Jedro

Na podlagi prvega odstavka 36. člena ZDR-1 mora delavec delodajalca (med drugim) obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma, bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. V okviru tega mora delavec delodajalca obveščati tudi o razlogih za svojo odsotnost z dela. Navedene obveznosti po prvem odstavku 36. člena ZDR-1, ki je sicer res obveznost samega delavca, pa ni mogoče razlagati tako strogo, da ne bi mogla tudi katera druga oseba po delavčevem (izrecnem ali konkludentnem) pooblastilu obvestiti delodajalca o razlogih za odsotnost delavca. Bistveno je namreč, da je delodajalec z razlogi za delavčevo odsotnost seznanjen, da lahko prilagodi organizacijo delovnega procesa, in ne, kdo je tisti, ki delodajalca o tem obvesti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik s tem, ko je v njegovem imenu njegova žena toženi stranki posredovala dve elektronski sporočili, iz katerih jasno izhajajo razlogi za tožnikovo odsotnost, toženo stranko obvestila o razlogih za tožnikovo odsotnost v spornem času.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v točki II/c izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od dne 1. 8. 2015 do dne 31. 8. 2015 obračunati mesečno bruto plačo v znesku 997,35 EUR, od nje odšteti bruto znesek plače, ki jo je tožeča stranka za ta čas prejela od A. d. o. o., od tako dobljenega bruto zneska odvesti davke in prispevke ter ji izplačati ustrezno neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 9. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni.".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je trajalo tudi od 15. 7. 2015 do 31. 7. 2015 ter od 1. 9. 2015 do 30. 6. 2017 (točka II/a izreka).

Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo, naj v roku osmih dni tožniku: - za obdobje od 15. 7. 2015 do 31. 7. 2015 obračuna nadomestilo plače, upoštevajoč mesečno bruto plačo v znesku 997,35 EUR, mu po odvedbi davka in prispevkov izplača ustrezno neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 8. 2015 dalje do plačila, ter ga prijavi v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ (točka II/b izreka); - za obdobje od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 obračuna mesečno bruto plačo v znesku 997,35 EUR, od nje odšteje bruto znesek plače, ki jo je tožnik za ta čas prejel od A. d. o. o., od tako dobljenega bruto zneska odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezno neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 9. 2015 dalje do plačila (točka II/c izreka); - za obdobje od 1. 9. 2015 do 30. 9. 2015 obračuna mesečno bruto plačo v znesku 997,35 EUR, od nje odšteje bruto znesek denarnega nadomestila, ki ga je tožnik za ta čas prejel za primer nezmožnosti za delo zaradi bolezni, od tako dobljenega bruto zneska odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezno neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 10. 2015 dalje do plačila, ter ga prijavi v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ (točka II/č izreka); - za obdobje od 1. 10. 2015 do 30. 4. 2017 obračuna mesečno bruto plačo v znesku 997,35 EUR, od nje odšteje bruto znesek denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v tem obdobju, od tako dobljenega bruto zneska odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezno neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter ga prijavi v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ (točka II/d izreka); - za obdobje od 1. 5. 2017 do 30. 6. 2017 obračuna mesečno bruto plačo v znesku 997,35 EUR, od nje odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezno neto nadomestilo plače, znižano za mesečni znesek nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik prejemal v tem obdobju, ter mu od pripadajočega neto zneska plača tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter ga prijavi v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ (točka II/e izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za poziv tožnika nazaj na delo; za trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki tudi od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 in od 1. 7. 2017 dalje ter za prijavo v obvezna zavarovanja za ta čas; ter za obračun oziroma plačilo neznižanih mesečnih bruto nadomestil plač za čas od 1. 8. 2015 do 30. 6. 2017 (točka II/f izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj v roku 15 dni tožniku iz naslova ustreznega denarnega povračila obračuna znesek v višini 11.968,20 EUR bruto, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplača ustrezen neto znesek (točka III/a izreka). V presežku za obračun in plačilo 5.984,10 EUR bruto je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III/b izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj v roku osmih dni tožniku iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2014 obračuna 617,76 EUR bruto, za leto 2015 pa 950,40 EUR bruto, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplača ustrezne neto zneske (točki IV in V/a izreka). V presežku za obračun in plačilo 712,80 EUR bruto iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2015 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V/b izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj v roku 15 dni tožniku obračuna regres za leto 2016 v višini 790,73 EUR bruto, za leto 2017 pa v višini 395,36 EUR bruto, nato pa mu po odvedbi davka izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2016 oziroma od 2. 7. 2017 dalje do plačila (točki VI in VII/a izreka). V presežku za obračun in plačilo regresa za leto 2017 v višini 395,36 EUR bruto je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka VII/b izreka).

