Jedro

Tožena stranka je s tožnikom sklenila delovno razmerje za določen čas za čas opravljanja pripravništva. Namen pripravništva je usposobiti delavca za samostojno delo in ga zato ni mogoče enačiti z delovnim razmerjem, sklenjenim za določen čas. Zato v tem primeru tudi ni mogoče upoštevati 18. člena ZDR. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku vročila odločbo o podaljšanju pripravništva, da je lahko ponovno opravljal strokovni izpit, šele ko mu je prva pogodba o zaposlitvi že potekla, ne pomeni, da je tožniku delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: I. Spremeni v 1. tč. in v delu 2. tč. izreka in se tako spremenjena glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31.12.1999, ampak še traja in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas." II. V ostalem delu tč. 2 (glede pravic iz delovnega razmerja za čas od 31.12.1999 do 10.2.2000), tč. 3 in tč. 4 se sodba razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31.12.1999, ampak še traja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in mu priznati vse pravice iz dela, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Višji zahtevek na plačilo zapadlih plač v višini 120.000,00 SIT mesečno, regresa za letni dopust v višini 102.000,00 SIT in odškodnine za neizrabljeni dopust (tč. 3 izreka) je zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 72.070,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena tč. 14 ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zahtevku ugodi v celoti oz. razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer pravilo o dokaznem bremenu, ker je odločilo, da je dokazno breme dokazovanja škode in plače na tožniku, kar je v nasprotju z določili MOD št. 158. Višina regresa za letni dopust je določena v kolektivni pogodbi, zato bi moralo sodišče zahtevku ugoditi, saj gre za uporabo materialnega prava in ne ugotovitev dejanskega stanja, ravno tako velja to za plačilo plače, saj je predložil plačilno listo za mesec marec, tožena stranka pa ni posebej ugovarjala višini. V 2. tč. izreka je ugodilo tožbenemu zahtevku, kar pomeni tudi zahtevku za plačilo plače, nato pa višji zahtevek (3. tč. izreka) zavrnilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. tč. 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je tožnik zahteval varstvo pravic pri pristojnem organu z dopisom pooblaščenca z dne 15.2.2000, ki naj bi po vsebini predstavljal ugovor zoper sklep tožene stranke z dne 2.2.2000. Tožena stranka tožniku ni nikoli izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč mu je dne 2.2.2000 izdala odločbo o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas od 1.1.2000 do 10.2.2000, zoper katero tožnik ni ugovarjal in je postala pravnomočna. Pooblaščenec tožnika je toženi stranki dejansko poslal opomin pred tožbo, ki se ne more šteti kot zahteva za varstvo pravic, tožnik pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni oporekal navedbam tožene stranke, da pri njej ni uveljavljal zahteve za varstvo pravic zoper odločbo z dne 2.2.2000. V kolikor je sodišče štelo, da je dopis pooblaščenca tožnika z dne 15.2.2000 šteti kot ugovor zoper odločbo z dne 2.2.2000, bi moralo sodišče tožbo kot preuranjeno zavreči, saj še ni potekel 30 dnevni rok iz 1. odst. 83. člena ZTPDR. Sodišče je tako odločalo o tožbi brez izpolnjene procesne predpostavke - predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu. Napačno pa je uporabilo materialno pravo tudi v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Po določbi 3. člena Zakona o delavcih v državnih organih se delovno razmerje sklene z odločbo funkcionarja, ki vodi upravni organ, zato tožena stranka s tožnikom ne more in ne sme skleniti pogodbe o zaposlitvi. Tudi v sklepu o povrnitvi stroškov je napačno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku priznalo stroške za zahtevo v predsodnem postopku, ki so sicer lahko predmet samostojne pravde, ne pa del pravdnih stroškov.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka njene navedbe ter predlaga pritožbenemu sodišču stroškovno zavrnitev pritožbe. Navaja, da tožena stranka napačno uveljavlja, da je v sodnem sporu prekludiran. Delovno razmerje mu je prenehalo s potekom časa dne 31.12.1999 in je zmotna ugotovitev tožene stranke, da mu je bila dolžna podaljšati delovno razmerje za čas ponovnega opravljanja strokovnega izpita. Delovno razmerje ni bilo podaljšano s sklepom, ampak molče nadaljevano do 14.2.2000. Šele takrat je prejel odločbo za nazaj, ki naj bi mu urejala delovno razmerje do 10.2.2000. Delovno razmerje je prešlo že po samem zakonu v delovno razmerje za nedoločen čas in sicer po 1.1.2000, zato prejeta odločba na to ni mogla vplivati. Tožnik je zoper odločbo z dne 14.2.2000 podal ugovor in bi morala tožena stranka izvesti ugovorni postopek. Navedena odločba pa je bila izdana že potem, ko je delovno razmerje že prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbah ter na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99 - 96/2002) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke: Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje pripravništva do 31.12.1999. Ker ni opravil strokovnega izpita, mu delovno razmerje s potekom pogodbe dne 31.12.1999 ni prenehalo, temveč se je podaljšalo zaradi ponovnega opravljanja strokovnega izpita. Tako tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31.12.1999, čeprav takrat še ni prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, temveč po 10.2.2000, ker je na delu ostal tudi po času, ko bi mu delovno razmerje moralo prenehati. Tožnik je prišel na delo namreč še 11. in 12.2.2000, šele 14.2.2000 pa je bil črtan iz razporeda dela. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je izpolnjena procesna predpostavka po 83. členu ZTPDR, ker je tožnik z dopisom pooblaščenca z dne 15.2.2000 zahteval varstvo pravic pri delodajalcu, dopis pa ima naravo ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 2.2.2000. Po določbi 19. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. list RS št. 14/90, 71/93) je pripravnik vsak, ki prvič začne opravljati delo ustrezno vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe z namenom, da se uvede in usposobi za samostojno opravljanje dela. Ob koncu pripravništva opravi pripravnik strokovni izpit, ki je sestavni in zaključni del pripravništva in se opravlja praviloma pred iztekom pripravniške dobe. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - opravljanje pripravništva do 31.12.1999. Strokovnega izpita v tem času ni opravil, temveč je nadaljeval s pripravništvom in ponovno opravljal strokovni izpit, ki ga je dne 10.2.2000 tudi opravil. Tožnik je šele 14.2.2000 prejel odločbo tožene stranke z dne 2.2.2000, da sklene z njim delovno razmerje za določen čas od 1.1.2000 do 10.2.2000. Dne 15.2.2000 je tožnik po pooblaščencu poslal toženi stranki dopis, iz katerega izhaja, da je tožniku delovno razmerje prešlo iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, sicer bo vložil tožbo.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje sklenjeno za čas pripravništva po 10.2.2000 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, je nepravilen. Sodišče je sicer ugotovilo, da je navedeno dejstvo nastopilo šele po 10.2.2000, ker je tožnik še opravljal delo 11.2. in 12.2., ne pa po 31.12.1999, vendar je kljub temu sledilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje 31.12.1999 ni prenehalo in še traja. Tožnik je sklenil delovno razmerje za določen čas iz razloga opravljanja pripravništva in opravljanja strokovnega izpita. Namen pripravništva je usposabljanje za samostojno delo, zato ga ni mogoče enačiti z delovnim razmerjem, sklenjenim za določen čas, kot ga predvideva ZDR v 17. členu. Tako v spornem primeru ni mogoče upoštevati določila 18. člena ZDR, ki določa, da se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas v primeru, če ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku vročila odločbo o delovnem razmerju za čas podaljšanja pripravništva, da je lahko ponovno opravljal strokovni izpit, šele 14.2.2000, torej potem, ko je prva pogodba že potekla, ne pomeni, da je tožniku delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas tudi če bi delal še dva dni oz. da gre za nadaljevanje dela, ki bi imelo za posledico, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, v skladu z določbo 18. člena ZDR. Tožena stranka ni bila dolžna tožniku izdati posebnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kajti narava takega sklepa je lahko zgolj deklaratorna in ugovor delavca zoper tak sklep ne vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja oziroma vložen ugovor ne zadrži izvršitve sklepa do njegove dokončnosti. Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. tč. in delu 2. tč. izreka (ki se nanaša na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31.12.1999 ter še traja ter ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in skleniti z njim pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za čas, ko ni delal (plača in regres za letni dopust), pri tem pa je izhajalo iz ugotovitve, da tožniku delovno razmerje dne 31.12.1999 ni prenehalo in še traja. Glede na to, da je tožnik ostal na delu tudi po 31.12.1999, je dejansko stanje v zvezi z navedeno odločitvijo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik po 31.12.1999 prejemal plačo in ostale dodatke v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo del 2. tč. izreka in v tem delu vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

