Jedro

Zakonske domneve iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP o zlorabi pravice do odpusta obveznosti so izpodbojne. To pomeni, da veljajo, če se ne dokaže drugače. Pritožnica se sklicuje na dolžnikovo pravico do vrnitve daril, ki naj bi jo neutemeljeno opustil. Zmotno je njeno stališče, da bi dolžnik zato, da ovrže domnevo, da je zlorabil pravico do odpusta obveznosti, moral pojasniti, zakaj je sploh prevzel obveznost, da partnerki plača kirurški poseg in zakaj po prenehanju zveze z njo od nje ni zahteval povrnitve celotnega plačanega zneska. Za odločitev v zadevi je bilo bistveno, ali je dolžnik pred sodiščem prve stopnje dokazal, da z najemom kredita, ki ga je porabil, ni pa ga banki v celoti vrnil, ni ravnal nepošteno in nevestno. Na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje odgovorilo s prepričljivimi razlogi o bolezni kot okoliščini, ki je vplivala na nemožnost vrnitve kredita, česar pritožnica po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti.

S tem, ko upnica okoliščin o nenadnem nastopu bolezni konec leta 2019 in bolniškem staležu dolžnika v naslednjem letu vse do poteka pogodbe o zaposlitvi ni uspela izpodbiti, se izkaže, da tudi ni pomembno, če mu je denar posodil še kdo od prijateljev, posebej ne glede na dejstvo, da upnica ni niti trdila, za kakšno vsoto denarja naj bi šlo, kaj takega pa tudi ne izhaja iz podatkov spisa (nihče od navedenih prijateljev svoje terjatve v postopku osebnega stečaja ni prijavil), kot je to v razlogih sklepa ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo upničin predlog, da naj zasliši predlagane priče o tem, da dolžnik ni imel namena, da ji denar vrne, kar naj bi počel tudi pri ostalih svojih prijateljih. Upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi imelo sodišče prve stopnje, če bi priče zaslišalo, podlago za sklepanje, da je dolžnik zlorabil inštitut odpusta obveznosti. Nihče od upnikov ni vložil pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dolžniku določilo preizkusno obdobje krajše od dveh let, ker ni izgledov, da bi bil v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih je prejemal v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti. Upnica je ugovor, da je šestmesečno obdobje prekratko, utemeljevala na trditvah, da je sodišče prve stopnje določilo dolžniku preizkusno obdobje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in da je dolžnik zmožen za delo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru, da je preizkusno obdobje prekratko, ugodilo. Daljšega preizkusnega obdobja od dveletnega, upnica s pritožbo ne more doseči. Ker ni podala v ugovoru nobenih trditev o tem, da je dolžnik na primer po začetku postopka odpusta obveznosti prejel premoženje večje vrednosti, ali da je začel pridobivati več kot neznatne prejemke, kar vse bi lahko vplivalo na spremembo pravne podlage za podaljšanje preizkusnega obdobja do petih let v skladu z določbo petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je vložila A. A., zavrnilo (1. točka izreka), hkrati pa je dolžniku preizkusno obdobje podaljšalo na dve leti od začetka postopka odpusta obveznosti tako, da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 25. 8. 2022 (2. točka izreka).

2. V delu, v katerem je bil upničin ugovor zavrnjen, se je upnica pritožila. Uveljavljala je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma ga razveljavi in spremeni tako, da ugovoru ugodi.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Navedel je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil takrat, ko je pri Banki A. d. d. najel posojilo, ki ga je v celoti porabil, redno zaposlen z rednimi prihodki cca 1.100,00 EUR in mu mesečni odhodek za vračilo posojila ni povzročal bistvenih težav, vse do konca leta 2019, ko je zvedel za svojo diagnozo. Glede očitka, zakaj po razvezi zveze s partnerko ni zahteval od nje, da mu vrne denar za plačan račun F., je odgovoril, da zato, ker je bil takrat še popolnoma zdrav.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o ugovoru odločalo drugič, potem ko je na pritožbo upnice zoper sklep o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti višje sodišče ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (Cst 323/2021 z dne 13. 8. 2021). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno presojalo ugovorne razloge upnice in obrambne trditve in dokaze dolžnika ter presodilo, da odpust obveznosti dolžniku v konkretnem primeru ne bi bil v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, s tem da mu je istočasno podaljšalo preizkusno obdobje od začetka postopka odpusta obveznosti s šestih mesecev na dve leti.

6. Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da je dolžnik s predlogom za odpust obveznosti zlorabil pravico do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Zakonske domneve iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP o zlorabi pravice do odpusta obveznosti so izpodbojne. To pomeni, da veljajo, če se ne dokaže drugače. 7. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa glede na sporno obdobje, ki ga je zatrjevala upnica, navedlo, da je bil dolžnik v letih 2018 in 2019 redno zaposlen in da je prejemal redno plačo. Zaposlen je bil kot vojak v Slovenski vojski s pogodbo za določen čas pet let. Pogodba o zaposlitvi z delodajalcem mu je potekla 30. 8. 2020. Nadalje je ugotovilo, da je prejemal od začetka leta do prenehanja pogodbe o zaposlitvi nadomestilo zaradi bolezni. Glede na to, da je upnica, ki je vložila ugovor, navedla, da je imel dolžnik v decembru, januarju in februarju prihodke v višini 850,00 EUR, je zaključilo, da se te trditve nanašajo na nadomestilo zaradi bolezenske odsotnosti z dela ter, da je znašala dolžnikova plača takrat, ko je prevzel večino obveznosti, zaradi katerih je postal insolventen, okoli 1.100,00 EUR, in sicer na podlagi podatka, da je bil dolžniku julija 2019 izplačan neto znesek plače 1.120,00 EUR.

8. Nesporno je, da je imel dolžnik do maja 2019 že zapadle neporavnane dolgove, ko je z A. d. d. sklenil kreditno pogodbo za kredit v višini 35.000,00 EUR, pri čemer je mesečna anuiteta znašala 379,85 EUR (za obdobje 10 let). Glede na to, da mu je banka odobrila kredit in da je imel julija 2019 dolžnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje plačo cca 1.120,00 EUR, je presodilo, da je bil tudi sposoben prevzeti obveznost plačila mesečnih obrokov banki v višini 375,00 EUR. Glede na predložene dokaze v ponovljenem postopku je ugotovilo, da je dolžnik poravnal s prejetim posojilom stare že zapadle dolgove, razen dolga do C. v višini 1.674,00 EUR in do T. cca 500,00 EUR. V razlogih sklepa je navedlo, da je ob prejetju kredita v višini 35.000,00 EUR dolžnik takoj nakazal A. d. d. 2 zneska in sicer 3.464,11 EUR in 3.500,00 EUR, skupaj 6.964,11 EUR. Po leasing pogodbi z Leasing za nakup vozila, ki ga je že imel v leasingu, je plačal 14.533,30 EUR, neporavnano obveznost do C. je plačal v višini 4.730,06 EUR, za poplačilo limita Banki B. d. d. 973,27 EUR in F. 1.330,05 EUR, skupaj 21.566,68 EUR, oziroma potrditvah dolžnika 21.599,00 EUR za poplačilo že zapadlih terjatev. Na račun je prejel po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob najetju kredita pri A. d. d. 4.500,00 EUR gotovine, ki jo je porabil za plačilo novih obveznosti iz naslova nakupa premičnin za hišo staršev, v kateri živi.

