Jedro

Navedbe o toženčevem nepoštenem, protipravnem in goljufivem ravnanju je sodišče prve stopnje pravilno presojalo z vidika prevare iz 49. člena OZ, za katero je kot sankcija predpisana izpodbojnost pogodbe.

V skladu s teorijo in sodno prakso je ničnost predpisana le kot skrajna sankcija za neveljavnost pravnega posla (praviloma se pravni posel skuša vzdržati v veljavi v skladu z načelom pacta sunt servanda). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da prevara, četudi nemoralna, praviloma ni razlog za ničnost pogodbe, pač pa le izjemoma. Vsako ravnanje sopogodbenika, ki s pomočjo prevare napelje drugega sopogodbenika k sklenitvi pogodbe, je nemoralno, vendar pa lahko le v izjemnih primerih privede do ničnosti pogodbe.

Pogodba je nična le tedaj, ko gre za tako hude napake volje, da pogodba v resnici sploh ni nastala, in ko je bila ena pogodbena stranka na račun druge nadpovprečno oškodovana oziroma na podlagi podpisane pogodbe sama (v nasprotju z drugo stranko) v zameno ni prejela ničesar.

Ker je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova (notarskega zapisa), tožnika (kot dolžnika) v omenjenih dveh izvršilnih postopkih v ugovoru zoper sklep o izvršbi (tudi če bi tak ugovor dejansko vložila) nista mogla uspešno uveljavljati, da je izvršilni naslov (notarski zapis) ničen ali izpodbojen, niti jima tak ugovor ne bi dal možnosti vložitve tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZ) ali predloga za nasprotno izvršbo (67. člen ZIZ).

Ali sta tožnika upravičena zahtevati nazaj vse, kar sta plačala na podlagi zanju sporne kupoprodajne pogodbe, tako prostovoljno kot prisilno (v izvršbi), je namreč odvisno od presoje o (ne)veljavnosti kupoprodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v točki II izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo zneska 96.680,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo stroškov postopka (I. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnika zahtevata nerazdelno plačilo 27.930,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnika sta vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Glede zavrnitve primarnega zahtevka poudarjata, da nepošteno ravnanje toženca izpolnjuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, zato je zgrešeno stališče sodišča, da v takšnem primeru ni mogoče uveljavljati ničnosti pravnega posla. Vrhovno sodišče je izrecno navedlo, da je izjemoma tudi na podlagi prevare mogoče uveljavljati ničnost pravnega posla, in sicer, ko je prevara izjemno zavržna. V smiselno podobnem primeru se je sodna praksa že izrekla, da je nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (ceni), s tem pa je nična tudi pogodba v celoti. Da bi lahko ugotovilo vse dejanske okoliščine primera, bi sodišče moralo izvesti dokazni postopek. S prenagljenim zaključkom o nezmožnosti uveljavljanja ničnosti pogodbe je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnikoma ni bila dana možnost obravnavanja zahtevka na ničnost pogodbe. Ni utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bilo o utemeljenosti primarnega zahtevka smotrno odločiti pred izvedbo ključnih dokazov. Glede na določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP procesno gradivo v postopku še ni izčrpano, sodišče pa na prvem naroku za glavno obravnavo tudi ni podalo poziva na podlagi 286.a člena ZPP. Šele po izčrpanju trditvene podlage strank, procesnega gradiva in izvedenem dokaznem postopku bo mogoče zaključiti, da je primarni tožbeni zahtevek utemeljen.