Odločilo je, da mora tožena stranka v osmih dneh povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.557,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v točkah I, II/a-e, III/a, IV, V/a, VI in VII/a ter zoper odločitev o stroških postopka v točki VIII se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ‒ ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke zavrne, oziroma naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o vrstah izplačil uporabljalo različne termine (obračun nadomestila plače, obračun mesečne bruto plače, obračun ustreznega denarnega povračila in obračun zneska 11.968,20 EUR), ki so si med seboj v nasprotju in nimajo podlage v Zakonu o delovnih razmerjih. Ni jasno, ali je toženi stranki naloženo, naj obračuna vse zneske iz točke II in točke III izreka sodbe skupaj oziroma ni jasno, ali je znesek, ki ga sodišče prve stopnje imenuje ustrezno denarno povračilo, seštevek zneskov iz točke II izreka sodbe ali pa ga je sodišče prve stopnje izračunalo samo. Tudi v obrazložitvi sodbe ni pojasnila, kaj je sodišče prve stopnje imelo v mislih, ko je odločalo o točkah II in III sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za obstoj delovnega razmerja od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015, hkrati pa toženi stranki naložilo, naj tožniku za to obdobje obračuna mesečno bruto plačo. Prav tako je odločilo, da tožniku delovno razmerje tudi po tem, ko je že bil en mesec zaposlen pri drugem delodajalcu, pri toženi stranki še ni prenehalo. Te okoliščine ni upoštevalo in je ni obrazložilo, zato se sodba ne da preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kaj je z delovnim razmerjem tožnika pri A. d. o. o. Vse navedeno se nanaša tudi na odločitev sodišča prve stopnje o nadomestilu za neizrabljen letni dopust in o regresu. Družba A. d. o. o. bi morala biti v tem pravdnem postopku tožena stranka ali pa vsaj stranski intervenient na strani tožene stranke. Delovnopravna vez med tožnikom in toženo stranko se je pretrgala, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, zato tožena stranka v tem sporu tudi ni pasivno legitimirana. Razlogi sodbe, ki se nanašajo na obstoj utemeljenega odpovednega razloga, se ne dajo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je kljub izvedenskemu mnenju, ki mu je v celoti sledilo, upoštevalo še izjavo in elektronsko sporočilo tožnikove žene, ki imata manjšo dokazno vrednost. Mnenje izvedenke in stroški za njeno postavitev so bili nepotrebni. Glede na to, da je izvedenka ugotovila, da bi tožnik lahko sam obvestil toženo stranko o razlogih za svojo odsotnost, so nejasni in nasprotujoči si razlogi sodbe, da je to lahko storila tožnikova žena. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Točka 10 obrazložitve sodbe je v nasprotju s točko 9 obrazložitve. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, da je izjavo in elektronska sporočila podala tožnikova žena, ki ima interes za podajo izjave kot priča. Žena s svojim ravnanjem ne more nadomestiti tožnikove pasivnosti, sploh ob ugotovitvi izvedenke, da se je tožnik zavedal, kaj mora storiti, če ga ni na delo. O odločilnem dejstvu je tako nasprotje med izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni po uradni dolžnosti pridobilo dokumentacije v zvezi z zaposlitvijo tožnika pri A. d. o. o., in sicer o razlogih za zaposlitev, o razlogih za prenehanje, o izplačilu plače, regresa, potnih stroškov itd. Sodba sodišča prve stopnje se zato niti ne da izvršiti, saj zneski v sodbi niso določeni. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, pa bi moralo, kdaj je bil tožnik v bolniškem staležu in da je bil tožnik na podlagi invalidske odločbe razporejen na delo pri tožencu le za štiri ure. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust, čeprav je bil v vmesnem času zaposlen pri drugem delodajalcu, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje ni odločilo, da se razveljavijo odločbe, na podlagi katerih je tožnik pridobival nadomestilo za čas brezposelnosti in za čas nezmožnosti za delo. Tožnik bo na podlagi izpodbijane sodbe poleg nadomestil upravičen še do plače in prispevkov od tožene stranke. Sodišče prve stopnje je spregledalo odgovornost tožnika, da se ravna po določbah Pravilnika o delovnem času z dne 23. 10. 2013. Čeprav so v tem pravilniku določena pravila o obveščanju tožene stranke v primeru odsotnosti z dela, je presodilo, da se za upravičeno odsotnost šteje nadomestna izjava tožnikove žene. Ne navedeni pravilnik ne Zakon o delovnih razmerjih takšnega nadomestnega obveščanja ne poznata. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi, razen v delu odločitve o reparacijskem zahtevku, pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. ‒ ZDR-1). Prav tako je sodišče prve stopnje odločalo o reparaciji, reintegraciji, denarnem povračilu, nadomestilu za neizrabljen letni dopust za leti 2014 in 2015 ter o regresu za letni dopust za leti 2016 in 2016. 7. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala dvoje: da od 31. 5. 2015 do 15. 6. 2015 ni prihajal na delo in da svoje odsotnosti ni opravičil oziroma da ni odgovarjal na pozive tožene stranke. Sodišče prve stopnje je presodilo, da odpovedna očitka nista utemeljena, hkrati pa tudi ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da glede na okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika do izteka odpovednega roka. Na podlagi teh zaključkov je odločilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

8. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik na podlagi odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) z dne 19. 5. 2015 in z dne 29. 5. 2015 (A4) v času od 31. 5. 2015 do 15. 6. 2015 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Tožnikova pritožba zoper takšno odločitev je bila z odločbo ZZZS z dne 5. 6. 2015 (A4) zavrnjena kot neutemeljena. Ker pa je bilo s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. V Ps 1074/2015 z dne 17. 2. 2016, izdano v socialnem sporu, v katerem je tožnik zahteval odpravo navedenih odločb ZZZS, ugotovljeno, da je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo tudi v navedenem obdobju (ne glede na to, da je ta bila izdana v času po vložitvi tožbe v tem sporu), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju upravičeno odsoten z dela. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilen, pritožba pa izrecnih razlogov za njegovo nezakonitost ali nepravilnost ne navaja.

9. Tožena stranka pa v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik toženo stranko obvestil o razlogih za svojo odsotnost z dela v času od 31. 5. 2015 do 15. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov, izpovedi tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič ugotovilo, da je tožnikova žena B.B. v imenu tožnika z njegovega elektronskega naslova in z njegovega mobilnega telefona toženi stranki poslala dve elektronski sporočili. V prvem elektronskem sporočilu z dne 3. 6. 2015 (B3) je v imenu tožnika zapisano, da zaradi slabega počutja in nerešene pritožbe prosi za izrabo starega dopusta, saj prvostopenjska komisija ni upoštevala vseh priloženih izvidov in da upa na ugodno rešitev. V drugem elektronskem sporočilu z dne 5. 6. 2015 (B5) ‒ poslanem v odgovor na elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 4. 6. 2015 ‒ pa je zapisano, da zaradi bolezenskega stanja ni sposoben za kakršnokoli dogovarjanje in da v nekaj dneh pričakuje odločbo za nazaj.

