Jedro

Ker so Uredbo 343/2003 pripravili v slovenskem jeziku v institucijah Evropske unije in je dostopna v slovenščini na spletnih straneh Evropske unije (EUR-lex, Celex), je tožena stranka uporabila pravilen in avtentičen pravni vir. Izpolnjen je namreč pogoj iz določila prvega stavka 58. člena Pristopnega akta. Določilo iz drugega stavka 58. člena Pristopnega akta, "da se besedila objavijo v Uradnem listu Evropske unije", pa po mnenju sodišča ni mogoče razlagati tako, da Uredba 343/2003 v Sloveniji velja šele od takrat, ko je ta uredba objavljena v slovenščini v uradnem listu Evropske unije. Določilo 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003 pomeni, da ima tožena stranka - če so izpolnjeni ustrezni pogoji po Uredbi 343/2003 - prosto izbiro, ali bo pozvala drugo državo, da sprejme prosilca za azil, ali pa bo njegovo prošnjo sama obravnavala. Nima pa več proste izbire potem, ko sprejme prošnjo za azil v obravnavanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. ... z dne 23. 6. 2004 se odpravi. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka točke (e) 20. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju: Uredba 343/2003) v prvi točki izreka odločila, da se prošnja za azil, A.A., roj. 3. 4. 1980 v kraju A., državljana Gruzije, ne bo obravnavala v Sloveniji in se zavrže. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa pa je tožena stranka odločila, da bo oseba predana pristojnim organom Republike Francije predvidoma dne 9. 7. 2004 oziroma najkasneje v roku 6 mesecev po odobritvi zahteve za sprejem.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da je tožnik vložil prošnjo za azil dne 8. 6. 2004. Na ta dan je tožena stranka tožniku tudi vzela prstne odtise v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. 12. 2000 o vzpostavitvi "Eurodac" za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije (Uradni list ES, L 316/1 z dne 15. 12. 2000). Tožena stranka je iz centralne baze prstnih odtisov EU dne 9. 6. 2004 prejela potrdilo, da je prosilec za azil dne 7. 7. 2003 v Republiki Franciji že zaprosil za azil. V nadaljevanju pojasnjuje, da se je tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 19. člena Uredbe 343/2003 dogovorila z Ministrstvom za notranje zadeve, notranjo varnost in lokalno samoupravo Republike Francije, da bo prosilec za azil predan v odgovorno državo članico, to je Francijo, zaradi obravnavanja njegove prošnje in da prošnje za azil Republika Slovenija ne bo obravnavala. Pri tem se je tožena stranka sklicevala še na določila 3. člena, 1. odstavka točke (c) 16. člena in 20. člena Uredbe 343/2003. V tožbi tožnik prosi oziroma uveljavlja, da bi Slovenija prevzela odgovornost za odločanje o azilu in se pri tem sklicuje na možnost iz določila 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003. Pravi, da je tožnik v slabem fizičnem in psihičnem stanju. Med postopkom za azil v Franciji je bil tožnik prepuščen samemu sebi in se je preživljal s klošarjenjem na ulici. Tožnik je močno shujšan, izjemno podhranjen in v slabem stanju. Po vsem kar je hudega preživel v matični državi, enostavno ni sposoben v takih razmerah varno skozi azilni postopek; potrebuje redno hrano in oskrbo, da si opomore in da se njegovo stanje vsaj stabilizira. Predlaga, da sodišče po opravljenem postopku in analizi dokumentov izpodbijani sklep odpravi in ugodi zahtevku za priznanje azila v Sloveniji oziroma da sodišče zadevo vrne v ponovno določanje. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja pravno podlago za odločitev, ki jo je navedla že v izpodbijanem sklepu in nekatera dejstva, ki so zajeta tudi v izpodbijanem sklepu in pravi, da bo kljub prvemu neuspešnemu poskusu predaje tožnika na letališču B., do česar je prišlo zaradi upiranja tožnika, ponovila predajo tožnika Republiki Franciji. Pravi, da so navedbe tožnika, da v Franciji zanj ne skrbijo ustrezno, neutemeljene in zavajajoče, ker je Republika Francija dolžna spoštovati določila Uredbe 343/2003. Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Določilo 3. odstavka 3a člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004) med drugim pravi, da se pravni akti, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Pravna ureditev Evropske unije pa v določilu primarnega prava, to je v določilu 2. odstavka 254. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju: Pogodba ES, Uradni list RS, št. 7/2004) v povezavi s točko 38. Pogodbe iz Nice, ki spreminja pogodbo o Evropski uniji, pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti in nekatere z njimi povezane akte (Uradni list RS, št. 7/2004) med drugim določa, da se uredbe, ki so naslovljene na vse države članice, objavijo v Uradnem listu Evropske unije. Veljati začnejo z datumom, ki je v njih naveden, sicer pa dvajseti dan po njihovi objavi. Uredba 343/2003 v določilu 1. odstavka 29. člena pravi, da uredba stopi v veljavo na 20 dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Uredba 343/2003 je bila objavljena v več jezikih držav članic Evropske unije v Uradnem listu Evropske unije dne 25. 2. 2003 (L 50/1), vendar pa ni bila objavljena v slovenščini v Uradnem listu Evropske unije. Ta vidik sicer med strankama ni sporen in iz tožbe očitno izhaja, da je bila tožeča stranka seznanjena z vsebino Uredbe 343/2003 zaradi zavarovanja njenih pravnih interesov, kar je tudi poseben vidik načela pravne varnosti in pravice do dostopa do dokumentov institucije Evropske unije (255. člen PES). Vendar pa je sodišče to vprašanje presojalo ex offico tudi zaradi potrebe po ugotovitvi avtentičnosti oziroma verodostojnosti pravnega vira, ki ga je uporabila tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa. Za rešitev tega vprašanja pa sodišču ni bilo treba uporabiti in interpretirati izvirnih določb temeljnih pogodb ali sekundarnih pravnih virov, kajti to vprašanje je na specialen način urejeno v mednarodni pogodbi med t.i. "sedanjimi državami članicami" in "novimi državami članicami" o pristopu novih držav članic k Evropski uniji (Pogodba med državami članicami Evropske unije in Češko republiko /.../ Republiko Slovenijo /.../ o pristopu /.../ k Evropski uniji, v nadaljevanju: Pogodba o pristopu, Uradni list RS, št. 3/2004) in v Aktu o pogojih pristopa Češke Republike /.../ Republike Slovenije /.../ in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji evropska unija (Pristopni akt, Uradni list RS, št. 3/2004). To sicer po mnenju sodišča ne pomeni, da v zvezi z uporabo pristopnega akta ni mogoče sprožiti postopka predhodnega vprašanja, glede na to, da Evropsko sodišče pravice (v nadaljevanju: ESP) v tovrstnih primerih pristojnost za odločanje o interpretaciji določenega pravnega vira presoja z vidika potrebe po enotni in učinkoviti uporabi prava Evropske unije, in je ta potreba po mnenju sodišča v konkretnem primeru nesporno izkazana in upoštevajoč sodbe Evropskega sodišča pravice v zadevi Joined cases 267-269/81 Amministrazione delle Finanze dello Stato v SPI and SAMI Š1983] ECR 801, ko je ESP sprejelo pristojnost interpretacije določb GATT, ki so jih sprejele države članice samostojno, in v zadevi Case 181/73 Haageman v Belgium Š1974] ECR 449, ko je ESP odločilo, da pridružitveni sporazumi s tretjimi državami tudi spadajo v okvir postopka predložitve predhodnega vprašanja po določilu 234. členu PES. Vendar pa Upravno sodišče po določilu 1. odstavka 68. člena PES v zadevah azila ni pristojno za sprožitev postopka predložitve predhodnega vprašanja ESP, ker je zoper sodno odločbo v tem upravnem sporu dopustno redno pravno sredstvo na podlagi določila 25. člena Ustave in 1. odstavka 70. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). Zato je sodišče v konkretnem primeru sámo interpretiralo določila Pogodbe o pristopu in Pristopnega akta. Določilo 2. odstavka 1. člena Pogodbe o pristopu pravi, da so pogoji sprejema in prilagoditve pogodb, na katerih temelji Unija, kot jih narekuje sprejem, navedeni v aktu, ki je priložen tej pogodbi. Določbe akta so sestavni del te pogodbe. Določilo 2. člena Pristopnega akta pravi, da so od dne pristopa določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in ta akt. Določilo 58. člena Pristopnega akta pa pravi, da so besedila aktov institucij in Evropske centralne banke, ki so bila sprejeta pred pristopom in so jih Svet, Komisija ali Evropska centralna banka pripravili v češkem /.../ in slovenskem jeziku, od dne pristopa