Glede zavrnitve dela podrednega zahtevka je sodišče materialnopravno zmotno zaključilo, da tožnika nevložitve pravnih sredstev v izvršilnih postopkih ne moreta obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve. Ta zaključek ne upošteva razlik med izvršbo na podlagi verodostojne listine in izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. V konkretnem primeru se je toženec poplačal v izvršilnih postopkih na podlagi izvršilnega naslova – to je neposredno izvršljivega notarskega zapisa kupoprodajne pogodbe (2. točka drugega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)). Sklepa o izvršbi v zadevah I 389/2020 in I 1577/2020, razen v stroškovnem delu, ne vsebujeta kondemnatornega dela izreka in posledično nista izvršilna naslova. V primeru uspeha tožnikov v tej pravdi bo kupoprodajna pogodba bodisi nična bodisi razveljavljena, v vsakem primeru pa bo toženec dolžan tožnikoma vrniti tudi znesek 27.930,97 EUR, ki jima je bil odtegnjen na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi. Poudarjata, da ničnosti oziroma izpodbojnosti nista mogla uveljavljati kot dopustnega ugovornega razloga. Vprašanje materialnopravne veljavnosti izvršilnega naslova je po ustaljeni sodni praksi stvar pravdnega postopka, šele v primeru uspeh v njem pridobi možnost uveljavljanja ugovornega razloga (4. in 5. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Tožnika tudi z morebitnim ugovorom v izvršilnih postopkih ne bi mogla uspeti s sklicevanjem na ničnost oziroma izpodbojnost kupoprodajne pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Poleg tega je bil toženec v obeh izvršilnih postopkih skoraj v celoti poplačan že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (tretji odstavek 46. člena ZIZ), zato tožnika tudi dejansko ne bi mogla uspeti z vložitvijo kakršnegakoli pravnega sredstva v izvršilnih postopkih. Razlogi sodbe, da toženec ne bi mogel biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepov o izvršbi, so v očitnem nasprotju z listinami v spisu. Zato je podana tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencu pa naloži plačilo njunih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico za tožnika. Pritrjuje razlogom sodbe in podrobno argumentira, zakaj je upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnika uveljavljata neveljavnost kupoprodajne pogodbe z dne 7. 6. 2019, s katero sta od toženca kupila gostinsko opremo v lokalu X. Zatrjujeta, da je bila kupnina v pogodbi določena izključno na podlagi zagotovil in pojasnil toženca (prodajalca) o njegovem dotedanjem poslovanju v istem lokalu. Po prevzemu lokala sta ugotovila, da so bili podatki o uspešnosti poslovanja zavajajoči in neresnični, saj je bil mesečni promet za 43,75 % nižji od tistega, ki jima je bil zagotavljan pred sklenitvijo pogodbe. Menita, da je toženec prirejal podatke in ju zavajal glede uspešnosti dotedanjega poslovanja. S svojim ravnanjem ju je namerno prevaral in oškodoval, kajti realna vrednost gostinske opreme je bistveno nižja. Zato uveljavljata ničnost kupoprodajne pogodbe po 86. členu Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma izpodbojnost te pogodbe zaradi namerne povzročitve zmote (prevare) po 49. členu OZ ter obenem zahtevata vračilo že plačane kupnine.1

6. Sodišče prve stopnje je v dosedanjem postopku izvedlo le listinske dokaze. Ocenilo je, da je glede primarnega zahtevka (celotni kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe) in glede dela podrednega zahtevka (razširjeni del kondikcijskega zahtevka zaradi izpodbojnosti pogodbe2) dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da je zadeva zrela za razsojo.

**Glede primarnega zahtevka (kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe)**

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da navedbe tožnikov ne predstavljajo okoliščin, ki bi utemeljevale ničnost kupoprodajne pogodbe po 86. členu OZ. Navedbe o toženčevem nepoštenem, protipravnem in goljufivem ravnanju je sodišče prve stopnje pravilno presojalo z vidika prevare iz 49. člena OZ, za katero je kot sankcija predpisana izpodbojnost pogodbe.

8. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je v skladu s teorijo in sodno prakso ničnost predpisana le kot skrajna sankcija za neveljavnost pravnega posla (praviloma se pravni posel skuša vzdržati v veljavi v skladu z načelom pacta sunt servanda). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da prevara, četudi nemoralna, praviloma ni razlog za ničnost pogodbe, pač pa le izjemoma. Vsako ravnanje sopogodbenika, ki s pomočjo prevare napelje drugega sopogodbenika k sklenitvi pogodbe, je nemoralno, vendar pa lahko le v izjemnih primerih privede do ničnosti pogodbe.3 V okoliščinah posamičnega primera se tako lahko izkaže, da je bila prevara oziroma njen namen ali način izvršitve tako zelo zavržen, da presega pomen konkretne zadeve in jo je treba sankcionirati tudi zaradi varstva javnega interesa.4 V konkretnem primeru pa glede na navedbe tožnikov ne gre za primer. Tožnika ne navedeta, kaj naj bi bilo posebej zavržno pri ravnanju toženca, ki naj bi jima vedé prodal (uporabno) gostinsko opremo po previsoki ceni. Prav tako ne zatrjujeta, da bi zaradi toženčevega ravnanja utrpela hujše (dodatne) posledice od vtoževane materialne škode. Nenazadnje se tožnika pri utemeljevanju, zakaj jima je bila kupnina za gostinsko opremo v pogodbi določena previsoko, sklicujeta na dotedanjo uspešnost poslovanja lokala (povprečni mesečni dobiček prodajalca) kot zelo spremenljivo računovodsko postavko, ki ni nikoli odvisna zgolj od enega samega dejavnika in posledično ni nikoli vnaprej zagotovljena.

9. Ali tožencu očitano nepošteno ravnanje izpolnjuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, za presojo ničnosti sklenjene kupoprodajne pogodbe ni bistvena okoliščina. Sicer pa tožnika v konkretnem primeru niti ne zatrjujeta, da bi bil toženec zaradi svojega ravnanja pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Zato ne gre za smiselno podoben primer zadevi II Ips 894/93, na katero se sklicujeta v pritožbi. Tudi sicer je konkretni primer bolj podoben zadevi III Ips 57/2013, v kateri sta tožnika zahtevala razveljavitev pogodbe in nista uveljavljala ničnosti. Vsekakor primeri iz novejše prakse Vrhovnega sodišča kažejo na to, da je pogodba nična le tedaj, ko gre za tako hude napake volje, da pogodba v resnici sploh ni nastala, in ko je bila ena pogodbena stranka na račun druge nadpovprečno oškodovana oziroma na podlagi podpisane pogodbe sama (v nasprotju z drugo stranko) v zameno ni prejela ničesar.5

10. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno kritiko, da bi sodišče prve stopnje za ugotovitev vseh dejanskih okoliščin primera v zvezi z zatrjevano ničnostjo pogodbe moralo izvesti vse predlagane dokaze. Trditve, ki sta jih tožnika podala glede tega, tudi v primeru, da bi se izkazale za resnične, ne zadoščajo za sklep, da gre za izjemen, kvalificiran primer prevare, ki bi lahko utemeljeval ničnostno sankcijo. Zaključek sodišča o nezmožnosti uveljavljanja ničnosti pogodbe v konkretnem primeru ni prenagljen. Primarni tožbeni zahtevek ni sklepčen, glede na določbo prvega in tretjega odstavka 286. člena ZPP (dolžnost strank, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navedejo vse navedbe in dokaze) ter dejstvo, da se je toženec primarnemu tožbenemu zahtevku argumentirano upiral že pred prvim narokom, pa sodišče prve stopnje tožnikov tudi ni bilo dolžno pozvati k podaji dodatnih navedb, za kar se zavzemata v pritožbi s sklicevanjem na določbo 286.a člena ZPP. Posledično tudi ni utemeljen pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da tožnikoma ni bila dana možnost obravnavanja njunega zahtevka v zvezi z ničnostjo pogodbe.

11. Ker pritožbeni razlogi, s katerimi tožnika izpodbijata odločitev v I. točki izreka sodbe, niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

**Glede dela podrednega zahtevka (plačilo 27.930,97 EUR s pripadki)**

12. Pritožnika utemeljeno izpodbijata odločitev v II. točki izreka delne sodbe. To odločitev je sodišče prve stopnje v prvi vrsti argumentiralo z obrazložitvijo, da tožnika nista izčrpala pravnih sredstev v izvršilnih postopkih, v katerih je toženec (kot upnik) od njiju izterjal neplačani preostanek kupnine. Navedeni zaključek temelji na materialnopravno zmotni presoji listin v zvezi z izvršilnima postopkoma, ki sta jih v spis vložila tožnika.6

