Jedro

Premoženje, ki ga tožnica zgolj v svojem imenu zasleduje z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj v pravdi, ne bi moglo služiti poplačilu (tudi drugih) stečajnih upnikov, niti ne bi moglo vplivati na (obstoj vzroka za) odpis konkretne davčne terjatve. Čim je tako, takšno premoženje ni kasneje najdeno premoženje v smislu 106. člena ZDavP-2, ki bi utemeljevalo vzpostavitev odpisane davčne terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugemu tožencu njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 505,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da darilna pogodba, s katero je tožničin dolžnik svoj solastniški delež do ½ na nepremičnini parc. št. 4463 vl. št. 1928 k. o. ... podaril prvi toženki (svoji ženi), in prodajna pogodba, s katero je slednja isti delež prodala drugemu tožencu, nimata pravnega učinka za tožnico v delu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve do dolžnika v znesku 176.826,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2007 dalje. Prvi toženki je naložilo, da mora zaradi poplačila navedene tožničine terjatve dovoliti izvršbo na kateremkoli premoženju, ki je v njeni lasti, zlasti na denarna sredstva, nepremičnine, premičnine in vrednostne papirje, vendar največ do polovice vrednosti nepremičnine parc. št. 4463 vl. št. 1928 k. o. ... Presežni del tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Med drugim je ugotovilo, da je bil po vložitvi tožbe nad dolžnikom uveden stečajni postopek, v katerem je tožnica svojo terjatev prijavila, ni pa se uspela poplačati, saj se je stečajni postopek zaključil brez razdelitve upnikom (stečajni dolžnik ni imel premoženja – prvi odstavek 378. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP). Sodišče je menilo, da ta okoliščina ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka, ki je bil vložen še pred začetkom stečaja, ker posledice obravnavanega izpodbijanja učinkujejo le v korist upnika, ki s takšnim zahtevkom uspe, in ne morda v korist vseh stečajnih upnikov. Čeprav je bil dolžniku davčni dolg odpisan, se davčna obveznost zaradi najdbe premoženja zavezanca ponovno vzpostavi (prvi in peti odstavek 106. člena Zakona o davčnem postopku – v nadaljevanju ZDavP-2). Tožničina terjatev do njenega davčnega dolžnika torej ni prenehala v smislu, da njena izterjava ne bi bila več možna.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodilo in njen obsodilni del spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo in tožnici naložilo še plačilo pravdnih stroškov prve toženke v znesku 1.788,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pojasnilo je, da tožnica ni ravnala v skladu s temeljnim načelom stečajnega postopka o enakem poplačilu vseh stečajnih upnikov in svojega zahtevka v stečajnem postopku ni prilagodila v korist stečajne mase. Poleg tega ni izkoristila ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, ki ga je mogoče vložiti tudi zaradi verjetnosti, da bi bilo z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj mogoče povečati premoženje, ki spada v stečajno maso (3. točka četrtega odstavka 379. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru glede na prehodno določbo iz 495. člena ZFPPIPP sicer še ni bilo mogoče uporabiti novih določb o osebnem stečaju, je pa bil davek odpisan zaradi nemožnosti izterjave v stečaju (prvi odstavek 106. člena ZDavP-2). Davčna obveznost je tako prenehala, z njo pa tudi pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Sklicevanje na ponovno vzpostavitev davčne obveznosti (peti odstavek 106. člena ZDavP-2) je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj se ob morebitni ugoditvi tožničinemu zahtevku ne bi našlo novo premoženje davčnega zavezanca, temveč bi njegova (v času stečaja upnici znana) dejanja le izgubila pravni učinek zoper upnico, kar bi slednja lahko dosegla v stečajnem postopku, ko terjatev še ni bila odpisana. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče primarni tožbeni zahtevek (zoper prvo toženko) zavrnilo in opozorilo, da bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o podrednem tožbenem zahtevku (zoper drugega toženca).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je tukajšnje sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede materialnopravnega vprašanja uporabe določbe petega odstavka 106. člena ZDavP-2 v primeru, ko država kot upnica davčnega dolžnika uspe s tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravdnih dejanj po določbah 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1)

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in v tem okviru uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni v smeri zavrnitve toženkine pritožbe in potrditve prvostopenjske sodbe, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da ima kljub odpisu davčne obveznosti še vedno interes oziroma razlog za izpodbijanje dejanj svojega upnika (očitno dolžnika), saj bi se v primeru uspeha s tovrstnim zahtevkom tožničina odpisana davčna terjatev ponovno vzpostavila na podlagi določbe petega (oziroma sedaj šestega) odstavka 106. člena ZDavP-2. Tožnica še pojasnjuje, da ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka ni vložila zato, ker dolžnikovo nedovoljeno razpolaganje izgubi učinek le proti njej in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njene terjatve, nima pa morebitnih absolutnih učinkov, kar jasno izhaja tudi iz obrazložitve sklepa o končanju stečajnega postopka.

