Jedro

Običajna in v poslovnem svetu sprejemljiva je sicer pogodba o prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, vendar mora pogodba v nekem sorazmernem deležu obvezovati obe stranki. Delavec se bo držal omejitev pogodbe, delodajalec pa mu bo za to plačal določeno denarno nadomestilo. Samo enostranska omejitev pravice do gospodarske pobude oziroma poklica brez dogovorjenega materialnega nadomestila ni v skladu z načeli pravne in socialne države.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 1,045.416,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 3.8.1992 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 98.553,00 SIT z obrestmi, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi toženca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 503.424,00 SIT in pritožbene stroške v znesku 65.250,00 SIT, oboje v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odločalo o konkurenčni klavzuli po prenehanju delovnega razmerja, čeprav je bila kršitev storjena še v času delovnega razmerja. Ker je bila kršitev storjena v času, ki ga pokrivajo veljavna določila prvega do četrtega odstavka 7. člena zakona o delovnih razmerjih ima tožeča stranka podlago za uveljavljanje pogodbene kazni iz VII. točke pogodbe o zaposlitvi (4. in 5. odstavek 7. točke pogodbe). Gre torej za kršitev delovne obveznosti, ki je pogodbeno sankcionirana. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), glede drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa izpodbijane sodbe ni preizkušalo, ker revidentka tega revizijskega razloga ni uveljavljala.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Čeprav revidentka skuša v reviziji uveljavljati škodo, ki naj bi ji jo povzročil toženec zaradi kršitve konkurenčne klavzule še med trajanjem delovnega razmerja (taka navedba predstavlja tudi novoto, ki je glede na določbo 387. člena ZPP-77 revizijsko sodišče ne more obravnavati), je bil njen tožbeni zahtevek drugačen. Iz katerega naslova uveljavlja odškodnino, je jasno navedla v vlogi z dne 30.3.1998, kjer je izrecno navedeno, da je delavec (toženec) potem, ko mu je prenehalo delovno razmerje, ravnal v nasprotju s prepovedjo iz VII. točke pogodbe o zaposlitvi in je zato dolžan plačati pavšalno odškodnino. Zato je tudi sodišče odločalo v tovrstni odškodnini, čeprav bi tožeča stranka lahko uveljavljala tudi odškodnino za škodo, ki naj bi ji bila zaradi kršenja konkurenčne klavzule povzročena med trajanjem delovnega razmerja (3. odstavek VII. točke pogodbe o zaposlitvi). Vendar pa taka odškodnina ne bi mogla biti pavšalna, ampak bi tožeča stranka morala dokazovati vse elemente odškodninske odgovornosti.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka nima pravnega temelja za vtoževano terjatev. Iz petega odstavka VII. točke pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, sicer izhaja, da je delavec, ki mu je v družbi prenehalo delovno razmerje, pa v roku dveh let ustanovi podjetje ali začne opravljati samostojno dejavnost z enako ali podbno dejavnostjo kot je dejavnost organizacijske enote v kateri je bil zaposlen, dolžan plačati pavšalno odškodnino v višini dveletnega zaslužka, ni pa iz pogodbe razvidno, da bi družba (tožeča stranka) bila dolžna delavcu plačati kakšno odmeno za prepoved oziroma omejitev pravice do proste gospodarske pobude oziroma izbire poklica. Običajna in v poslovnem svetu sprejemljiva je sicer pogodba o prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, vendar mora pogodba v nekem sorazmernem deležu obvezovati obe stranki. Delavec se bo držal omejitev pogodbe, delodajalec pa mu bo za to plačal določeno denarno nadomestilo. Samo enostranska omejitev pravice do gospodarske pobude oziroma poklica brez dogovorjenega materialnega nadomestila ni v skladu z načeli pravne in socialne države (stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi št. U-I-51/90-22 z dne 14. maja 1992, s katero je presojalo ustavnost 5. in 6. odstavka 7. člena ZDR). Zato taka določba o pavšalni odškodnini v pogodbi o zaposlitvi niti glede na določbe Ustave Republike Slovenije niti glede na določbo 10. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/89 in 57/98) ni mogla biti temelj spornega zahtevka, zato ga je sodišče pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnilo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

O revizijskih stroških je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).