9. Pri presoji, ali je z najemom kredita v višini 35.000,00 EUR precenil svoj premoženjski položaj glede na višino prihodkov, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je življenjsko logično, da je dolžnik, ki je bil takrat mlad in zdrav, ob pričakovanju rednih prihodkov od zaposlitve lahko računal, da bo vse dolgove, ki jih je pred tem ustvaril, čeprav za njih pokritja v svojem premoženju ni imel, v naslednjih letih tudi upnikom povrnil, dokler ni konec leta 2019 nenadoma hudo zbolel. Zgolj zaradi hude bolezni so se mu za cca 30% znižali mesečni prihodki, predvsem pa se mu je občutno zmanjšala možnost, da mu bo ob nastali bolezni delodajalec naslednje leto podaljšal delovno razmerje, ki ga je imel sklenjenega za določen čas kot vojak v Slovenski vojski. Kot življenjsko sprejemljivo je sodišče prve stopnje štelo, da je dolžnik maja 2020, ko ni imel več nobenega unovčljivega premoženja niti možnosti, da odplačuje mesečne anuitete kredita, vložil predlog za začetek postopka osebnega stečaja, skupaj s predlogom za odpust obveznosti. V zvezi z bolezenskim stanjem, ki ga je dolžnik zatrjeval že v predlogu za začetek postopka kot razlog za nastanek nemožnosti plačevanja položnic in vračila obveznosti do upnikov1, se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na podatke v spisu iz poročil in mnenj stečajne upraviteljice, ki jo je imenovalo v sklepu o začetku postopka osebnega stečaja. Pri tem v obrazložitev sklepa dolžnikove diagnoze in bolezenskih težav iz poročil upraviteljice ni zapisalo. Jasno pa izhaja iz razlogov sklepa, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri dolžniku obstajajo take okoliščine, ki ne omogočajo sklepanja, da je bil njegov namen ob trošenju sposojenega denarja, da ga ne vrne. To pa pomeni, da so se bolezenske težave pojavile naknadno in da so bile trajnejše narave.

10. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da njenih trditev v zvezi s plačilom estetskega posega partnerki B. B. in z nakupom premičnin za opremo hiše staršev, ni obravnavalo kot neodplačnega razpolaganja s premoženjem. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik iz prejetega bančnega kredita plačal estetski poseg, ki ga je opravila F., in nakupil opremo za hišo staršev, v kateri tudi sam živi z njimi, je pravilno presojalo porabo v luči prevzemanja nesorazmerne obveznosti do vračila sredstev banki in ne kot neodplačno razpolaganje s premoženjem. Gre namreč za izdatek, ki ga je dolžnik potrošil. 11. Pritožnica se nadalje sklicuje na dolžnikovo pravico do vrnitve daril, ki naj bi jo neutemeljeno opustil. Kot pravno podlago navede 101. člen Družinskega zakonika (pravilno 110. člena Družinskega zakonika2), pri tem pa ne navede vseh relevantnih dejstev, ki bi uporabo navedene zakonske določbe tudi opravičevala. Zmotno je njeno stališče, da bi dolžnik zato, da ovrže domnevo, da je zlorabil pravico do odpusta obveznosti, moral pojasniti, zakaj je sploh prevzel obveznost, da partnerki B. B. plača kirurški poseg povečanja dojk in zakaj po prenehanju zveze z njo od nje ni zahteval povrnitve celotnega plačanega zneska. Za odločitev v zadevi je bilo bistveno, ali je dolžnik pred sodiščem prve stopnje dokazal, da z najemom kredita, ki ga je porabil, ni pa ga banki v celoti vrnil, ni ravnal nepošteno in nevestno. Na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje odgovorilo s prepričljivimi razlogi o bolezni kot okoliščini, ki je vplivala na nemožnost vrnitve kredita, česar pritožnica po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti.

