana v dopoldanskih urah, izvedli popoldan, v navzočnosti udeležencev, ki so opravljali izpite. Prvo sodišče zato neutemeljeno ni prisodilo tožnici odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Neutemeljeno je bila zavrnjena zahteva za premoženjsko škodo, ker se tožnica ni prijavila na razpis R. (1). Sklepanje avtorskih pogodb z R. je v preteklosti potekalo na način, da je direktorica R. na podlagi telefonskega razgovora povabila tožnico k sodelovanju. Iz dopisa R. ne izhaja, da bi o sklepanju avtorskih pogodb odločala komisija, iz dopisa pa izhaja, da so pri izbiri upoštevali reference zunanjih sodelavcev in dobre izkušnje iz preteklega sodelovanja. Direktorica R. je v javnosti dala izjavo, da s tožnico ne bo sodelovala. Tudi če bi se tožnica prijavila na razpis, ne bi bila izbrana, zato ji je nastala škoda zaradi izgube dohodka iz avtorskih pogodb.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici za še ne en dan pridržanja prisodilo odškodnino za nematerialno škodo v višini 1.400,00 EUR, ki močno odstopa od sodne prakse. Po sodni praksi se za en dan pripora priznava od 0,06% do 0,33% povprečne plače za vsak dan odvzema prostosti. Prvo sodišče je nepravilno pri odmeri odškodnine upoštevalo trajanje kazenskega postopka in medijsko odmevnost postopka. Mediji so poročali o zadevi, ko tožnica ni bila več v priporu. Tožnica je upravičena do odškodnine v višini 208,65 EUR.

4. Pritožba tožnice je deloma utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Tožnica utemeljeno opozarja na nepravilen zapis v izreku sodbe, ki se nanaša na priznanje zakonskih zamudnih obresti, drugih kršitev postopka pa prvo sodišče ni storilo, kar ugotavlja pritožbeno sodišče tudi po uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno, v okviru trditvene podlage, ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa je uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je ugotovilo, da državni organi niso ravnali protipravno z ukrepi iz 49. člena Zakona o policiji in pri odreditvi hišnih preiskav ter v delu, ki se nanaša na višino priznane nepremoženjske škode.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije izhaja, da: - je tožnica profesorica slovenskega jezika, ki poučuje na Srednji ekonomski šoli v N., pred uvedbo kazenskega postopka pa je poučevala tudi na R.; - je bil zoper tožnico uveden predkazenski in kasneje kazenski postopek zaradi suma in kasneje obtožbe storitve kaznivih dejanj: jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ, ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ, zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ in izdaje uradne tajnosti po prvem odstavku 266. člena KZ (2); - so bili zoper tožnico odrejeni ukrepi prisluškovanja in snemanja pogovorov na njenem GSM telefonu ter prirejanja listin in identifikacijskih oznak ter navideznega dajanja podkupnine, zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi jih naredila kot uradna oseba; - je bila tožnici odvzeta prostost zaradi pripora dne 23. 9. 2001 ob 22.00 uri, pripor pa je trajal do popoldanskih ur dne 24. 9. 2001; - je bila tožnica priprta v kletnih prostorih, kjer ni posebnega oddelka za ženske, ki so slabo vzdrževani, nimajo normalnega okna in dnevne svetlobe; - so bile opravljene hišne preiskave na domu tožnice in v njeni službi ter v R., zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi jih naredila kot uradna oseba; - je bila tožnica na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu K 103/2003 z dne 7. 6. 2005 oproščena obtožbe, sodba sodišča prve stopnje pa je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I K 1256 / 2005 z dne 16. 2. 2006, s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 197/2006 z dne 28. 9. 2006 pa je bila zavrnjena zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti; - je imela tožnica po odpravi pripora in hišnih preiskav strah za izid kazenskega postopka, ki je trajal pet let, da je jemala pomirjevala, doživljala je nočne more, bila negotova in nervozna, še posebej ob zaključku šolskega leta, ko so se opravljali izpiti in matura, da se jo je okolica izogibala, da je njeno družabno življenje praktično prenehalo, še posebej je trpela zaradi zapisov v javnih glasilih, ki so zadevo obravnavala na tendenciozen način, zmanjševal pa se je tudi njen ugled kot profesorice slovenščine v družbi in med sodelavci; - se tožnica nikoli ni prijavila na razpis R. za sklenitev pogodbe o avtorskem delu.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno v skladu s sodno prakso obravnavalo nepremoženjsko škodo tožnice kot enotno odškodnino za eno obliko škode, enako je postopalo tudi pritožbeno sodišče, ki je še ugotovilo protipravnost ravnanja državnih organov pri izdaji odredb tajnega policijskega delovanja po 49. členu ZPol in za hišne preiskave na domu tožnice in v njeni službi. Iz zahtevkov tožnice in trditvene podlage je moč razbrati, da zahteva nepremoženjsko škodo zaradi protipravnih ravnanj državnih organov (policije, tožilstva in sodišča), ki so jih storili v (pred)kazenskem postopku vse do izdaje oprostilne sodbe, zato je pritožbeno sodišče obravnavalo njene zahtevke kot enotno škodo, zaradi posega v njene osebnostne pravice, saj zaradi prepletenosti nedovoljenih posegov državnih organov v osebnostne pravice tožnice in s tem povezanih duševnih bolečin, ni bilo moč razmejiti intenzitete in trajanja teh bolečin glede na posamezna protipravna ravnanja in posamezne oblike nepremoženjeske škode, kot jih določa prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in kot jih je uveljavljala tožnica.

