Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da bi moral upnik predlog za izvršbo oblikovati po določbi 214. člena ZIZ, ker naj bi šlo za izvršbo za izročitev določene stvari, ki je pri dolžniku. Vendar pa je upnik v pritožbi utemeljeno opozoril, da je po izvršilnem naslovu dolžnik dolžan storiti nekaj, česar namesto njega ne more storiti nihče drug (prim. 1. odst. 226. člena ZIZ). Le dolžnik namreč lahko vrne vozilo na kraj, določen v izvršilnem naslovu. Te njegove obveznosti ob dejstvu, da je dolžnik vozilo odpeljal neznano kam (kot je bilo to ugotovljeno v izvršilnem naslovu) namreč namesto dolžnika ne more izpolniti nihče drug.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o izvršbi v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi zavrnilo upnikov predlog za izvršbo zaradi oprave dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik, to je vrnitve osebnega avtomobila BMW 316, reg. št. ... na parkirišče pred stanovanjsko hišo L...

Upnik se je zoper sklep o izvršbi, s katerim je sodišče predlog za izvršbo delno zavrnilo, pritožil iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je po izvršilnem naslovu dolžnik dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da vrne vozilo na kraj parkirišča pred stanovanjsko hišo L..., pri čemer nihče ne ve, kje se navedeno vozilo nahaja. Zato lahko na opisani kraj vozilo vrne le dolžnik.

Pritožba je utemeljena.

V tem postopku je upnik predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki ga predstavlja izvršljiv sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 470/98 z dne 28.10.1998. V tej pravdni zadevi je sodišče ugotovilo, da je dolžnik upnika motil v zadnji mirni posesti osebnega vozila BMW, tip 316, reg. št. CE ..., s tem da je dne 24.7.1998 pred blokom na L... vozilo naložil na kamion in ga brez dovoljenja upnika odpeljal neznano kam. Po tem izvršilnem naslovu je zato dolžnik dolžan vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da vozilo vrne na parkirišče pred stanovanjsko hišo na naslovu L....

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da bi moral upnik predlog za izvršbo oblikovati po določbi 214. člena ZIZ, ker naj bi šlo za izvršbo za izročitev določene stvari, ki je pri dolžniku. Vendar pa je upnik v pritožbi utemeljeno opozoril, da je po gornjem izvršilnem naslovu dolžnik dolžan storiti nekaj, kar namesto njega ne more storiti nihče drug (prim. 1. odst. 226. člena ZIZ). Le dolžnik namreč lahko vrne vozilo na kraj, določen v izvršilnem naslovu. Te njegove obveznosti ob dejstvu, da je dolžnik vozilo odpeljal neznano kam (kot je bilo to ugotovljeno v izvršilnem naslovu), namreč namesto dolžnika ne more izpolniti nihče drug. Glede na to pa tudi ni mogoče slediti zaključku prvostopnega sodišča, da predlagano sredstvo izvršbe iz 226. člena ZIZ ni v skladu z izvršilnim naslovom.

Pritožbi je bilo zato treba ugoditi, sklep o izvršbi v izpodbijanem, zavrnilnem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).