Jedro

Tožena stranka je pravilno in iz utemeljenih poslovnih razlogov odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu avtomehanika. Dejstvo, da se je dohodek servisne dejavnosti pri toženi stranki zviševal, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da v konkretnem primeru poslovni razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni obstajal. Sodišče ni pristojno ocenjevati poslovnih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga presoja le, če je takšen razlog dejansko in ne zgolj navidezno izkazan, oziroma da ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot je to predpisano v določbi 6. člena ZDR. Tako se lahko delodajalec odloči, da po odhodu presežnega delavca razdeli delo med ostale zaposlene. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru preostala tožnikova opravila v servisni delavnici lahko prevzel drug delavec. Zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni nezakonita.

Pri presoji, ali gre za prenos dela dejavnosti in prevzem delavcev skladno z določbo 73. člena ZDR, je pomembno, da je tožnik delal na isti lokaciji brez prekinitve. V tej zvezi je kupoprodajna pogodba, sklenjena med delodajalcema o nakupu nepremičnine, zavezovala, da mora tožena stranka sprejeti vse pogoje iz objave prodaje nepremičnine, med ostalim tudi to, da mora s prevzetimi delavci skleniti delovno razmerje za nedoločen čas. To je tožena stranka tudi uresničila, saj je dejansko s tožnikom, poleg njega pa tudi z drugim delavcem, sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato so v konkretnem primeru pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja tožnika, ki jih je imel dogovorjene pri pravnem predniku, prešle na toženo stranko, vključno s pravico do odpravnine, skladno z določbo 3. odstavka 109. člena ZDR, in minimalnim odpovednim rokom, skladno z določbo 4. odstavka 92. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, podana dne 13. 9. 2012, nezakonita; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 7. 5. 2013, da mora tožena stranka tožniku za čas od 13. 9. 2012 do 7. 5. 2013 vpisati kot delovno dobo v evidenco zaposlitve in mu za navedeno obdobje obračunati in izplačati prikrajšanje iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v znesku 22.473,00 EUR v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do izteka tega roka brez obresti, nato pa z zakonskimi zamudnimi obresti dalje do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 2. točka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi česar se razveljavi in določi odpovedni rok 120 dni. Ugotovilo je, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 10. 1. 2013, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika do navedenega datuma prijaviti v evidenco zaposlitve in mu obračunati nadomestilo plače, odvesti ustrezne davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v znesku 6.139,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 10. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (III. točka izreka), glede stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Tožnik in tožeča stranka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov. Navaja, da se dejavnost tožene stranke v spornem času ni zmanjšala, saj je poleg dveh novih avtomehanikov v servisno delavnico zaposlila tudi enega delavca iz trgovine. Iz rekapitulacije storitev servisa izhaja, da se je prihodek in promet servisa v istem obdobju celo povečal. Sodišče je zmotno sledilo izpovedbam direktorja A.A. in priče B.B., da je bilo potrebno delo in poslovanje racionalizirati. Vendar kažejo računski podatki drugačno situacijo, saj so se pojavile težave zgolj v trgovinski, ne pa v servisni dejavnosti. V kolikor je priča B.B. izpovedala, da je bilo finančno stanje tožene stranke slabo, tega dejstva ni preverila z vpogledom v bilance oziroma drugo računovodsko dokumentacijo. Sodišče se ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je eden od novih delavcev prevzel tožnikovo delo, in ne nazadnje tudi orodje, kar dokazuje, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Glede tega je sodba v izpodbijanem delu neobrazložena oziroma ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar vse predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Če bi v spornem času res obstajali poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ne bi imela podlage, da bi odpovedala pogodbo najboljšemu avtomehaniku in z najdaljšim stažem, obdržala pa dva avtomehanika, ki sta bila zaposlena krajši čas. Delodajalec mora obrazložiti razloge, zakaj je odpovedal pogodbo enemu izmed več zaposlenih delavcev, da ne bi prišlo do diskriminacije. Sodišče ni obrazložilo odločitve, zakaj je v presežku zavrnilo plačilo odpravnine. Sodišče bi moralo v postopek pritegniti izvedenca finančne stroke, ki bi lahko z vpogledom v računovodsko dokumentacijo tožene stranke ugotovil, ali se je v spornem času promet oziroma prihodek tožene stranke povečal. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da tožnik ni zatrjeval, da je bil zaposlen pri prejšnjem delodajalcu od dne 4. 5. 1987 dalje, temveč od dne 11. 1. 1993, ter glede tega dejstva priložil pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 1. 1993. Iz sklepa z dne 29. 10. 