Jedro

Okoliščine, ki so povezane z možnostjo uporabe določb o pogojnem odpustu in s strožjimi omejitvami med prestajanjem pripora, niso odločilne za odločitev o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ob izreku sodbe in same po sebi ne dajejo podlage za oceno, da priporni razlog ni več podan. Določba 6. odstavka 361. člena ZKP namreč predvideva položaj, v katerem lahko obtoženec v priporu tudi prestane izrečeno kazen.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. J.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 21.03.2002 po določbi 5. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obt. J.C. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 27.03.2002 pritožbo zagovornika obt. J.C. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik tega obtoženca, odvetnik B.K. iz M., je dne 03.04.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v smislu določbe 426. člena ZKP razveljavi sklep višjega sodišča z dne 27.03.2002 in sklep o podaljšanju pripora Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 21.03.2002 in odredi, da se obt. J.C. izpusti na prostost oziroma podrejeno, da se obtožencu pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navedbe zahteve, da sta sodišči s podaljšanjem pripora obtoženemu C. kršili določbe "Ustave Republike Slovenije, mednarodnih konvencij, katere je Republika Slovenija sprejela, pa tudi Kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku", niso utemeljene. Zgolj dejstvo, da je bil obtoženi z nepravnomočno sodbo obsojen na kazen dve leti in dva meseca zapora, pri tem pa je v priporu prestal 1/3 izrečene kazni, ne pomeni zatrjevane kršitve določb 109. člena KZ o pogojnem odpustu, niti kršitve 2. odstavka 192. člena ZKP o izbiri najmilejšega ukrepa. Ukrep pripora zaradi preprečitve obdolženčeve ponovitvene nevarnosti je bil podaljšan zakonito in kljub možnosti pogojnega odpusta, ki ga ureja člen 109 KZ, lahko traja tudi do izteka kazni. Uporaba določil o pogojnem odpustu je vezana na utemeljeno pričakovanje, da obdolženi v konkretni zadevi ne bo ponovil kaznivega dejanja, ta pogoj pa ni podan. Pripor je primeren ukrep za preprečitev nevarnosti ponavljanja zato, ker je glede na ugotovljene okoliščine sodišče upravičeno štelo, da je to nevarnost mogoče odpraviti edino s priporom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču druge stopnje, da v svoji odločbi ni odgovorilo na nobeno pritožbeno navedbo, razen tiste v zvezi s kaznijo, ki jo je zavrnilo z navedbo, da pritožnik prejudicira dolžino odmerjene kazni, ker sodba še ni pravnomočna. Sodišče druge stopnje je na pritožbo obtoženčevega zagovornika preizkusilo zakonitost in pravilnost odločitve, s katero je sodišče prve stopnje po določbi 5. odstavka 361. člena ZKP podaljšalo pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pri tem je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste odločilne okoliščine, ki kažejo, da je pri obtožencu še vedno podan navedeni priporni razlog. Te okoliščine je tudi povzelo in jih navedlo v svoji odločbi. V njeni obrazložitvi je nakazalo, kako presoja trditev, da se s podaljšanjem pripora po vložitvi obtožnice onemogoča obtožencu prestajanje kazni in jemlje pravica do pogojnega odpusta. S tem, ko je sodišče druge stopnje sprejelo prvostopne dejanske zaključke in tudi navedlo, iz katerih razlogov je zavrnilo tudi vse v pritožbi navedene pomisleke glede utemeljenosti odločitve o podaljšanju pripora. Odločilna dejstva so v navedenem sklepu v zadostni meri presojena tudi z vidika pritožbenih navedb. Sklep sodišča druge stopnje vsebuje ustrezno obrazložitev in zato sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na pomanjkanje razlogov, s čimer posredno nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 391. člena ZKP, ni utemeljeno.

Po prepričanju zahteve za varstvo zakonitosti po izreku zaporne kazni pri obtožencu ne obstaja več priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Napadeni pravnomočni sklep pri sprejeti odločitvi izhaja iz ugotovljenih in pravilno presojenih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki se po izreku sicer še nepravnomočne sodbe niso v ničemer spremenile. Na spremenjene odločilne okoliščine, ki bi zahtevale drugačno presojo navedenega pripornega razloga, se tudi ne sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti. Teža obtoženčevega dejanja, dejstvo, da je deloval kot član združbe, da tečeta zoper njega še dva kazenska postopka, njegova vztrajnost in kaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje, so tiste nespremenjene okoliščine, na katere se opira zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Z izrekom pravnomočne obsodilne sodbe se te okoliščine niso spremenile. Po določbi 3. odstavka 200. člena ZKP se namreč pripor odpravi v kateremkoli času med postopkom, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. Ker sodišče ugotavlja nadaljni obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tudi ostale zakonske pogoje, ni podlage za odpravo pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ocenjuje, da položaj, v katerem se nahaja obtoženec, narekuje odpravo pripora. Pri tem se sklicuje na trajanje pripora, na dejstvo, da bi obtoženec s podaljšanjem pripora do pravnomočnosti sodbe dejansko prestal kazen in da bi bil oškodovan zaradi strožjega pripornega režima ter da bi bil prikrajšan za pravico do pogojnega odpusta. To pa pomeni kršitev določb Ustave Republike Slovenije, mednarodnih konvencij, ki jih je sprejela Republika Slovenija, pa tudi Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku. Obravnavana zadeva spada glede na število obtožencev in kaznivih dejanj nedvomno med obsežnejše in zato tudi z vidika dokazovanja zahtevnejše kazenske zadeve. Sodišče je doslej, kot je razvidno iz kazenskega spisa, zadevo reševalo brez zastojev in kontinuirano. To pomeni, da je spoštovalo tudi določbo 2. odstavka 200. člena ZKP, po kateri mora postopati hitreje, če je obtoženec v priporu. Zato ni kršilo pravice obtoženca do sojenja v razumnem roku in tudi ne 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije.

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče v skladu z določbo 6. odstavka 361. člena ZKP navedlo, da sme ob izreku sodbe podaljšani pripor trajati do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Ta zakonska določba predvideva položaj, v katerem lahko obtoženec v priporu tudi prestane izrečeno kazen. Pri odločanju, ali bo odredilo oziroma podaljšalo pripor po izrečeni sodbi, sodišče izhaja iz ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih ugotavlja obstoj določenega pripornega razloga. Okoliščine, ki so povezane z možnostjo uporabe določb o pogojnem odpustu in strožjimi omejitvami med prestajanjem pripora, za odločitev o odreditvi oziroma podaljšanju pripora niso odločilne in same po sebi ne dajejo podlage za oceno, da priporni razlog ni več podan in s tem tudi ne za odpravo pripora. Ker je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je pri obtožencu še vedno izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, je pravnomočna odločitev o podaljšanju pripora zakonita. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da obstoji realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti ponavljal tovrstna kazniva dejanja in tako ogrožal varnost ljudi ter da je zaradi tega pripor neogibno potreben in sorazmeren s posegom v obtoženčevo pravico do prostosti. Ugotovljene in pravilno presojene dejanske okoliščine tudi ne pritrjujejo predlogu vložnika zahteve, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom. Zato kršitve, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane. Tudi ne kršitev načela enakosti pred zakonom, ker odločitev o podaljšanju pripora v tej zadevi ne odstopa od zadev, ki so po vsebini z njo primerljive in prav tako ne od enakih meril, ki se pri tem uporabljajo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. J.C. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).