Jedro

Glede na dejstvo, da je terjatev iz naslova izrečene globe nastala po končanju stečajnega postopka navedenega podjetnika posameznika, določbe takrat veljavnega ZPPSL nanjo nimajo vpliva in so tako neutemeljeni tožnikovi ugovori, da bi moral davčni organ v predmetni zadevi uporabiti določbe takrat veljavnega ZPPSL in ne ZGD-1, ter, da je davčni organ napačno uporabil materialno pravo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančni urad Murska Sobota (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) zavrnil tožnikov predlog za razveljavitev postopka na sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, DT 4933-15384/2013-8 z dne 16. 9. 2014 - v nadaljevanju predmetni sklep o izvršbi (točka 1 izreka) in navedel, da stroški v zvezi s postopkom niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil predlog za razveljavitev in ustavitev davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva, DT 4933-15384/2013-8 z dne 16. 9. 2014. 2. Izvršilni naslov je odločba o prekršku Inšpektorata RS za delo, Enota v Ljubljani, 710-3/2007 z dne 29. 1. 2007 (v nadaljevanju odločba o prekršku), pravnomočna 12. 9. 2008, s katero je bilo naloženo plačilo globe v višini 4.172,93 EUR A. s.p., ki pa ne obstaja več, saj je bil navedeni podjetnik posameznik po zaključku stečajnega postopka 7. 8. 2008 izbrisan iz Poslovnega registra RS. Tako je kršitelj (podjetnik posameznik) - zavezanec za plačilo globe prenehal obstajati še pred nastankom terjatve, ki pa je nastala s pravnomočnostjo sodne odločbe 12. 9. 2008. Tožnik meni, da so vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika z zaključkom stečajnega postopka prenehale, zato izvršba zoper tožnika (fizična oseba) ni več mogoča. Davčni organ meni, da je tožnikov predlog za razveljavitev postopka in predmetni sklep o izvršbi neutemeljen, saj je terjatev iz naslova globe za prekršek nastala (12. 9. 2008) po končanem stečajnem postopku in po izbrisu samostojnega podjetnika iz Poslovnega registra RS, 7. 8. 2008, zato pravne posledice stečajnega postopka nanjo niso vplivale. Na podlagi prvega odstavka 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) podjetnik posameznik za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Davčni organ je 11. 12. 2009 izdal predmetni sklep o izvršbi, ki je bil dolžniku - tožniku, kot fizični osebi vročen 16. 12. 2009, vendar izvršba ni bila uspešna. Pred potekom zastaralnega roka je davčni organ 16. 9. 2014 izdal nov sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, DT 4933-15384/2013-8, ki je bil tožniku vročen 25. 9. 2014 in je postal 4. 10. 2014 pravnomočen. Tožnik kot fizična oseba pa odgovarja za obveznosti podjetnika posameznika po ZGD-1 z vsem svojim premoženjem.

3. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ tožnikovo pritožbo zavrnilo. Odločba o prekršku kot izvršilni naslov je postala izvršljiva 4. 11. 2008, kar izhaja iz potrdila o izvršljivosti. Za začetek izvršilnega postopka se šteje trenutek izdaje sklepa o izvršbi (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 85/2011 z dne 17. 4. 2012). Sklep o izvršbi zaradi izterjave globe v višini 4.172,93 EUR DT 42913-33220/2009-1-F019, ki je bil izdan 11. 12. 2009, je bil tožniku vročen 16. 12. 2009. Tako je tako bila izvršba začeta pravočasno. Davčni organ je 16. 9. 2014 nadaljeval s postopkom izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi, DT 4933-15384/2013-8 z dne 16. 9. 2014 (predmetni sklep o izvršbi), ki je bil tožniku vročen 25. 9. 2014. Zoper ta sklep tožnik ni vložil pritožbe in je tako pravnomočen. Kolikor se tožnik z njim ni strinjal, bi moral zoper ta sklep uporabiti pravno sredstvo. Poslovni subjekt - dolžnik A. S.P. - v stečaju, je bil 7. 8. 2008 izbrisan iz Poslovnega registra RS. V skladu z prvim odstavkom 8. člena, prvim odstavkom 103. člena in prvim odstavkom 137. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) so učinkovale pravne posledice stečajnega postopka le na terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Pri tem terjatev države iz naslova denarne kazni (globa) za prekršek nastane s trenutkom pravnomočnosti odločbe o prekršku (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 603/2004 z dne 3. 9. 2009). Predmetna obveznost (globa) je tako nastala s pravnomočnostjo odločbe o prekršku 12. 9. 2008, torej po dnevu izbrisa samostojnega podjetnika iz Poslovnega registra RS 7. 8. 2008. Terjatev, ki je nastala po zaključku stečajnega postopka podjetnika posameznika tako ni mogla biti prijavljena v stečajnem postopku. Pravne posledice stečajnega postopka pa na globo niso vplivale. Predmetni sklep o izvršbi je bil izdan 16. 9. 2014. Samostojni podjetnik jamči za nastale dolgove z vsem svojim premoženjem, torej tudi s tistim, ki ga ima kot fizična oseba. Navaja prvi odstavek 144. člena, prvi odstavek 167. člena ZDavP-2 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1574/2009 z dne 2. 9. 2009. Samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba imata enotno oz. nezdružljivo subjektiviteto. Tako so lahko predmet izvršbe sredstva na tožnikovem poslovnem računu in sredstva na tožnikovem osebnem računu, ob upoštevanju določb 159. člena in 160. člena ZDavP-2. Davčni organ je tako terjal zapadlo in neplačano terjatev, kljub izbrisu podjetnika posameznika iz Poslovnega registra RS, saj terjatev ni prenehala in se izterja iz premoženja tožnika kot fizične osebe. Kolikor bi posledice uvedenega stečajnega postopka nad tožnikom učinkovale, bi v stečajno maso samostojnega podjetnika posameznika šlo vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka, tudi tisto, ki ga je imel kot fizična oseba (četrti odstavek 104. člena ZPPSL). Razveljavitev opravljenih dejanj na podlagi predmetnega sklepa o izvršbi je možna le ob izpolnjevanju pogojev iz 155. člena ZDavP-2, ki pa v obravnavani zadevi ni podano. Za ustavitev davčne izvršbe pa je pristojen prvostopenjski organ (sodba Upravnega sodišča RS I U 954/2012 z dne 7. 11. 2012).