8. Tožnica zmotno meni, da je njen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode utemeljen že iz razloga, ker se je zoper njo vodil kazenski postopek, v katerem je bila izdana oprostilna sodba, kar naj bi že potrjevalo protipravnost ravnanja državnih organov, ki so v postopku sodelovali in je zato podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Protipravnost ravnanja sodnika in tožilca je treba presojati glede na naravo njunega dela, posledica nepravilnega in nezakonitega dela je lahko tudi nezakonita (celo) pravnomočna odločba, kar pa še ne pomeni, da je s tem izkazana protipravnost njunega ravnanja, kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti (3). Vodenje (pred)kazenskega postopka bi bilo protipravno, če bi državni organi naklepno ali iz hude malomarnosti vodili postopek zoper osumljenca (obdolženca) brez utemeljene pravne podlage. Takšen pa ni konkreten primer, saj že iz navedb tožnice (4) izhaja, da sta policija in tožilstvo razpolagala z večjim številom izjav (5), kar izhaja tudi iz kazenskega spisa, ki ga je v dokaz predlagala tožnica, in iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I K 1256 / 2005 (6), ki jo je skupaj s tožbo prav tako priložila tožnica, iz katere pa izhaja, da bi moralo kazensko sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preizkusiti, ali tožnica ni izpolnila znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja kot so sicer bila navedena v obtožnici (oziroma predlogu za uvedbo preiskave), kar izključuje protipravnost tožilstva in sodišča za uvedbo in vodenje kazenskega postopka.

9. Posebni tajni policijski ukrepi iz 49. člena ZPol predstavljajo hud poseg v osebnostne pravice posameznika, zato so takšni načini pridobivanja dokazov dovoljeni v izjemnih primerih, ko gre za najhujša kazniva dejanja in policija z običajnimi operativnimi metodami ne more pridobiti dokazov. V takšnih primerih pa je odgovornost predlagatelja (policije in tožilstva), kakor tudi sodišča strožja, kot jo na načelni ravni opredeljuje citirano pravno mnenje, ki ga je sodna praksa glede na konkretne primere dopolnila. O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo tudi takrat, ko sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namenoma razlagal v nasprotju s sodno prakso, pri tem pa je treba kot pomembne (dodatne) navezovalne okoliščine upoštevati, katere pravice so bile z nepravilno odločitvijo sodišča oškodovancu kršene, v katerem postopku in na kakšen način. Bolj ko je pravica posameznika ustavnopravno varovana, višji je standard odgovornosti države za delo državnih organov.