K pritožbi tožnika: Tožnik je v tožbi zahteval izpadle plače od 31.12.1999 dalje v višini 120.000,00 SIT mesečno, plačilo regresa za letni dopust za leto 2000 v višini 102.000,00 SIT s pripadki ter vse bodoče regrese ter odškodnino za neizkoriščen letni dopust v višini 120.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni predložil nobenega dokaza, tožena stranka pa je zahtevek prerekala.

Tožnik z navedbami v pritožbi o tem, da je sodba pomanjkljiva tako, da je ni mogoče preizkusiti, ker v tč. 2 izreka ugodi tožbenemu zahtevku in mu prizna vse pravice iz dela, nato pa višji zahtevek iz tč. 3 zavrne, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 2.odst. 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo plače, regresa za letni dopust in plačila odškodnine za neizrabljeni dopust nima razlogov, ker prvostopenjsko sodišče sploh ni ugotavljalo ali je tožnik od 1.1. do 10.2.2000 prejel plačo ali ne ter ali je pridobil pravico do letnega dopusta. Pravica delavca do plačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta, ki jo delavec v skladu s 57. čl. ZDR pridobi z nepretrganim delom, ki ne sme biti daljši od šest mesecev. Delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta, je zavezan na plačilo regresa za letni dopust tudi v primeru, če se je delavec v istem koledarskem letu zaposlil pri drugem delodajalcu. Glede zahtevka za izplačilo odškodnine za neizrabljeni dopust mora tožnik dokazati obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti v skladu s splošnimi načeli o odškodninski odgovornosti - nedopustno ravnanje, krivda na strani delodajalca, škoda na strani delavca in vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem. Zgolj neizraba letnega dopusta še ne predstavlja pravne podlage za priznanje odškodnine za neizkoriščeni dopust. Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika na podlagi 354. člena ZPP ugodilo, izpodbijani del sodbe (v tč. 3 izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v ponovnem odločanju odpravilo navedene pomanjkljivosti.

Glede na razveljavitev izpodbijane sodbe v gornjem obsegu je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni izrek (4. tč. izreka), da bo lahko sodišče prve stopnje ob zaključku spora o tem na novo odločalo (2. odst. 165. čl. ZPP).

Tožnik je priglasil pritožbene stroške (za pritožbo in za odgovor na pritožbo). Na podlagi določbe 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.