5. Na vročeno revizijo prva toženka ni odgovorila. Drugi toženec v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP) in v okviru revizijskih navedb, ki se nanj nanašajo. Uspeh tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (actio Pauliana, 255. člen OZ) je pogojen z obstojem upnikove terjatve zoper dolžnika.(2) Konkretna (davčna) terjatev je do konca glavne obravnave prenehala z odpisom, saj je v stečajnem postopku nad dolžnikom ni bilo mogoče izterjati. Revizijsko stališče, da je zahtevek kljub prenehanju terjatve utemeljen, se opira na tezo, da ZDavP-2 za konkretni primer predvideva ponovno vzpostavitev (odpisane) terjatve. Takšna teza je zmotna.

8. ZDavP-2, ki sta ga uporabili sodišči nižjih stopenj, predvideva odpis davka, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati (prvi odstavek 106. člena ZDavP-2); če se kasneje najde premoženje zavezanca, ki je s stečajem prenehal, se ponovno vzpostavi tudi obveznost za plačilo odpisanega davka (peti oziroma šesti odstavek 106. člena ZDavP-2).(3) Vzpostavitev odpisane davčne obveznosti utemeljuje le pozneje najdeno premoženje dolžnika, nad katerim se opravi stečajni postopek (380. člen ZFPPIPP). Takšno premoženje se namreč razdeli med stečajne upnike (med katere sodi tudi upnica odpisane, a vzpostavljene davčne terjatve), zato v tem primeru ni (več) mogoče govoriti o neizterljivosti terjatve v stečaju oziroma o utemeljenosti odpisa konkretne terjatve.

9. Tožnica izrecno in obrazloženo ne nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da bi lahko razveljavitev pravnih učinkov dolžnikovih pravnih dejanj (in posledično poplačilo terjatve) dosegla v stečajnem postopku. Pravilno sicer meni, da njena tožba po določbah 255. do 260. člena OZ učinkuje le med strankami, ne pa tudi za druge stečajne upnike. Razmerje med izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja in med stečajem zakonsko ni izrecno urejeno, posebej ne v primeru, ko eden od upnikov vloži izpodbojno tožbo po splošnih pravilih že pred uvedbo stečaja, v stečajnem postopku pa niti stečajni upravitelj niti drugi upniki v roku ne vložijo izpodbojne tožbe oziroma s tožnikom ni dosežen dogovor, da v stečaju nadaljuje z izpodbojnim zahtevkom v korist stečajne mase.(4) V teoriji je zaslediti stališče, da ni nobenega razloga, da bi moral takšen upnik korist, pridobljeno z uspešnim izpodbojnim zahtevkom, deliti z drugimi stečajnimi upniki.(5)

10. Iz navedenega sledi, da (omejeni) učinek obravnavane tožbe ovrže tožničino tezo o vzpostavitvi davčne terjatve v konkretnem primeru. Ker premoženje, ki ga tožnica zgolj v svojem imenu zasleduje z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj v pravdi, ne bi moglo služiti poplačilu (tudi drugih) stečajnih upnikov, niti ne bi moglo vplivati na (obstoj vzroka za) odpis konkretne davčne terjatve. Čim je tako, takšno premoženje ni kasneje najdeno premoženje v smislu 106. člena ZDavP-2, ki bi utemeljevalo vzpostavitev odpisane davčne terjatve.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je z revizijo propadla, zato je dolžna drugemu tožencu povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 505,63 EUR (900 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 225/2009 z dne 8. 4. 2010. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 176/2006 z dne 12. 9. 2008. Op. št. (3): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B) je omenjeno določbo, ki je bila sprva vsebovana v petem odstavku 106. člena ZDavP-2, z nespremenjeno vsebino prenesel v šesti odstavek istega člena (33. člen ZDavP-2B).

Op. št. (4): V konkretnem primeru so glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika uporabljive določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki so v tem delu manj natančne od določb novega ZFPPIPP, ki jih zaradi prehodnega režima v času začetka obravnavanega stečajnega postopka ni bilo mogoče uporabiti. ZFPPIPP namreč določa, da dolžnikovih pravnih dejanj po začetku stečajnega postopka ni več mogoče izpodbijati po splošnih pravilih obligacijskega prava, pač pa le še v skladu s pravili ZFPPIPP, ki uveljavljanje takšnih (pred stečajem vloženih) zahtevkov omogočajo le še za račun stečajnega dolžnika (privilegirana sprememba tožbe, prvi in drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP).

Op. št. (5): Juhart v Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 251 in Đorđević, Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (pravne osebe), doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2003, str. 58.