2004 ni razvidno nikakršno univerzalno pravno nasledstvo ali druga statusna povezava med družbo C. ter toženo stranko. Takšnega sklepa tožena stranka ni izdala, niti ga ni podpisala, zato zanjo njegova vsebina ne morejo veljati. Gre za enostranski pravni akt, ki jo v ničemer ne zavezuje. Tudi iz pogodbe o zaposlitvi in prijave v obvezna socialna zavarovanja ne izhaja, da bi se tožnik zaposlil pri njej na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev. Sodišče nedosledno obrazloži kontinuiteto delovnega razmerja tožnika, pri čemer enkrat govori o prodaji, drugič o pravnem prenosu, tretjič pa o pravnem predništvu podjetja, pri čemer gre v vseh primerih za navajanje zmotnih dejstev. V sporni zadevi gre dejansko za prodajo nepremičnine med pravno osebo C. in toženo stranko, ki je po nekaj mesečni prekinitvi zaradi prenove prostorov začela kasneje opravljati servisno dejavnost. V objavi za prodajo nepremičnine v časniku D. je šlo zgolj za vabilo k oddalji ponudb, pri čemer takšne objave ni mogoče šteti za formalni postopek javne dražbe, ki bi potekala pod nadzorom sodišča in bi bili ponudniki zavezani k sklenitvi pogodbe z vsemi pogoji objave, ki jih kasneje ne bi mogli več spreminjati. Tožena stranka kot kupec nepremičnine dejansko ni prevzela vseh pogojev iz objave, pri čemer sta stranki kasneje nekatere pogoje iz objave spremenili ter jih prilagodili svojim poslovnim interesom. Poleg tega takšna pogodba ne vsebuje pogojev iz določbe 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki opredeljujejo pravice in obveznosti v zvezi s prevzetimi delavci. V tej zvezi je potrebno izpostaviti, da je delodajalec C. odpovedal svojim delavcem pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar je razvidno iz listine z dne 29. 10. 2004, ki se nanaša na poročilo zavodu za zaposlovanje. Tožena stranka je od prejšnjega delodajalca zaposlila le tožnika in E.E., kar sta potrdila v svojih izpovedbah. V kolikor bi tožena stranka takrat zaposlila vse delavce, bi v objavi prostih delovnih mest navedla, da gre za zaposlitev delavcev prenosnika in sklenitev delovnega razmerja pri prevzemniku. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko dne 1. 11. 2004, pogodba glede prodaje nepremičnine pa je bila sklenjena kasneje dne 29. 12. 2004, kar vse potrjuje, da v zadevi ni šlo za prevzem delavcev. Poleg tega je tožena stranka v spornem času po nakupu v celoti renovirala oziroma na novo zgradila poslovni objekt, zaradi česar je bila servisna dejavnost prekinjena za čas štirih mesecev. V zadevi tako ni izpolnjen ključni kriterij, ki ga je izpostavilo Evropsko sodišče že v primeru Spijkers, da se šteje prevzem v primeru, če podjetje ohrani svojo identiteto. Sodišče bi moralo zaslišati pričo F.F., ki bi podrobneje obrazložila okoliščine glede prodaje nepremičnine, med ostalim tudi dogovore v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi delavcev C.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja: Sodišče skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za sklicevanje stranke na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, katere dokaze je štelo za pomembne ter obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče F.F. ter dokaz z izvedencem finančne stroke, ki bi z vpogledom v računovodsko dokumentacijo ugotovil stanje prometa oziroma dohodek tožene stranke. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ima takšen dokazni predlog naravo informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza(1), ki ne more biti podlaga sodbi. Nadalje je sodišče prve stopnje v sporu, ko je presojalo vprašanja glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, kontinuitete delovnega razmerje in odpravnine, obrazložilo, katere izpovedbe je štelo za prepričljive, oziroma katerim listinskim podatkom je poklonilo verodostojnost. Pritožbeno sodišče se s prejeto dokazno oceno v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Pritožba tožnika navaja, da tožena stranka ni imela nobene podlage, da mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in glede tega izpostavlja dodatni dve novi zaposlitvi avtomehanikov ter povečan dohodek servisne delavnice v spornem času. Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da je prišlo pri toženi stranki v letu 2012 do dejanske spremembe organizacije dela in racionalizacije stroškov poslovanja. Direktor tožene stranke je izpovedal (list. št. 86 - 88), da je v letu 2012 padel obisk strank v delavnici za 20 %. Poleg tega je v tem letu odpovedal trgovsko dejavnost. V letu 2012 so res zaposlili dva nova avtomehanika, G.G. v mesecu februarju, H.H. pa v mesecu aprilu, to pa iz razloga pokrivanja sezonskih opravil vulkanizerstva, ki je najbolj pereče v mesecu marcu oziroma novembru, ko je potrebno pri avtomobilih menjavati gume. Ne glede na dejstvo, da se je obisk strank zmanjševal, je bilo potrebno pokriti izpad delavca I.I., ki se je zaradi boljše plače zaposlil pri drugem delodajalcu, ter delavca J.J., ki je bil daljše obdobje v bolniškem staležu. E.E. in K.K. sta potrdila direktorjevo izpoved, da se je v servisni delavnici zaradi upada strank zmanjševal obseg dela, po izpovedbi E.E., (list. št. 53) vsaj 10 do 15 % v vsakem letu. Direktor je obrazložil razloge, zakaj se je odločil odpovedati pogodbo ravno tožniku (list. št. 87). V tej zvezi je upošteval kriterije pridnosti in poštenosti, ne glede na dejstvo, da je imel tožnik najdaljši staž v podjetju. Direktor je nato predal zadevo pravnici B.B., ki je operativno izvedla postopek odpovedi pogodbe. Poudaril je tudi, da za tožnika tako pri toženi stranki kot pri drugem delodajalcu niso našli drugega ustreznega dela ali možnosti zaposlitve.