4. Tožeča stranka v tožbi povzema ugotovitve davčnega organa, da je predmetna globa nastala po končanju stečajnega postopka in po izbrisu podjetnika posameznika iz Poslovnega registra RS 7. 8. 2008 in sicer s trenutkom pravnomočnosti odločbe o prekršku 12. 9. 2008. Tako je dolžnik, zavezanec za plačilo globe prenehal obstajati še pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku. Posledično ni podane podlage za predmetno izterjavo. Glede enakega varstva pravic tožnik navaja odločbo in sklep Višjega sodišča v Celju, Cpg 149/2005 z dne 6. 4. 2005, kar podrobneje pojasni. Toženka ni pravilno uporabila materialno pravo. Z zaključkom stečajnega postopka in z izbrisom samostojnega podjetnika iz Poslovnega registra RS so prenehale obstajati vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so izvirale iz dejavnosti samostojnega podjetnika. Če pa je terjatev nastala po prenehanju stečajnega postopka, pa terjatev v razmerju do tožnika sploh ni mogla nastati in tudi ne more biti izvršljiva. Izvršilni postopek, ki teče zoper tožnika kot fizično osebo za poplačilo terjatve zoper subjekt, ki je prenehal obstajati, ne temelji na nobenem materialno-pravnem upravičenju in je nezakonit. Poseg v osebno premoženje fizične osebe zaradi terjatve, ki izvira iz gospodarske dejavnosti podjetnika posameznika, ki je nastala po njegovem prenehanju, ni dopustno (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2261/2009 z dne 9. 7. 2009). Oba davčna organa sta napačno uporabila materialno pravo, ko sta kot podlago navajala ZGD-1, morala pa bi uporabiti specialen predpis in sicer takrat veljavni ZPPSL. Ker je bila sodba (odločitev o prekršku) izdana zoper neobstoječ subjekt, ni mogla imeti učinka. Tako ni bistveno, da je bil izvršilni postopek pravočasen in da še ni nastopilo zastaranje. Pravice in obveznosti podjetnika posameznika in posledice opredeljuje stečajna zakonodaja. Enako velja za odpis dolga. Tožnik ugovarja kršitev načela enakosti, do katerega se pritožbeni organ ni opredelil. Tudi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj davčna organa nista upoštevala, da je prvotni dolžnik prenehal obstajati zaradi zaključka stečajnega postopka, ki ima posebne pravne posledice, kot jih ima siceršnje prenehanje poslovnih subjektov. Tožnik pa tudi sicer ne more biti postavljen v slabši položaj, kot so drugi dolžniki. Ne strinja se z ugotovitvijo davčnega organa, da v zadevi ni podanih pogojev iz 155. člena ZDavP-2. Tožnik meni, da predmetna izvršba ni dovoljena, zato bi morala davčna organa izvršilni postopek ustaviti, saj teče po uradni dolžnosti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v odmerjeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh davčnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

8. Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožnikov predlog za razveljavitev predmetnega sklepa o izvršbi in ustavitev davčne izvršbe. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, ki določa pogoje za ustavitev davčne izvršbe, davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo med drugim tudi, če davčna izvršba ni dovoljena ali pa se opravlja proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant. Na podlagi drugega odstavka tega člena ZDavP-2 davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oz. razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Tožnik v danem primeru meni, da predmetna izvršba ni dovoljena, zato bi morala davčna organa predmetni izvršilni postopek ustaviti, s čemer pa se tožena stranka ne strinja.

9. Med strankama ni sporno, da je izvršilni naslov za predmetno izvršbo odločba o prekršku Inšpektorata RS za delo, Enota v Ljubljani 710-3/2007 z dne 29. 1. 2007, ki je bila izdana zoper A. s.p., s katero je bila navedenemu samostojnemu podjetniku naložena globa v znesku 4.172,93 EUR. Citirana odločba je postala pravnomočna 12. 9. 2009, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevo za sodno varstvo. Med strankama ni sporno, da terjatev iz naslova izrečene denarne kazni navedenemu samostojnemu podjetniku za prekršek - globa v višini 4.172,93 EUR in obresti ni bila poravnana. Glede na navedeno jo je bilo potrebno prisilno izterjati. Tudi ni sporno dejstvo, da je bil predhodno navedeni samostojni podjetnik po končanem stečajnem postopku izbrisan iz poslovnega registra RS 7. 8. 2008. Terjatev države iz naslova denarnih kazni za prekršek (globa) pa nastane s trenutkom, ko (sodna) odločba o prekršku postane pravnomočna, kar pa je bilo v danem primeru 12. 9. 2009 (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 603/2004 z dne 3. 9. 2009). Po povedanem je tako terjatev iz naslova globe nastala po izbrisu navedenega podjetnika posameznika iz Poslovnega Registra RS (7. 8. 2008) in sicer 12. 9. 2009, kar navajata oba davčna organa, kakor tudi tožnik v tožbi in med strankama ni sporno.