12. Pritožnica s pritožbenimi trditvami, da je imel dolžnik nižjo plačo od plače, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni uspela izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je bil v času, ko je sklenil z A. d. d. kreditno pogodbo, dolžnik kreditno sposoben. Vprašanje je le, ali je imel namen, da denar porabi in posojila ne vrne. Sodišče prve stopnje takega namena ni ugotovilo, ker je presodilo, da je bil vzrok za nemožnost vračila dolžnikova nepričakovana bolezen, zaradi katere so se prihodki dolžnika zmanjšali. Pri tem je ocenilo, da so se mu znižali za 30%, kar dolžnica izpodbija s trditvami, da so se mu lahko znižali s prejemom bolniškega nadomestila kvečjemu za 20%. Tudi če bi to držalo, je dejstvo, da je dolžnik ostal v letu 2020 zaradi bolezni tudi brez redne zaposlitve. Upnica je tem zaključkom nasprotovala s stališčem, da to ne drži in je pri tem trdila, da dolžnik tudi med preizkusnim obdobjem ni iskal redne zaposlitve in da ni poročal upraviteljici o svojih aktivnostih, da bi našel redno zaposlitev, s čimer je dodatno utemeljevala svoj ugovor proti odpustu obveznosti. Tudi ta očitek je sodišče prve stopnje na podlagi pojasnila upraviteljice zavrnilo, kar pritožnica po stališču pritožbenega sodišča prav tako neutemeljeno izpodbija s pritožbo.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upraviteljica na poziv sodišča prve stopnje, da se izjavi o upničinem ugovoru, z vlogo z dne 29. 4. 2021 odgovorila, da je bil dolžnik v letu 2020 do prenehanja delovnega razmerja 30. 8. 2020 ves čas v bolniškem staležu in da ji je o tem priložil tudi zdravstveno dokumentacijo. V vlogi je navedla, da dolžnik trenutno ni dela zmožen in da je o svojem statusu upraviteljici redno poročal, kar je sodišče prve stopnje tudi povzelo v razloge sklepa.

14. V skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP si mora dolžnik prizadevati, da najde zaposlitev, če ni zaposlen in je sposoben za delo. Ne drži očitek pritožnice, da je upraviteljica v izjavi z dne 29. 4. 2021 navedla, da ji dolžnik redno poroča o iskanju zaposlitve, pač pa da trenutno za delo ni zmožen. Zato tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da od upraviteljice ni zahtevalo njegovih poročil o iskanju zaposlitve in da v zvezi s tem ni opravilo poizvedb pri ZZZS.

15. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo zaslišati stečajno upraviteljico. V stečajnem postopku imenovani upravitelj je organ postopka (prvi odstavek 97. člena ZFPPIPP), ki mora opravljati v zakonu določene obveznosti. V konkretnem primeru upnica ni trdila, da upraviteljica svojih obveznosti v tem postopku osebnega stečaja ne opravlja ali da jih opravlja v nasprotju z zakonom, niti ni predlagala njene razrešitve (118. in 119. člen ZFPPIPP). Zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da upraviteljico o izjavah in podatkih, s katerimi je sodišču poročala oziroma se odzvala na njegove pozive, še zasliši na naroku za obravnavo ugovora upnice proti odpusti obveznosti dolžniku. Neutemeljen se tako izkaže pritožbeni očitek, da je zaradi opustitve zaslišanja upraviteljice o trditvah upnice, da dolžnik v času preizkusnega obdobja za odpust obveznosti krši svoje obveznosti, ker ne poroča o iskanju zaposlitve, sodišče prve stopnje dolžnici kršilo pravico do izjave.

16. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijanega sklepa (ne glede na že zavzeto stališče o tem vprašanju, ki izhaja iz 13. točke obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 323/2021 z dne 13. 8. 2021) opredelilo tudi do očitka upnice, da je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti tudi s tem, ko se ji je zavezal vrniti 850,00 EUR do 1. 7. 2020, čeprav tega namena naj ne bi imel. Ugotovilo je, da je upnica 850,00 EUR dolžniku posodila decembra, ko je že bil v bolniškem staležu in ko je že vedela za njegov slab finančni položaj. Tudi, ko se je dolžnik z notarsko listino zavezal denar vrniti do 1. 7. 2020 iz pričakovanega regresa, po stališču sodišča prve stopnje te zaveze ni sprejel z namenom, da upnico izigra. Enako tudi ni predlagal postopka osebnega stečaja zgolj zato, da izigra upnico kot bivše dekle. V razlogih sklepa je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da razume njeno razočaranje, ker se dolžnik ni držal pogodbe in je še pred 1. 7. 2020 predlagal postopek osebnega stečaja in odpust obveznosti. Vendar ji je pojasnilo, da dolžniku zaradi tega dejanja ni mogoče očitati zlorabe inštituta odpusta obveznosti, ker so ga k temu prisilile zdravstvene razmere, zaradi katerih ni več mogel odplačevati zapadlih anuitet kredita niti upnici vrniti denarja. S tem, ko upnica okoliščin o nenadnem nastopu bolezni konec leta 2019 in bolniškem staležu dolžnika v naslednjem letu vse do poteka pogodbe o zaposlitvi ni uspela izpodbiti, se izkaže, da tudi ni pomembno, če mu je denar posodil še kdo od prijateljev, posebej ne glede na dejstvo, da upnica ni niti trdila, za kakšno vsoto denarja naj bi šlo, kaj takega pa tudi ne izhaja iz podatkov spisa (nihče od navedenih prijateljev svoje terjatve v postopku osebnega stečaja ni prijavil), kot je to v razlogih sklepa ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo upničin predlog, da naj zasliši predlagane priče o tem, da dolžnik ni imel namena, da ji denar vrne, kar naj bi počel tudi pri ostalih svojih prijateljih. Upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi imelo sodišče prve stopnje, če bi priče zaslišalo, podlago za sklepanje, da je dolžnik zlorabil inštitut odpusta obveznosti.

17. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru upnice in v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti določeno preizkusno obdobje šestih mesecev podaljšalo na dve leti od začetka postopka odpusta obveznosti, pritožba upnice prav tako ni utemeljena. Neutemeljen je tudi njen predlog za podaljšanje preizkusnega obdobja s šestih mesecev na pet let. Kot je že pojasnilo višje sodišče v sklepu Cst 323/2021, je postal sklep o začetku postopka odpusta obveznosti glede vprašanja, da so izpolnjeni pogoji za uporabo določbe osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP, pravnomočen. Nihče od upnikov namreč ni vložil pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dolžniku določilo preizkusno obdobje krajše od dveh let, ker ni izgledov, da bi bil v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih je prejemal v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti. Upnica je ugovor, da je šestmesečno obdobje prekratko, utemeljevala na trditvah, da je sodišče prve stopnje določilo dolžniku preizkusno obdobje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in da je dolžnik zmožen za delo. Zato je višje sodišče dalo sodišču prve stopnje navodilo, da obravnava ugovor upnice, da je šestmesečno preizkusno obdobje prekratko, v okviru, ki ga določa osmi odstavek 400. člena ZFPPIPP, po katerem sodišče ob izpolnitvi pogojev iz te zakonske določbe lahko določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru, da je preizkusno obdobje prekratko, ugodilo in ga podaljšalo na dve leti od začetka postopka odpusta obveznosti. Iz razlogov sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje zdravstvenega stanja dolžnika ni upoštevalo kot odločilnega, ker bi v ta namen moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, kar pa je ocenilo kot neekonomično. Upoštevalo je osebno stanje dolžnika oziroma druge okoliščine, ki so narekovale podaljšanje preizkusnega obdobja.

18. Daljšega preizkusnega obdobja od dveletnega, upnica s pritožbo ne more doseči. Ker ni podala v ugovoru nobenih trditev o tem, da je dolžnik na primer po začetku postopka odpusta obveznosti prejel premoženje večje vrednosti, ali da je začel pridobivati več kot neznatne prejemke, kar vse bi lahko vplivalo na spremembo pravne podlage za podaljšanje preizkusnega obdobja do petih let v skladu z določbo petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP ni podan.

19. Glede na navedeno in ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo upnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Dolžnik je v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja navedel, da njegove obveznosti znašajo 33.062,12 EUR in sicer do C. d. o. o. 1.673,02 EUR, do T. d. o. o. 458,35 EUR, do A. d. d. 33.006,30 EUR, do B. d. d. 2.074,45 EUR in do A. A. 850,00 EUR. 2 Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala pred sklenitvijo zakonske zveze ali med trajanjem zakonske zveze, ni treba vračati, če so v razmerju s premoženjskimi razmerami darovalca (prvi odstavek 110. člena ZD). Druga darila, zlasti taka, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca, se morajo vrniti, razen če se zakonca dogovorita drugače v obliki notarskega zapisa (drugi odstavek 110. člena ZD).