Jedro

Izdano lokacijsko dovoljenje, tudi če bi še bilo veljavno, ni bilo podlaga za določanje namenske rabe prostora, kot to zmotno menita tožnika. Ta se namreč določa z izvedbenim prostorskim aktom, ki je predpis, in ne s posamičnim upravnim aktom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožnikoma kot investitorjema nedovoljene gradnje stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 4381/0 k. o. ... naložila plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 12.560,00 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ navedeno odločitev sprejel v postopku po petem odstavku 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Pri odmeri nadomestila je po kriteriju namenske rabe zemljišča v skladu s 5. členom Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) upošteval 160 točk (T1), ker nedovoljena gradnja leži na nezazidljivem zemljišču. Ugotovil je, da navedena parcela leži v območju, ki je po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (v nadaljevanju PUP) opredeljeno kot 1. območje kmetijskih zemljišč, pridobil pa je tudi potrdilo Občine Izola o namenski rabi obravnavanega zemljišča. Glede obsega nelegalne gradnje je upravni organ sledil podatkom o dimenzijah stanovanjskega objekta razgibanega tlorisa iz obrazložitve inšpekcijske odločbe, tožnika je z izračunom obsega nelegalne gradnje seznanil, a nanj nista imela pripomb.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da upravni organ pri odmeri nadomestila ni upošteval vseh dejstev in predpisov ter lokacijskega dovoljenja. Sklicujeta se na opredelitev nezazidljivega in zazidljivega zemljišča v 3. členu Uredbe in na določbo 5. člena Uredbe, po kateri gre za zazidljivo območje, če je več kot 50 % tlorisne površine na zazidljivem zemljišču. Ne strinjata se z oceno drugostopenjskega organa, kolikšna površina leži znotraj zazidljivega in kolikšna površine leži izven zazidljivega območja. Pojasnjujeta dvofaznost postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja pred letom 2003. Trdita, da sta v upravnem postopku predložila vse listine in dokazila, iz katerih izhaja, da je več kot 50 % tlorisne površine objekta umeščenega znotraj funkcionalnega zemljišča, ki naj bi se mu z lokacijskim dovoljenjem iz 50. člena Zakona o urejanju prostora in drugih posegih v prostor (v nadaljevanju ZUN) trajno spremenila namenska raba. Upravnemu organu očitata, da ni sledil opisu objektov v inšpekcijski odločbi in ni ugotavljal dejstev za vsak posamezen objekt, tako o površinah kot tudi o njihovi legi glede na zazidljivo območje. Glede na izdano lokacijsko dovoljenje naj bi se gradbeno inženirski objekt – kamniti podporni zid v celoti nahajal znotraj zazidljivega zemljišča, upravni organ pa bi po njunem mnenju moral za vsak objekt posebej ugotavljati, v kolikšnem delu se nahaja znotraj zazidljivega območja. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V dopolnitvi tožbe z dne 3. 9. 2014 navajata še, da v obravnavanem primeru ne gre za kmetijsko zemljišče, ker je bila plačana sprememba namembnosti v več kot 50 % deležu. Dodatno ugovarjata tudi ugotovitvam drugostopenjskega organa glede lege objektov in kot dokaz prilagata grafični prikaz njihove lege, iz katerega naj bi izhajalo, da 91 m2 površine stavbe leži izven funkcionalnega zemljišča, 93 m2 pa znotraj, kar bi po njunem mnenju upravni organ moral upoštevati.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bila odločba o plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pravilno izdana po prejemu odločbe gradbenega inšpektorja, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, ki določa ukrepe pri nelegalni gradnji, to je gradnji brez predpisanega gradbenega dovoljenja (peti odstavek 157. člena ZGO-1). Glede na to, da je inšpekcijska odločba št. 06122-733/2010/9 z dne 23. 6. 2010, ki je bila izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, pravnomočna, in je s tem tožnikoma pravnomočno naložena odstranitev nelegalne gradnje, so v tem postopku neupoštevne vse navedbe tožeče stranke o izdanem lokacijskem dovoljenju.