enako verodostojna kakor besedila, sestavljena v sedanjih enajstih jezikih. Besedila se objavljajo v Uradnem listu Evropske unije, če so bila v njem objavljena v sedanjih jezikih. Ker so Uredbo 343/2003 pripravili v slovenskem jeziku v institucijah Evropske unije in je dostopna v slovenščini na spletnih straneh Evropske unije (EUR-lex, Celex), je tožena stranka uporabila pravilen in avtentičen pravni vir. Izpolnjen je namreč pogoj iz določila prvega stavka 58. člena Pristopnega akta, saj so pristojne institucije Evropske unije pripravile prevod Uredbe 343/2003 v slovenščino in je brez omejitev dostopen strankam. Določilo iz drugega stavka 58. člena Pristopnega akta, "da se besedila objavijo v Uradnem listu Evropske unije", pa po mnenju sodišča ni mogoče razlagati tako, da Uredba 343/2003 v Sloveniji velja šele od takrat, ko je ta uredba objavljena v slovenščini v uradnem listu Evropske unije. To ne bi bilo skladno niti z jezikovno metodo razlage niti z sistematično metodo, kajti drugačna razlaga, kot jo je sodišče sprejelo v tem primeru, bi popolnoma izničila pomen in onemogočila uresničljivost določbe 2. člena Pristopnega akta, s katerim se je Slovenija zavezala, da sprejema veljavnost in uporabnost določb aktov, ki so jih pred vstopom v Evropsko unijo sprejele institucije Evropske unije. To bi bilo torej tudi v nasprotju z s t.i. metodo razlage effet utile, ki jo uporablja ESP, in zahteva, da se določila razlagajo tako, da omogočajo učinkovito uporabo določb prava Evropske unije. Takšna razlaga Pristopnega akta je po mnenju sodišča skladna tudi s splošnim pravilom o razlagi mednarodnih pogodb iz 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN ... Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92). Po tem določilu se mora pogodba razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja. Po določilu 2. odstavka 249. člena PES se uredba splošno uporablja, zavezujoča je v celoti in se uporablja neposredno. Sodišče je pri interpretaciji Uredbe 343/2003 upoštevalo slovensko in angleško različico Uredbe 343/2003. Uredba 343/2003 se po določilu 2. odstavka 29. člena uporablja za prošnje za azil, ki so bile vložene od prvega dne šestega meseca po začetku veljavnosti Uredbe 343/2003, od tega datuma pa se uporablja za katero koli zahtevo za sprejem odgovornosti ali za ponovni sprejem prosilca za azil, ne glede na datum, na katerega je prošnja vložena. Ker je tožena stranka očitno podala zahtevo za sprejem odgovornosti oziroma za ponovni prevzem prosilca za azil po 18. 9. 2003, je Uredba 343/2003 uporabljiva v konkretnem primeru. Pri uporabi Uredbe 343/2003 pa je tožena stranka ravnala nezakonito in sicer v zvezi z določilom 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003. To določilo pravi, da z odstopanjem od odstavka 1 lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, ki ji jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. V takem primeru navedena država članica postane odgovorna v smislu te uredbe in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. To določilo pomeni, da ima tožena stranka - če so izpolnjeni ustrezni pogoji po Uredbi 343/2003 - prosto izbiro, ali bo pozvala drugo državo, da sprejme prosilca za azil, ali pa bo njegovo prošnjo sama obravnavala. Nima pa več proste izbire potem, ko sprejme prošnjo za azil v obravnavanje. Kaj pomeni pojem "obravnavanje prošnje za azil", razlaga določilo točke (e) 2. člena Uredbe 343/2003. Po tem razlagalnem določilu obravnavanje prošnje za azil pomeni kakršno koli obravnavo prošnje za azil ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo s strani pristojnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo, razen postopkov za določanje odgovorne države članice v skladu s to uredbo. Kaj pomeni pojem "vložene prošnje za azil" pa ureja splošna določba 4. člena Uredbe 343/2003. Po določilu 1. odstavka 4. člena Uredbe 343/2003 se postopek določanja države članice, odgovorne v smislu te uredbe, začne takoj, ko je v državi članici vložena prošnja za azil. Prošnja se šteje za vloženo, ko obrazec, ki ga predloži prosilec za azil, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa države članice (2. odstavek 4. člena Uredbe 343/2003).

