Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in pravic osebnosti in za izgubo dohodka (odvzem svobode - politični proces iz l. 1948) - presoja višine denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 6,160.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbo tožene stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in prisojeno odškodnino ustrezno zniža ali pa razveljavi sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po določbi 200. člena ZOR mora biti denarna odškodnina, ki je prisojena za nepremoženjsko škodo, pravična. Upoštevati je treba pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. Vendar pa sodišči nižje stopnje tem vprašanjem ne posvečata pozornosti, saj sta se izognili oceni višine prisojene odškodnine z vidika sedanje družbene realnosti. Res gre za odškodnino zaradi neupravičene obsodbe, vendar pa mora biti tudi ta odškodnina poleg primerne individualiziranosti vpeta v širše družbene okvire. Za obravnavano obliko nepremoženjske škode je mogoče najti primerjavo le z odškodninami za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod. Takšno primerjavo pa je glede na obstoječo sodno prakso mogoče opraviti. V drugem primeru (oškodovanec K.), je sodišče druge stopnje v praktično enakih okoliščinah dosodilo občutno nižjo denarno odškodnino za nematerialno škodo. Pri dosojanju tovrstnih odškodnin je treba upoštevati množico oškodovancev, ki čakajo na primerno satisfakcijo in s tem v zvezi na finančno sposobnost države, da popravi krivice vsem oškodovanim v preteklosti. Napak je odločeno tudi o materialni škodi zaradi daljšega služenja vojaškega roka in zaradi nezaposlenosti po prestani kazni. O teh okoliščinah se je tožena stranka opredelila v pritožbi, vendar pa sodišče druge stopnje do njih ni zavzelo pravega stališča. Že iz dejstva, da je bil tožnik v času aretacije srednješolec, je mogoče sklepati, da takrat ni pridobival dohodka. Zaradi odvzema prostosti tožniku ni mogel izpasti dohodek, ker ga ni pridobival. Sicer pa bi se mogel zaposliti le z osnovno, ne pa s srednjo izobrazbo.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavke 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje sledi, da je tožniku neutemeljeno bila odvzeta prostost za 4 leta -od 18.10.1948 do 21.4.1953. Poleg kazni odvzema prostosti mu je bil izrečen tudi ukrep odvzema državljanskih pravic za obdobje treh let. Več kot mesec dni je bil zaprt na sedežu Ozne, v Murski Soboti, podvržen mučnim zasliševanjem in bivanju v samici. Po premestitvi v Okrožne zapore v Murski Soboti in v Mariborske zapore je čakal na sojenje, nakar je bil premeščen v KPD v Mariboru, od koder pa so ga meseca marca 1949 s transportom z drugimi političnimi zaporniki odpeljali na prisilno delo v Beograd. Tu je bil nastanjen v baraki v nemogočih higienskih in bivalnih prostorih, ob enolični in pičli hrani, s težkim fizičnim delom, ki je trajalo dnevno. Stiki z domačim okoljem so mu bili omejeni. Po prihodu iz zapora je imel težave z vzpostavljanjem stikov z okolico, kar mu je povzročalo psihične traume. Zaradi odvzema državljanskih pravic ni mogel nadaljevati šolanja, zaposlil pa se je šele po več kot enem letu po prihodu iz zapora.

Iz navedenih skopo povzetih dejanskih ugotovitev o trajanju in prestajanju neutemeljeno odvzete prostosti je mogoče ugotoviti, da odvzeta prostost ni pomenila v času prestajanja kazni le okrnitve tožnikove svobode. Izpostavljen je bil najrazličnejšim oblikam psihičnega in fizičnega pritiska. Izredno slabi pogoji za življenje, težko fizično delo in pomanjkljiva prehrana so dosegali rob človeške vzdržljivosti. Šlo je za izjemno hud poseg v tožnikovo osebnost. Pri odmeri pravične denarne odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti se poleg okoliščin, ki se nanašajo na samo prestajanje kazni odvzema prostosti upošteva tudi odnos okolja do osebe, ki je bila neupravičeno obsojena, po prestani kazni. V obravnavanem primeru je prišlo do tožnikove pravne rehabilitacije šele v oktobru 1991. Tožnikovo najbolj ustvarjalno življenjsko obdobje so zato spremljale posledice neupravičene obsodbe. Pretrpljenih duševnih bolečin ni moč izbrisati, kakor da jih ne bi bilo. Zato oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina (1. odstavek 200. člena ZOR), ki naj mu omogoči satisfakcijo in zadovoljstvo. Pretrpljenih duševnih bolečin tudi ni mogoče izmeriti. Zato določilo 200. člena ZOR seveda ne daje konkretnih izhodišč za določitev višine odškodnine v določenem primeru. Sodišče upošteva stopnjo bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tak namen in pomen odškodnine za negmotno škodo je prav njeno bistvo. Tako kot povrnitev škode pri negmotni škodi že pojmovno ni mogoča, tudi o oškodovančevi - okoriščenčevi - neupravičeni obogatitvi na račun povzročitelja škode - prikrajšanca - ni moč govoriti.

