Jedro

Upravni organ bi tožnici moral omogočiti dokazovanje dejstev, od katerih je odvisen izbris iz registra stalnega prebivalstva in ta dejstva ugotavljati po pravilih dokaznega postopka, vključno z upoštevanjem pravice tožnice do udeležbe v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi ter se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.12.1998, ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS,št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.12.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) kot nedopustno zavrgla tožničino pritožbo, vloženo dne 9.12.1998, s katero je tožnica kot nezakonit izpodbijala izbris iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče med drugim navaja, da tožnica ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS), zato so zanjo v skladu z 2. odstavkom 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97, v nadaljevanju ZTuj) določbe tega zakona začele veljati 2 meseca po poteku roka, v katerem bi lahko zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, torej dne 26.2.1992. Tega dne je tožnici po Zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 in 11/91, v nadaljevanju ZENO) prenehala veljati prijava stalnega prebivališča po tem zakonu. Ta evidenca ne zajema podatkov o osebah, ki niso državljani Republike Slovenije.

Pravica do stalnega prebivališča je tožnici prenehala z nastopom statusa tujca, status tujca pa je tudi razlog njene izločitve iz uradne evidence, katere predmet je evidentiranje z zakonom predpisanih podatkov o državljanih Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Zato podatkov o tujcih ne zajema. Odločba o vpisu sprememb v register prebivalstva ni potrebna, sam vpis ali izbris podatkov v uradni evidenci predstavlja dejanje upravnega organa, izvršeno na podlagi predpisa. Ker se podatki vnašajo po uradni dolžnosti, gre torej za akte poslovanja in ne za posamični akt. Ne gre za upravni akt, saj se z njim ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih. Po mnenju prvostopnega sodišča je odločitev tožene stranke, ki je tožničino tožbo zavrgla , zakonita, saj pritožba zoper izbris tujca iz registra stalnega prebivalstva ni dovoljena in je zato tožba neutemeljena.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da se z odločitvijo ne strinja. Ponovi tožbene navedbe, da v Republiki Sloveniji živi od leta 1983 in jo je tožena stranka 26.2.1992 nezakonito izbrisala iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije in sicer brez odločbe, brez njene vednosti in pristanka. Delno povzema odločbo Ustavnega sodišča RS št. 333/99 z dne 1.7.1999 in navaja, da je bilo pristojnim organom naloženo, da vse, ki so bili izbrisani ponovno vpišejo v register stalnih prebivalcev od leta 1992 dalje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi "izpodbije" napadeno sodbo in jo vpiše v register stalnih prebivalcev RS in volilni imenik.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna in ne temelji na zakonu.Tožničino pritožbo zoper izbris iz registra stalnega prebivalstva bi morala tožena stranka, po presoji pritožbenega sodišča obravnavati kot vlogo za izdajo potrdila iz navedenega registra. Ker gre za uradno evidenco, je imela tožnica pravico zahtevati izdajo potrdila, da je vpisana v register stalnega prebivalstva. Tako potrdilo izda upravni organ na podlagi 171. člena ZUP/86. Zato bi morala tožena stranka, če takega potrdila ni hotela ali ni mogla izdati, tožničino vlogo zavrniti in ne zavreči. Odločba o zavrnitvi izdaje potrdila iz uradne evidence pa je upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča bi moral upravni organ tožnici omogočiti dokazovanje dejstev, od katerih je odvisen izbris iz registra stalnega prebivalstva in ta dejstva ugotavljati po pravilih dokaznega postopka, vključno z upoštevanjem pravice tožnice do udeležbe v postopku (143. člen ZUP/86).

Odločilna pravna podlaga, na katero sta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka oprla svojo odločitev, je 81. člen ZTuj. V zvezi s to zakonsko določbo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS,št. 14/99) ugotovilo, da je ZTuj v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine. Z razlago 81. člena ZTuj, kakršna je vsebovana v izpodbijani odločbi tožene stranke in prvostopnega sodišča, je bila tožnica postavljena v neenak položaj v primerjavi s tistimi tujci, ki niso bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, pa so imeli v času uveljavitve ZTuj v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožnici s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 2. odstavka 77. člena v zvezi z 2. odstavkom 60. člena ZUS). Tožena stranka bo morala pri svojem odločanju v ponovnem postopku upoštevati pravno stališče iz te sodbe.