10. Glede na dejstvo, da je terjatev iz naslova izrečene globe nastala po končanju stečajnega postopka navedenega podjetnika posameznika, določbe takrat veljavnega ZPPSL nanjo nimajo vpliva in so tako po presoji sodišča neutemeljeni tožnikovi ugovori, da bi moral davčni organ v predmetni zadevi uporabiti določbe takrat veljavnega ZPPSL in ne ZGD-1, ter, da je davčni organ napačno uporabil materialno pravo. Glede na dejstvo, da je poslovni subjekt, kateremu je bila izrečena globa prenehal in bil izbrisan iz Poslovnega registra RS 7. 8. 2008, kar je še pred nastankom predmetne terjatve iz naslova izrečene globe (12. 9. 2009), je davčni organ po presoji sodišča povsem pravilno uporabil določbe ZGD-1, ki med drugim ureja status poslovnih subjektov, nastanek in prenehanje poslovnih subjektov ter pravno nasledstvo in ne določbe takrat veljavnega ZPPSL. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, je davčni organ s predmetnim sklepom o izvršbi uvedel prisilno izterjavo zapadle in neplačane denarne terjatev (iz naslova izrečene globe), kljub izbrisu dolžnika - podjetnika posameznika iz Poslovnega registra RS, ker navedena terjatev ni prenehala in se izterja iz premoženja tožnika kot fizične osebe, saj imata samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba enotno oz. nerazdružljivo subjektiviteto (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Ip 1574/2009 z dne 2. 9. 2009). Po povedanem je tako neutemeljen tožnikov ugovor, da izvršilni postopek, ki teče zoper tožnika kot fizično osebo za poplačilo terjatve podjetnika posameznika, ki je prenehal obstajati, ne temelji na nobenem materialno-pravnem upravičenju in je nezakonit. Predmetni sklep o izvršbi (z dne 16. 9. 2014), ki je bil tožniku vročen 25. 9. 2014, se glasi na tožnika (na fizično osebo) in ne na podjetnika posameznika. Tožnik (fizična oseba) zoper ta sklep ni vložil pritožbe in je tako predmetni sklep o izvršbi postal pravnomočen. Kolikor se tožnik z njim ni strinjal, bi moral zoper ta sklep o izvršbi uporabiti pravno sredstvo, česar pa tožnik ni storil. Tako je v zadevi nesporno izdan pravnomočen sklep o izvršbi zoper tožnika kot fizično osebo (z dne 16. 9. 2014).

11. Po presoji sodišča tudi ni utemeljen tožnikov ugovor, da je bilo v zadevi kršeno načelo enakosti. Pravila o pravnem nasledstvu in odgovornosti veljajo enako za vse poslovne subjekte na podlagi določb ZGD-1. Po mnenju sodišča tožnik tudi ni bil postavljen v slabši položaj, kot so drugi dolžniki, kot to ugovarja tožnik. Prav tako je tudi neutemeljen tožnikov ugovor, da bi moral davčni organ na podlagi 155. člena ZDavP-2 že po uradni dolžnosti predmetno izvršbo kot nedopustno ustaviti. Davčna izvršba se lahko ustavi zgolj v zakonsko taksativno določenih primerih, ki jih navaja prvi odstavek 155. člena ZDavP-2. Na podlagi navedene določbe ZDavP-2 davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom davčno izvršbo ustavi med drugim tudi v primeru, če sploh ni bila dovoljena, pa se je vseeno začela, ali pa je bila opravljena proti komu, ki ni sploh ni davčni dolžnik, porok ali garant. V danem primeru pa se predmetni sklep o izvršbi (z dne 16. 9. 2014) glasi na tožnika (fizično osebo), tožniku je bil vročen 25. 9. 2014, zoper njega ni vložil pravnega sredstva in je tako postal pravnomočen. Po predhodno navedenem se davčna izvršba na podlagi predmetnega sklepa o izvršbi (z dne 16. 9. 2014) tudi po presoji sodišča ne opravlja proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant in tudi ne gre za izvršbo, ki ni dovoljena. Tudi po mnenju sodišča v obravnavani zadevi niso podani pogoji iz 155. člena ZDavP-2. 12. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišča pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

14. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.