10. Prav zaradi večje odgovornosti v primerih izdaje odredb o tajnih policijskih ukrepih, s katerimi je bilo poseženo v ustavne pravice tožnice do zasebnosti in v njene osebnostne pravice (35. člen Ustave RS), je podana protipravnost dela državnih organov, ki so sodelovali pri izdaji odredb (7). Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da dejanske okoliščine o statusu uradne osebe iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 146/1998 niso bile povsem enake položaju uradne osebe, kot je bil opredeljen za tožnico v kazenskem postopku (8). Odredbe so bile izdane leta 2001, kazensko sodišče prve stopnje pa je izvedlo številne dokaze in poizvedbe, na podlagi katerih je ugotavljalo, ali je tožnica uradna oseba, ker je bila (le) članica izpitne komisije R. in je pripravljala izpitno gradivo, ki ga ni hranila (ki pa se hrani kot izpitna tajnost) ter je skupaj s preostalima članoma ocenjevala izpraševanca, o oceni pa je izpraševanca seznanil predsednik komisije, spričevalo pa je izdal R.. Kazensko sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da tožnica ni uradna oseba, ker je imelo o tem drugačno pravno mnenje kot sodniki, ki so vodili predkazenski postopek, zato ni upoštevalo dokazov, ki so bili pridobljeni s tajnim policijskim delovanjem. Ker tožnica ni imela položaja uradne osebe glede očitanih kaznivih dejanj, jo je oprostilo obtožbe in izdalo oprostilno sodbo, ki je bila potrjena v pritožbenem postopku in v postopku zahteve za varstvo zakonitosti, prav iz razlogov, ker je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica ni uradna oseba in zato niso bili izpolnjeni znaki očitanih kaznivih dejanj. Glede na sodno prakso in okoliščine konkretnega primera, ker ni bilo zakonske podlage za tajno policijsko delovanje zoper tožnico, predvsem pa iz razloga, ker se je z navedenimi ukrepi poseglo v temeljne ustavne pravice tožnice do zasebnosti in druge osebnostne pravice, je izkazana protipravnost ravnanja državnih organov.

11. Tudi hišne preiskave so bile nezakonite, saj je bila njihova kazenskopravna podlaga identična, kot v primeru odobritve ukrepov za tajno policijsko delovanje, s tem, da v primeru hišnih preiskav ni moč enoznačno prenesti standarde ocenjevanja protipravnosti, ki so bili podlaga za presojo ravnanj državnih organov v postopku izdaje odredb za tajno policijsko delovanje po 49. členu ZPol. Za hišne preiskave ne veljajo tako stroge omejitve, kot pri izdaji odredbe o tajnem policijskem delovanju (primerjaj 150. in 151. člen ZKP v zvezi s 49. členom Zpol ter 214. in 215. člen ZKP). Tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila hišna preiskava odobrena in zakonita v primeru, če bi tožilec prekvalificiral kaznivo dejanje, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe kazenskega pritožbenega sodišča, saj bi bilo treba v takšnem primeru upoštevati (dovoljene) dokaze v kazenskem postopku in v navedeni smeri oceniti dopustnost izdaje odredbe o hišni preiskavi in na navedenih dejstvih ugotoviti obstoj protipravnosti. Odredbe o hišnih preiskavah so bile izdane v nasprotju z že pojasnjeno sodno prakso, zato je izkazana protipravnost, čeprav pri teh odredbah zgolj napačna označba kaznivega dejanja še ne izkazuje protipravnega ravnanja, ker se lahko izkaže, da je bila odredba o hišni preiskavi potrebna in s tem dopustna, ker ima ravnanje obdolženca znake milejšega kaznivega dejanja, kot je opredeljeno v obtožnici. Glede na konkretne okoliščine primera, pri katerih je pritožbeno sodišče upoštevalo razloge, zaradi katerih so bile te odredbe izdane, sodno prakso in predvsem glede na trditveno podlago tožene stranke, ob upoštevanju, da gre tudi v teh primerih za poseg v ustavno varovane osebnostne pravice, je pritožbeno sodišče ocenilo, da gre tudi v teh primerih za protipravnost ravnanja državnih organov, ki sicer po stopnji zaščite ni povsem primerljivo z že opisanim protipravnim posegom ob izdaji in realizaciji odredb po 47. členu ZPol. Pri oceni višine škode je pritožbeno sodišče upoštevalo okoliščine, v katerih so potekale hišne preiskave, ki jih je podrobno opisalo že sodišče prve stopnje po izpovedbah tožnice in prič, v tem okviru pa pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo odškodnine za duševne bolečine, ki jih tožnica veže na nedokazane okoliščine, da so bile hišne preiskave izvedene nekorektno in v nasprotju s pravili o postopanju v hišnih preiskavah (9). Posebej neutemeljene so trditve tožnice, da je policija namenoma opravila preiskavo na R. popoldne, ko so se opravljali izpiti, saj je glede na opis kaznivega dejanja, takšno ravnanje policije običajno in logična posledica pridobiti odločilne dokaze za potrebe (pred)kazenskega postopka. Hišne preiskave so bile opravljene v skladu z zakonom, kar potrjujejo tudi zapisniki, v katerih tudi ni pripomb tožnice na opravljeno delo policije.