Tožnik je v konkretnem primeru vložil prošnjo za azil dne 8. 6. 2004 in sicer v skladu z določilom 63b člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odločba US, 124/2000, 67/2001, 98/2003). Vendar pa pri tem ni šlo zgolj za sprejem prošnje za azil, ampak je tožena stranka že začela s procesnimi dejanji obravnavanja prošnje za azil v smislu uredbe 343/2003. Po predhodni seznanitvi s pravicami v azilnem postopku, pri čemer se uradna oseba tožene stranke ni omejila na postopek ugotavljanja odgovorne države po Uredbi 343/2003, ampak je tožnika seznanila z bistvenimi informacijami v zvezi s postopkom odločanja o prošnji za azil, je uradna oseba tožene stranke tudi sprejela izjavo tožnika po predzadnji alineji 63b člena ZAzil. Po ZAzil sicer gre za izjavo, ki jo mora prosilec za azil podati ob vložitvi prošnje za azil, vendar je v konkretnem primeru uradna oseba tožene stranke zelo konkretno in obširno zasliševala tožnika glede dejstev, ki so relevantna za odločanje o prošnji za azil po določilu 1. člena ZAzil. Tudi iz vprašanj uradne osebe tožene stranke izhaja, da je bila izjava prosilca za azil namenjena odločanju v azilnem postopku (2. vprašanje na str. 3 izjave prosilca za azil). Poleg tega iz podatkov v spisu izhaja, da je bil na dan 8. 6. 2003 tožniku ustno izrečen tudi ukrep omejitve gibanja v prostorih Azilnega doma zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil. Ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil ni potrebno zaradi potreb postopka po Uredbi 343/2003, kajti za ugotovitev, ali je prosilec za azil že vložil prošnjo za azil v kakšni drugi državi članici Evropske unije, ni potrebno ugotavljanje istovetnosti osebe prek ukrepa omejitve gibanja. To pomeni, da je bil ukrep omejitve gibanja tožniku izrečen in kasneje izdan pisno zaradi postopka odločanja o prošnji za azil. Omenjena vsebina izjave prosilca za azil, ki se po upravno-sodni praksi lahko šteje za zaslišanje v smislu 29. člena ZAzil, kadar so izpolnjeni določeni procesni standardi (sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 1533/2004 z dne 16. 8. 2004 in U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004), in v konkretnem primeru so ti standardi izpolnjeni, ter izrečeni ukrep omejitve gibanja pomenita, da je tožena stranka že začela obravnavati prošnjo za azil v vsebinskem smislu, zato je Republika Slovenija postala odgovorna za odločanje o prošnji za azil po določilu 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003. Poleg tega sodišče načelno pripominja, da je za presojo zakonitosti tovrstnih upravnih sporov nujno potrebno, da se v upravnem spisu nahaja poziv v slovenskem prevodu pristojnega organa v Republiki Sloveniji drugi državi članici, da sprejme prosilca za azil, in ravno tako ni v upravnem spisu v slovenskem prevodu odločitve druge države članice o zahtevi za sprejem prosilca za azil. V spisu namreč ni zahteve pristojnega organa Slovenije pristojnemu organu Francije za sprejem prosilca za azil, odločitev pristojnega organa Republike Francije pa je samo v francoskem izvirniku. Vendar zaradi te pomanjkljivosti sodišču ni bilo treba sprožiti postopka za popravo pomanjkljivosti v predloženih upravnih spisih, ampak je tožbi ugodilo, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno določilo 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določila 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) s sklepom ugodilo predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, in zaradi upoštevanju načela ekonomičnosti postopka.