13. Toženec ni vložil predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pač pa na podlagi izvršilnega naslova. Predlogoma za izvršbo priložena kupoprodajna pogodba v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 624/2019 z dne 17. 6. 2019 izvršilni naslov. Tožnika sta v notarskem zapisu izrecno soglašala z neposredno izvršljivostjo kupoprodajne pogodbe, ki je postala tudi sestavni del notarskega zapisa (glej prvi odstavek 20.a člena in 2. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ).7

14. Posledično ni pravilen nadaljnji zaključek sodišča, da sta sklepa o izvršbi postala pravnomočni sodni odločbi, ki ju tožnika zdaj ne moreta obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve.8 Ker je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova (notarskega zapisa), tožnika (kot dolžnika) v omenjenih dveh izvršilnih postopkih v ugovoru zoper sklep o izvršbi (tudi če bi tak ugovor dejansko vložila) nista mogla uspešno uveljavljati, da je izvršilni naslov (notarski zapis) ničen ali izpodbojen, niti jima tak ugovor ne bi dal možnosti vložitve tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZ) ali predloga za nasprotno izvršbo (67. člen ZIZ).

15. Izvršilno sodišče je v primeru, ko odloča o izvršbi, ki je predlagana na podlagi izvršilnega naslova, na ta izvršilni naslov vezano (načelo formalne legalitete). To pomeni, da izvršilnega varstva na njegovi podlagi ne more odreči, niti ne more ponovno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in zakonitosti.9 Zatrjevanje neveljavnosti izvršilnega naslova (npr. ugotovitev ničnosti ali izpodbijanje pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa) ne predstavlja enega od ugovornih razlogov, s katerim bi dolžnik lahko uspešno nasprotoval sklepu o izvršbi. Takšno zatrjevanje postane utemeljen ugovorni razlog šele tedaj, ko je izvršilni naslov dejansko pravnomočno ugotovljen za neveljavnega s sodno odločbo v pravdnem postopku (glej 4. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ10), dotlej pa predstavlja le enega od možnih razlogov za odlog izvršbe.11 Tudi nasprotno izvršbo je mogoče predlagati šele tedaj, ko je bil izvršilni naslov že pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, in ne pred tem (glej 2. točko prvega odstavka 67. člena ZIZ). Tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (iz 59. člena ZIZ) pa je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom (če so npr. sporna dejstva glede poplačila terjatve), zato se z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izvirajoče obveznosti.12

16. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima kondikcijska tožba v pravdnem postopku podobno vlogo kot institut nasprotne izvršbe v izvršilnem postopku.13 Vendar pa ne drži nadaljnje razlogovanje, da tožnika tistega, kar je bilo plačano v izvršbi, v pravdi ne moreta zahtevati nazaj, ker bi to lahko eventualno izterjala le z nasprotno izvršbo. Sodna praksa (zlasti Vrhovnega sodišča), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se nanaša na primere, v katerih se je postavljalo vprašanje možnosti kondikcije, ko tožnik kot dolžnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev v (predhodnem) izvršilnem postopku, ki se je začel na podlagi verodostojne listine (ne na podlagi izvršilnega naslova). Če bi obveljalo stališče, da pravda o neveljavnosti pogodbe v konkretnem primeru ni več dopustna, bi tožnika izgubila možnost v kateremkoli sodnem postopku zahtevati povračilo tistega, kar jima je bilo prisilno odtegnjeno v predhodnih izvršilnih postopkih (kajti tam te možnosti dejansko nista imela).

17. Odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe je materialnopravno zmotna tudi zato, ker bi bilo o tem delu zahtevka (naknadno dodan denarni zahtevek v dajatvenem delu podrednega zahtevka) mogoče odločiti šele po odločitvi o zahtevku za razveljavitev pogodbe (prvi del podrednega zahtevka). Ali sta tožnika upravičena zahtevati nazaj vse, kar sta plačala na podlagi zanju sporne kupoprodajne pogodbe, tako prostovoljno kot prisilno (v izvršbi), je namreč odvisno od presoje o (ne)veljavnosti kupoprodajne pogodbe.