12. Protipravnosti ravnanja policije, ki je posredovala informacije javnosti, glede poteka (pred)kazenskega postopka in o aktivnostih policije, ni. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, na podlagi zaslišanja predstavnikov policije, da so podatke javnosti posredovali v okviru potrebnega obveščanja javnosti o delu policije, identiteta tožnice je bila prikrita, posredovani so bili le podatki o intenzivnosti in obsegu dela policije, drugih podatkov pa policija javnosti ni posredovala. Časopisni članki ne morejo izpodbiti pravilne dokazne ocene prvega sodišča, prvo sodišče pa pravilno sklepa, da so novinarji lahko pridobili podrobnejše podatke o tožnici in očitanih kaznivih dejanjih, ko so prisostvovali sojenju ali pa iz drugih virov (10). Za nepravilne in tendenciozne informacije v medijih odgovarjajo novinarji in uredniki, zato v tem delu ni ugotovljena protipravnost ravnanja policije.

13. Pravico do odškodnine ima tožnica zaradi pripora, zaradi tajnega policijskega delovanja po 49. členu ZPol in zaradi neutemeljenih hišnih preiskav. Pri priznanju višine odškodnine je pritožbeno sodišče poleg že obrazloženega še upoštevalo: trajanje pripora, neugodne razmere v priporu, odreditev in izvajanje tajnih policijskih ukrepov, hišne preiskave na domu in v službi tožnice ter na R., aretacijo na R., na podlagi katerih so se s priporom in kazenskim postopkom seznanili sodelavci tožnice in okolica v kateri živi, mediji so odmevno poročali o zadevi, zato je bila intenziteta duševnih bolečin tožnice intenzivnejša, prizadeta je bila tudi njena čast in dobro ime, kazenski postopek je trajal pet let, v tem času pa je imela tožnica intenzivne duševne bolečine, ki so se odražale v strahu za izid postopka, v nespečnosti, v nervozi, zaradi česar je jemala pomirjevala, praktično je prekinila z družabnimi stiki, na delovnem mestu se je odmaknila od sodelavcev, trpel je njen ugled kot profesorice, še posebej ob maturi in končnih izpitih dijakov. Glede na intenziteto in trajanje duševnih bolečin zaradi protipravnih posegov v osebnostne pravice tožnice je pritožbeno sodišče tožnici priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR.

