Jedro

Pritožnikove navedbe, češ da je s tem, ko je vskočil v besedo predsednici senata z opozorilom, da njeno vprašanje priči ni na mestu, le komentiral vprašanje predsednice senata z namenom, da se pravočasno razčisti, ali je njeno vprašanje sploh potrebno, kažejo na neupoštevanje ali morda celo nepoznavanje določb Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo vprašanja vodstva glavne obravnave in zagovornikove pravice v dokaznem postopku. Zagovoronikov "komentar" v navedenih okoliščinah je bil nedopusten in moteč za red na glavni obravnavi, zaradi česar je bil opomin predsednice senata utemeljen.

Izrek

Pritožbi odvetnika Ž. K. se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izreče, da se zagovornik ne kaznuje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom zagovornika obtoženca, odvetnika Ž. K., kaznovalo z denarno kaznijo 100.000,00 SIT po določbah 302. in 140. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Proti navedenemu sklepu se je pritožil odvetnik zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Zagovornik v obširni pritožbi pravilno ugotavlja, da ga je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom neutemeljeno kaznovalo na podlagi določb 302. in 140. člena ZKP.

Iz določbe 302. člena ZKP izhaja, da sme sodišče kaznovati z denarno kaznijo tudi zagovornika, če ta na glavni obravnavi moti red ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, če ga je predsednik senata pred tem opomnil in opomin ni zalegel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odvetnik brez dovoljenja vskočil v besedo predsednici senata z opozorilom "da njeno vprašanje priči ni na mestu", zaradi česar ga je predsednica senata utemeljeno opomnila, da s takšnim ravnanjem moti red na glavni obravnavi. Pritožnikove navedbe, češ da je s tem le "komentiral" vprašanje predsednice senata z namenom, "da se pravočasno razčisti, ali je vprašanje predsednice senata sploh potrebno", kažejo na neupoštevanje ali morda celo nepoznavanje določb Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo vprašanja vodstva glavne obravnave in zagovornikove pravice v dokaznem postopku. ZKP med drugim določa, da predsednik senata vodi glavno obravnavo in daje besedo strankam (člen 299/1 ZKP) ter da dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo (člen 329/2 ZKP).

Zagovornik pa lahko po končanem zaslišanju predsednika senata priči postavlja vprašanja (člen 334/1 ZKP), po končanem zaslišanju pa daje tudi morebitne pripombe v zvezi z zaslišanjem priče (člen 342 ZKP).

Zagovornikov "komentar" je bil torej po navedenem nedopusten in moteč za red na glavni obravnavni, zaradi česar je bil opomin predsednice senata utemeljen.

Ni pa se mogoče strinjati z nadaljnjo ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da je odvetnik "brez dovoljenja predsednice senata ponovno dajal nepotrebne predloge za zapis pripomb v zvezi z dokazi, ki so bili že izvedeni na predhodnih obravnavah in so bile takrat že dane možnosti za dajanje pripomb". Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 5933) izhaja, da odvetnik tokrat predsednici senata ni, podobno kot v prvem primeru, segel v besedo, pač pa je po končanem zaslišanju priče v zvezi s poslušanjem kasete (pogovor pod št. 05) le zahteval, da se "zapišejo njegove ugotovitve, katera telefonska številka naj bi bila v razgovoru omenjena", česar pa predsednica senata ni dopustila.

Tega zagovornikovega ravnanja nikakor ni mogoče obravnavati kot motenja reda na obravnavi, pač pa kot izvrševanje pravic obrambe, ki mu jih dajeta Ustava in Zakon o kazenskem postopku. Zagovornik ima namreč pravico, navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so obdolžencu v korist. Vse do konca glavne obravnave pa sme tudi predlagati, naj se raziščejo nova dejstva in preskrbijo novi dokazi, smejo pa se ponoviti tudi tisti predlogi, ki jih je predsednik senata ali senat prej zavrnil (4. odstavek 329. člena ZKP). O takšnih predlogih odloča predsednik senata oziroma senat (člen 299. ZKP). Pri tem ni dvoma, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tiste, ki so materialnopravno relevantni in ki izkazujejo potrebno stopnjo verjetnosti.

Višje sodišče po navedenem ugotavlja, da opisanega ravnanja zagovornika v slednjem primeru ni mogoče šteti kot motenje reda na glavni obravnavi, to pa pomeni, da zakonski pogoj iz 302. člena ZKP o ponovnem motenju po opominu ni bil izpolnjen, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za kaznovanje zagovornika.

Višje sodišče je moralo pritrditi pritožniku, da niso izpolnjeni tudi zakonski pogoji za njegovo kaznovanje po 140. členu ZKP. Ta določa, da sme sodišče kaznovati z denarno kaznijo zagovornika, če njegovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugodilo obema dokaznima predlogama zagovornika, pri katerih ugotavlja njegovo zavlačevanje kazenskega postopka: ugodilo je tako predlogu za zaslišanje priče M. J., kot tudi predlogu, da se tej priči predočijo zvočni zapisi avdio kaset zaradi prepoznave glasov. V obeh primerih je res prišlo do krajše prekinitve postopka, v prvem primeru za pet minut, ker zagovornik ni imel pri sebi zapisnika o zaslišanju priče, v drugem pa za približno deset minut, ker ni imel prepisa kasete. Pritožnik je sprejemljivo pojasnil, da prvega zapisnika ni našel takoj, ker ga je sodišče označilo z napačnim datumom, do druge prekinitve postopka pa je prišlo, ker obtoženi iz pripora ni prinesel s seboj prepisa kasete, zaradi česar ga je moral zagovornik v obsežnem spisu sam poiskati.

V navedenih okoliščinah tudi višje sodišče ne vidi ravnanja, ki bi merilo na kakršnokoli zavlačevanje kazenskega postopka, kaj šele na očitno zavlačevanje, kar je zakonski pogoj, da sme sodišče zagovornika kaznovati z denarno kaznijo. Tega zakonskega pogoja (očitnega zavlačevanja) izpodbijani sklep niti ne ugotavlja, pač pa navaja zgolj zagovornikovo zavlačevanje kazenskega postopka zaradi njegove "nepripravljenosti na dokaze, ki jih je sam predlagal".

Spričo že navedenih sprejemljivih pojasnil pritožnika temu po mnenju višjega sodišča v tem primeru ni mogoče očitati niti nepripravljenosti pri izvajanju dokazov.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.