Izdano lokacijsko dovoljenje, tudi če bi še bilo veljavno (61. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – v nadaljevanju ZUN, je določal, da lokacijsko dovoljenje neha veljati, če v enem letu po pravnomočnosti ni bila vložena zahteva za gradbeno dovoljenje, če je ta zavrnjena ali če je tudi gradbeno dovoljenje prenehalo veljati), ni bilo podlaga za določanje namenske rabe prostora, kot to zmotno menita tožnika. Ta se namreč določa z izvedbenim prostorskim aktom, ki je predpis (9. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju - ZPNačrt), in ne s posamičnim upravnim aktom. Tudi prej veljavni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) je v 4. točki prvega odstavka 2. člena določal, da je namenska raba s prostorskimi akti določena raba zemljišč. Prav tako je bila po ZUN opredelitev namenske rabe prostora predmet prostorskih sestavin družbenih planov (srednjeročnih in dolgoročnih), na podlagi katerih so občine sprejemale občinske prostorske izvedbene akte, med katerimi so bili tudi prostorski ureditveni pogoji kot splošni prostorski izvedbeni akti, ki so se sprejemali za tista območja, za katera izdelava prostorskih izvedbenih načrtov (npr. zazidalni načrti, ki so imeli prav tako pravno naravo predpisa) ni bila predvidena.

Tudi Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) „nezazidljivo zemljišče“ opredeljuje kot zemljišče, ki leži izven poselitvenega območja oziroma kot zemljišče, za katerega ni z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njem možna gradnja (4. točka 3. člena). Le če bi na takem zemljišču stal objekt, zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja (torej lokacijsko dovoljenje ne zadošča), bi se štelo, da gre za „zazidljivo zemljišče“ (5. točke 3. člena).

Ker torej izdano lokacijsko dovoljenje ne more biti pravna podlaga za opredelitev vrste namenske rabe prostora, je drugostopenjski organ tudi po nepotrebnem ugotavljal, v kakšnem deležu nelegalna gradnja leži izven območja, ki je v lokacijskem dovoljenju označeno kot funkcionalno zemljišče. Iz istega razloga so pravno neupoštevne tudi tožbene navedbe o legi objektov nelegalne gradnje glede na funkcionalno zemljišče, ki je bilo določeno z lokacijskim dovoljenjem.

Sodišče se strinja z izpodbijano prvostopenjsko odločbo in njenimi razlogi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), s katerimi je med drugim pojasnjeno, zakaj gre v obravnavanem primeru za gradnjo na nezazidljivem zemljišču. Prvostopenjski upravni organ je namreč to ugotovitev (ob upoštevanju potrdila Občine Izola o namenski rabi zemljišča) pravilno oprl na občinski prostorski izvedbeni akt, tj. na PUP Občine Izola, po katerem se zemljišče tožnikov s parc. št. 4381/0 k. o. ... oz. vsi obravnavani objekti nahajajo v območju Z12/1 z osnovno namensko rabo „območje krajine – območja kmetijskih zemljišč“. Ta ugotovitev med strankami ni sporna, saj ji tožnika tudi v tožbi ne ugovarjata. Zato je tudi po presoji sodišča v izpodbijani odmeri nadomestila pri kriteriju namenske rabe pravilno upoštevano 160 točk (1. točka prvega odstavka 5. člena Uredbe).

Neutemeljen je tudi posplošen očitek, da upravni organ pri izračunu površine objekta, ki je element za odmero obravnavanega nadomestila, ni sledil opisu objektov v inšpekcijski odločbi. Iz obrazložitve izpodbijane določbe je namreč razvidno, da je upravni organ upošteval razgiban tloris objekta tako kot to izhaja iz inšpekcijske odločbe, saj navaja, da je površino izračunal na podlagi podatkov o tlorisnih gabaritih in številu etaž vsakega izmed petih delov objekta, pri gradbenih inženirskih objektih pa na podlagi podatkov o njihovi dolžini in višini (3. do 5. stran obrazložitve). Upravni organ v obrazložitvi navaja, to pa izhaja tudi iz upravnih spisov (zapisnik o izjavi stranke z dne 18. 9. 2013), da sta bila tožnika s temi podatki v postopku seznanjena, a na izračun obsega nelegalne gradnje nista imela pripomb. Navajanje drugačnega obsega nedovoljene gradnje torej pomeni nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), ki je poleg tega pavšalna in ne omogoča preizkusa.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke v upravnem sporu niso navedle novih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri odločanju oziroma bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.