14. Premoženjske škode tožnica ni dokazala. Nobenega zavajanja z vprašanji s strani pooblaščenke tožene stranke do tožnice ni bilo na naroku. Tožnica je izpovedala, da se na razpise na sklenitev avtorske pogodbe z R. ni prijavila, ker je direktorica centra v javnosti izjavila, da s tožnico R. več ne bo sodeloval. Okoliščina, da je bila tožnica v preteklosti s strani direktorice povabljena na sklenitev avtorske pogodbe ni odločilna, saj iz dopisa R. izhaja, da se običajno enkrat letno z javno objavljenim povabilom povabi zunanje sodelavce k sodelovanju. Tožnica je izpovedala, da se na objave razpisov ni prijavljala, ker bi bilo zanjo preveč obremenjujoče, če bi njeno vlogo obravnavala komisija, zato tudi ni bila v kontaktih s predstavniki R. glede sklenitve avtorskih pogodb. Tožnica zato ni dokazala vzročne zveze med izgubo zaslužka iz naslova avtorskih honorarjev in ugotovljenimi protipravnimi ravnanji državnih organov, za katere odgovarja tožena stranka.

15. Pravdni stranki v pritožbah nista prerekali ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do pravdnih stroškov v višini 357,64 EUR, tožena pa v višini 1.529,85 EUR. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo še pritožbene stroške v višini 678,80 EUR (za pritožbo 545,60 EUR, za pavšal 20,00 EUR in DDV 113,20 EUR) skupaj 1.036,44 EUR, glede na uspeh (22,7%) je tožnica upravičena do povrnitve stroškov pred sodiščem prve in druge stopnje v višini 235,27 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za pritožbeni postopek, ker je tožena stranka s pritožbo v celoti propadla, glede na uspeh v pravdi (77,3%) pa so ji bili priznani stroški v višini 1.182,57 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov (1.182,57 – 235,27) je tožnica dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 947,30 EUR. Pritožbeno sodišče je izračunalo stroške pred sodiščem prve in druge stopnje, zato je priznalo zakonske zamudne obresti toženi stranki po poteku izpolnitvenega roka, ki prične teči, ko bo tožnica prejela sodbo pritožbenega sodišča. V spremenjeni odločbi prvega sodišča so upoštevani stroški pravdnih strank in njihov uspeh pred sodiščema prve in druge stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je deloma ugodilo pritožbi tožnice, in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo tožnice zavrnilo. V celoti je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) V nadaljevanju R..

(2) V nadaljevanju kazniva dejanja.

(3) Primerjaj Pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1995. (4) Glej pritožbo drugi odstavek stran 102 sodnega spisa.

(5) Tožnica s tem dokazuje, da so bili tajni policijski ukrepi nepotrebni in nezakoniti.

(6) Glej prilogo A 15 stran 3. (7) Ki jih tožnica opredeljeno tudi ne navaja, kar sicer izhaja iz kazenskega spisa, da je ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem GSM telefona tožnice trajal od 18. 6. 2001 do 18. 7. 2001 in od 18. 8. 2001 do 18. 9. 2001 - glej odredbi z dne 15. 6. 2001 in 26. 7. 2001 stran 13 in 19 kazenskega spisa, ukrep uporabe prirejenih listin in identifikacijskih oznak je trajal od 18. 8. 2001 do 18. 10. 2001 - glej odredbo z dne 14. 8. 2001 stran 24 kazenskega spisa in odredbo o ukrepu navideznega dejanja podkupnine – glej odredbo z dne 12. 9. 2001 stran 34 kazenskega spisa. Tožnica v navedbah ne navaja trajanja posameznega ukrepa, tudi glede duševnih bolečin zaradi teh posegov v osebnostne pravice ne navaja posebnih okoliščin in jih opredeljuje skozi opis vseh (skupnih) duševnih bolečin, ki so ji nastale v zvezi z vodenjem kazenskega postopka, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri višini priznane odškodnine. Iz izpovedbe tožnice samo glede navedenih posegov (in glede hišnih preiskav) le izhaja, da ima zato nezaupanje v delo policije.

(8) Kazniva dejanja iz obtožnice zoper tožnico lahko stori le uradna oseba in le zoper takšno osebo je dopustno tajno policijsko delovanje po 49. členu ZPol. (9) Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča v sodbi - glej točko 12 sodbe stran 8 in 9. (10) Podrobneje o tem glej sodbo sodišča prve stopnje 10. in 11. točka stran 8.