Jedro

Za oceno, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni bistveno, ali je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo. Če bi lahko telesno poškodbo zadobil, bi šlo lahko za drugo kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec na podlagi čl. 380 tč. 3 ZKP oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po čl. 56 KZ RS. S stroški kazenskega postopka je bil obremenjen proračun, oškodovanec pa je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

Proti sodbi se je pritožil javni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornica obdolženca v odgovoru na pritožbo pa predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo javnega tožilca kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih izvajanj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zaključki sodišča prve stopnje niso prepričljivi, kar sodišče ni ocenjevalo vseh okoliščin, v katerih naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje. Ni sicer mogoče pritrditi izvajanju pritožbe javnega tožilca, da je bil obdolženčev udarec s kolom po vetrobranskem steklu usmerjen proti oškodovančevi glavi.

Obdolženec sicer ni zanikal, da je s kolom udaril po vetrobranskem steklu avtomobila, vendar pa iz zbranega dokaznega gradiva izhaja, da je udaril po desnem delu vetrobranskega stekla. Kot je znano pa je volan avtomobila, v kolikor seveda ne gre za angleško izvedbo, na levi strani vozila. Sicer pa je bilo že v obtožnem aktu kronološko napačno opisan dogodek, čeprav tako iz zagovora obdolženca in tudi iz izpovedbe oškodovanca izhaja, da je obdolženec najprej udaril po vetrobranskem steklu, nato pa kot je izpovedal oškodovanec, kar sicer obdolženec zanika, s kolom udaril oškodovanca po levi podlehti in ga suval v trebuh. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ni dokazano, da bi obdolženec nata način ogrožal oškodovanca, ker nobena priča ni potrdila oškodovančevih navedb o poškodbah, ki mu naj bi jih prizadejal obdolženec. Sodišče prve stopnje je premalo kritično ocenjevalo zagovor obdolženca, kateremu je očitno verjelo, premalo kritično pa je ocenjevalo tudi izpovedbo oškodovanca, zlasti še, ker je oškodovanec takoj po dogodku povedal policistu M.E., da ga je obdolženec s kolom udaril po roki in ga nato s kolom tudi suval v trebuh. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno tolmačilo izpovedbo navedenega policista, saj je le-ta povedal, da le misli, da mu oškodovanec ni povedal o poškodbah. Sicer pa je potrebno v zvezi s tem poudariti, da nastanek poškodb oziroma njihovo prizadejanje sploh ni znak očitanega kaznivega dejanja. Utegnejo pa se tudi izkazati kot utemeljene navedbe pritožbe javnega tožilca, da je bil obdolženec napadalen, saj je najprej razbil vetrobransko steklo, zaradi česar ni mogoče izključiti možnosti, da je nato v razburjenosti v prepiru z oškodovancem segel po nevarnem orodju.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi javnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je v skladu z določilom čl. 385/II ZKP odredilo novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom, saj bo potrebno v novem sojenju le ponovno in podrobno oceniti zbrano dokazno gradivo, medtem ko se izvedba kakšnih novih dokazov zaenkrat ne nakazuje.