Odškodnina mora biti primerno individualizirana, istočasno pa mora ostajati v širših okvirih, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Posredno se skozi ta razmerja med drugim odraža tudi splošno ekonomsko in gospodarsko stanje države. Le v tem obsegu sodišče lahko ob odločanju o pravični denarni odškodnini upošteva zatrjevano "družbeno realnost" tudi v konkretnem primeru, ko je plačilo odškodnine naloženo državi. Na presojo ob povedanem prav tako ne more vplivati zatrjevan obstoj drugih tovrstnih primerov (revident se posebej sklicuje na primer, ki se nanaša na enega od soobsojencev v istem kazenskem procesu).

Po prepričanju revizijskega sodišča uvrščajo opisana narava, teža in trajanje tožnikovih duševnih bolečin zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, upoštevaje pri tem sprejete dejanske ugotovitve, med večje škode. Ta okolnost pa se mora primerno izraziti tudi skozi višino denarne satisfakcije (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR). S prisojenim zneskom 4,800.000,00 SIT po presoji revizijskega sodišča omenjeni širši okvir ni presežen. Z grajano odmero pravične denarne odškodnine materialno pravo (200. člen ZOR) ni bilo uporabljeno v škodo revidenta (374. člen v zvezi s členom 399).

Pravilna je tudi odločitev o višini odškodnine iz naslova premoženjske škode. Tožnik tovrstno odškodnino uveljavlja za obdobje prestajanja kazni od 18.10.1948 do 21.4.1953, torej za 54 mesecev, za obdobje od 22.4.1953 do 30.6.1954, ko po prihodu iz zapora ni dobil zaposlitve (14 mesecev) in za obdobje 6 mesecev služenja vojaškega roka, ker bi sicer, če bi dokončal srednjo šolo, ta vojaški rok ravno za to obdobje bil krajši. Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na navedena obdobja ne morejo biti sporne, sporna je bila le vzročna zveza in pravna podlaga za zahtevano premoženjsko škodo za del obdobja prestajanja kazni. V tem pogledu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mogoče tožniku odškodnino zaradi izpadlega dohodka med prestajanjem kazni priznati le za obdobje od 1.7.1950 do 22.4.1953. Svoje stališče je obrazložilo z dejstvom, da je bil tožnik aretiran kot dijak 7. razreda gimnazije in da bi se, če bi se stvari normalno odvijale, šolal in srednjo šolo zaključil s študijskim letom v letu 1950. Takšno stališče je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, zaradi česar revizija graja nekaj, česar sodbi ne vsebujeta. Zatrjuje namreč, da sta nižji sodišči upoštevali izpad dohodka kot obliko premoženjske škode za ves čas prestajanja kazni, torej od aretacije v oktobru 1948 dalje. V tem obsegu torej reviziji ni mogoče slediti. Ugotovljena dejanska podlaga, ki se nanaša na vprašanje, ali je tožnik po prihodu iz zapora iskal zaposlitev in zakaj jo je dobil šele po 14 mesecih, je v sodbah nižjih sodišč zanesljivo ugotovljena in je na revizijski stopnji niti ni mogoče grajati (3. odstavek 385. člena ZPP). Obstoj vzročne zveze, ki se nanaša na ugotovitev odgovornosti za 6 mesecev daljše služenje vojaškega roka, je deloma sicer pravno vprašanje, ki pa je v izpodbijani sodbi zadovoljivo rešeno. Ni na razpolago dejanskih ugotovitev, da tožnik ne bi nadaljeval šolanja in ga v letu 1950 tudi uspešno zaključil. Tako obvelja, da bi kot diplomant srednje šole odslužil vojaški rok, ki bi bil za 6 mesecev krajši. Gre torej za prikrajšavo na osebnem dohodku za skupno 54 mesecev (34 mesecev med prestajanjem kazni, 14 mesecev med iskanjem zaposlitve in 6 mesecev zaradi daljšega služenja vojaškega roka).

Višino dosojene odškodnine za premoženjsko škodo revizija le pavšalno izpodbija. Ne glede na pomanjkljivo revizijsko trditveno podlago pa je revizijsko sodišče s stališča pravilne uporabe materialnega prava presodilo tudi višino te odškodnine. Pri tem je ugotovilo, da sta nižji sodišči za obdobje prestajanja kazni in služenja vojaškega roka, torej za skupno 40 mesecev, od povprečnega mesečnega dohodka odbijali približno polovico, kolikor naj bi tožnik prihranil zaradi namestitve in oskrbe v zaporu oz. med služenjem vojaškega roka. Revizija v tem pogledu tudi ne ponudi pravne podlage, po kateri bi bilo mogoče šteti, da bi tožnik, ko bi zaključil srednje šolanje, lahko dobival manjšo plačo od povprečne plače na zaposlenega v državi. Pri tem pa revizija niti ne izpodbija pravilne pravne ugotovitve izpodbijane sodbe, da je treba izgubo na dohodku meriti z upoštevanjem današnjega povprečnega mesečnega osebnega dohodka. Višina premoženjske škode v znesku 1,360.000,00 SIT, kakor sta jo ugotovili nižji sodišči, temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).