Pritožbeno sodišče glede na tako podane izpovedbe, ugotovljenega dejanskega stanja zaposlenih delavcev in poslovanja v servisni delavnici, soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka pravilno in iz utemeljenih poslovnih razlogov odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu avtomehanika. Pritožbeno sodišče glede na sklicevanje tožnika, da se je dohodek servisne dejavnosti pri toženi stranki zviševal, navaja, da takšno dejstvo samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da v konkretnem primeru poslovni razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni obstajal. Sodišče ni pristojno ocenjevati poslovnih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga presoja le, če je takšen razlog dejansko in ne zgolj navidezno izkazan, oziroma da ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot je to predpisano v določbi 6. člena ZDR. Tako se lahko delodajalec odloči, da po odhodu presežnega delavca razdeli delo med ostale zaposlene. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru lahko prevzel preostala tožnikova opravila v servisni delavnici delavec H.H.. Zato ne more vzdržati pritožbeni očitek tožnika, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pri presoji upravičenosti tožnika do zahtevane odpravnine, do katere je upravičen zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri pravnem predniku tožene stranke C. od dne 4. 5. 1987 do dne 31. 10. 2004 na delovnem mestu avtomehanika, kot je to razvidno iz delovne knjižice, nato pa v zvezi s prodajo servisne delavnice ter prevzema delavcev od dne 1. 11. 2004 dalje zaposlen pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo v zadevi za prenos dela dejavnosti in prevzem delavcev skladno z določbo 73. člena ZDR, za presojo teh vprašanj pa je pomembno, da je tožnik delal na isti lokaciji brez prekinitve. V tej zvezi je kupoprodajna pogodba, sklenjena med delodajalcema o nakupu nepremičnine, zavezovala, da mora tožena stranka sprejeti vse pogoje iz objave prodaje nepremičnine, med ostalim tudi to, da mora s prevzetimi delavci skleniti delovno razmerje za nedoločen čas. To je tožena stranka tudi uresničila, saj je dejansko s tožnikom, poleg njega pa tudi s E.E., sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od dne 1. 11. 2004 dalje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev, upoštevajoč pravno podlago in sprejeto sodno prakso v zadevah (tudi sodbo v zadevi Spijkers), ko je bilo odločeno v podobnih primerih, pravilno zaključilo, da so v konkretnem primeru pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja tožnika, ki jih je imel dogovorjene pri pravnem predniku C., prešle na toženo stranko, vključno s pravico do odpravnine, skladno z določbo 3. odstavka 109. člena ZDR, in minimalnim odpovednim rokom, skladno z določbo 4. odstavka 92. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je bil v konkretnem primeru prevzem delavcev k toženi stranki skladen tudi z Direktivo sveta 2001/23/ES z dne 21. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva) ter sodb Evropskega sodišča. Odločilen kriterij prenosa v smislu Direktive je v ohranitvi identitete podjetja ali njegovega dela, pri čemer so za oceno, ali je dejansko šlo za prenos v smislu Direktive, pomembne okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej, ter čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. V tej zvezi se delavci ne morejo odreči pravicam, ki jih določa Direktiva, niti se ne morejo s pogodbo o zaposlitvi dogovoriti za drugačne (manjše) pravice, kot so jih imeli pri delodajalcu prenosniku, saj se lahko svobodno odločilo, ali se bodo zaposlili pri delodajalcu prevzemniku ali ne.

Zato se tožena stranka ne more v ničemer sklicevati, da v konkretnem primeru ni šlo za prevzem delavcev, če je tožena stranka od razpoložljivih delavcev, ki so delali pri C., sklenila delovno razmerje le s tožnikom in E.E., ne pa tudi s preostalimi avtomehaniki, ki so se po izpovedbi direktorja tožene stranke odločili za druge službe. Tudi ne more vplivati na zakonitost prevzema dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba tožene stranke, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba o nakupu servisne delavnice v času po sklenitvi delovnega razmerja s tožnikom. Pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno razlagati sporen primer v sklopu prenosa dela podjetja in delavcev ter izvajanjem enake dejavnosti na isti lokaciji in delovnimi sredstvi, pri čemer na takšno ugotovitev ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka zaradi prenove prostorov za nekaj mesecev prekinila servisno dejavnost, ki jo je takoj po prenovi nadaljevala na isti lokaciji in z že navedenimi prevzetimi delavci. To pa je v sporu za presojo kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja v trajanju več kot 25 let odločilnega pomena. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe tožene stranke, da tožnik ni upravičen do odpravnine v višjem znesku oziroma do daljšega odpovednega roka, v posledici zakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ne more biti sprejemljivo.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožnika in tožene stranke ter v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik in tožena stranka sta v zvezi s pritožbama priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožnik iz razloga, ker se pritožbo ni uspel, tožena stranka pa na podlagi določbe 5. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi), krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 234/2005 in III Ips 130/2009