18. Ker je sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve v II. točki izreka sodbe zmotno uporabilo materialno pravo, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. To narekuje ugoditev pritožbi v navedenem delu; razveljavitev sodbe v tem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje pa je po oceni pritožbenega sodišča nujna, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more dopolniti postopka (drugi stavek prvega odstavka 355. člena ZPP). Pred sodiščem prve stopnje zahtevek iz II. točke izreka sodbe sploh še ni bil vsebinsko obravnavan in je nujna dopolnitev postopka na prvi stopnji, da bosta spoštovani pravici strank do izjave in do pritožbe, obenem pa zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj drugi odstavek 355. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka odloči o celotnem podrednem zahtevku, pri čemer naj upošteva prej opisana materialnopravna stališča. Presodi naj tudi, ali za sklepčnost tožbe zadošča postavljeni zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ali bi tožnika pri oblikovanju tega zahtevka morala upoštevati, da uveljavljata neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (primerjaj 5. točko prvega odstavka 51. člena ZIZ).

20. Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan, saj je bilo z izpodbijano sodbo odločeno le o delu zahtevka. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP ter tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 S primarnim tožbenim zahtevkom tožnika od toženca zahtevata vračilo že plačane kupnine v znesku 68.750 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, s podrednim tožbenim zahtevkom pa zahtevata razveljavitev kupoprodajne pogodbe in vračilo istega zneska. Med pravdo sta oba tožbena zahtevka razširila, tako da poleg navedenega denarnega zneska zahtevata še 27.930,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toliko jima je bilo po vložitvi tožbe odtegnjeno z bančnih računov v dveh izvršilnih postopkih, v katerih je toženec (kot upnik) od njiju uspešno izterjal neplačane obroke kupnine. 2 To je zahtevek za plačilo 27.930,97 EUR s pripadki. 3 Primerjaj VSRS sklep II Ips 41/2020 z dne 4. 9. 2020 (zlasti v 18. točki obrazložitve) in sodbo II Ips 245/2018 z dne 28. 11. 2019 (v 15. do 17. točki obrazložitve). 4 Tako je bilo na primer odločeno, da je nična prodajna pogodba, na podlagi katere je šibkejša posameznica (prodajalka), preslepljena s strani organizirane skupine, ostala brez doma in brez kupnine - glej VSRS sklep II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019 v 14. točki obrazložitve. Glej tudi zadeve VSRS sodba II Ips 281/2017 z dne 1. 2. 2018, sklep II Ips 94/2016 z dne 23. 3. 2017 in sklep II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016, v katerih gre sicer za primere grožnje (izsiljevanja) in ne prevare. Na podobnost instituta grožnje (45. člen OZ) in prevare pa opozarjata tudi sama pritožnika. 5 Glej primere iz 3. opombe. 6 Glej predlog za izvršbo in sklep o izvršbi v zadevah I 389/2020 in I 1577/2020 (v prilogah A13 in A14). 7 S tem je kupoprodajna pogodba presegla status "po zakonu overjene zasebne listine", ki je po drugem odstavku 23. člena ZIZ ena izmed verodostojnih listin. 8 To bi veljalo, če bi toženec vložil predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč prepreči pravnomočnost sklepa o izvršbi (primerjaj drugi odstavek 53. člena v zvezi z drugim in petim odstavkom 62. člena ZIZ). 9 Glej VSRS sklep II Ips 36/2019 z dne z dne 9. 5. 2019. 10 Dva od primeroma naštetih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, sta: 1) da je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ter 2) da je bila poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično (5. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) - ob tem gre dodati, da ima notarski zapis bolj podobno naravo sodni poravnavi kot sodni odločbi. 11 Primerjaj 5. točko prvega odstavka 71. člena ZIZ, dodano z novelo ZIZ-J (Uradni list RS, št. 53 z dne 15. 7. 2014). Glej tudi VSRS sklep II Ips 78/2021 z dne 9. 2. 2022. - Ali bi tožnika v izvršilnih postopkih morala predlagati odlog izvršbe, za odločitev o njunem tožbenem zahtevku ni pravno pomembno vprašanje. 12 Tako VSL sodba II Cp 1061/2015 z dne 29. 7. 2015. 13 Tako VSRS sodba II Ips 116/2017 z dne 14. 9. 2017 v 11. točki obrazložitve.