10. Na podlagi prvega odstavka 36. člena ZDR-1 mora delavec delodajalca (med drugim) obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. V okviru tega mora delavec delodajalca obveščati tudi o razlogih za svojo odsotnost z dela. V nasprotnem primeru lahko delodajalec delavcu poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tako na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot je opredeljen dejanski razlog v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot tudi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-11). Navedene obveznosti po prvem odstavku 36. člena ZDR-1, ki je sicer res obveznost samega delavca, pa ni mogoče razlagati tako strogo, da ne bi mogla tudi katera druga oseba po delavčevem (izrecnem ali konkludentnem) pooblastilu obvestiti delodajalca o razlogih za odsotnost delavca. Bistveno je namreč, da je delodajalec z razlogi za delavčevo odsotnost seznanjen, da lahko prilagodi organizacijo delovnega procesa, in ne, kdo je tisti, ki delodajalca o tem obvesti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik s tem, ko je v njegovem imenu njegova žena toženi stranki posredovala dve elektronski sporočili, iz katerih jasno izhajajo razlogi za tožnikovo odsotnost, toženo stranko obvestila o razlogih za tožnikovo odsotnost v času od 31. 5. 2015 do 15. 6. 2015. Razlogi sodbe pa niso med seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje takšno stališče zavzelo kljub prej zavzetemu stališču (v 9. točki obrazložitve), da se glede obveščanja delodajalca pričakuje aktivnost delavca. Takšno stališče je sodišče prve stopnje namreč zavzelo v zvezi z ugovorom tožnika, da bi bila potrebna aktivnost tožene stranke. V okvir aktivnosti delavca pa se pravilno upošteva tudi aktivnost od njega pooblaščene osebe.

11. Ker je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je tožnik toženo stranko obvestil o razlogih za svojo odsotnost, ni bistvena ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke, da se je bil tožnik sposoben zavedati obveznosti, da mora delodajalca obvestiti o tem, da ne bo prišel na delo. To bi lahko bilo bistveno kvečjemu pri (nadaljnji) presoji obstoja tožnikove krivde za neobvestilo delodajalcu. Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izvedenskemu mnenju, ki ima večjo dokazno vrednost od izpovedi tožnikove žene oziroma od elektronskih sporočil, ki jih je tožnikova žena poslala toženi stranki. Sodišče prve stopnje je z izvedenskim mnenjem psihiatrične stroke ugotavljalo, ali se je bil tožnik sposoben zavedati obveznosti, da mora delodajalca obvestiti o tem, da ne bo prišel na delo, ali je bil v zvezi s tem sposoben uporabljati komunikacijska sredstva in ali je razumel dogajanje okoli sebe. V zvezi s temi dejstvi je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izvedenskemu mnenju. Dejstva v zvezi s tem, ali je tožnik toženo stranko dejansko obvestil o razlogih za svojo odsotnost, kdaj je to storil in na kakšen način, pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo z drugimi dokaznimi sredstvi (zlasti izpovedmi strank in prič), saj z izvedenskim mnenjem teh dejstev ni bilo mogoče ugotavljati. Že zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje nepravilna oziroma da bi moralo slediti izvedenskemu mnenju kot dokazu z večjo dokazno vrednostjo (s čimer pritožba sodišču prve stopnje smiselno očita tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP). Prav tako nista podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi bili razlogi sodbe v tem delu v nasprotju) in po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi bilo podano nasprotje med izvedenimi dokazi ‒ navedeno že po vsebini ne pomeni uveljavljanja te kršitve2).

12. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tudi elektronsko sporočilo tožnikove žene o razlogih za tožnikovo odsotnost (zlasti, ker je bilo posredovano s tožnikovega elektronskega naslova, z njegovega mobilnega telefona in v njegovem imenu) zadostuje za obvestilo toženi stranki, ni bistvena ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke, da je bil tožnik sposoben toženo stranko sam obvestiti o razlogih za svojo odsotnost. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so razlogi sodbe v tem delu nejasni in s seboj v nasprotju (s čimer smiselno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj velja ravno nasprotno.

13. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik kršil Pravilnik o delovnem času z dne 23. 10. 2013 (B7), ki v 11. členu med drugim določa obveznost delavca, da je v primeru nepredvidene odsotnosti o vzroku dolžan delodajalca obvestiti na prvi dan izostanka. Kršitve navedenega pravilnika namreč tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni očitala, prav tako mu ni izrecno očitala, da je ni obvestil že prvi dan svoje odsotnosti.

14. Ker ni podan utemeljen odpovedni razlog za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je izpodbijana odpoved že iz tega razloga nezakonita, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

15. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na njeni podlagi ni prenehalo, ampak je ‒ z izjemo obdobja od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu A. d. o. o. (v nadaljevanju A. d. o. o.) ‒ trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, tj. do izdaje izpodbijane sodbe dne 30. 6. 2017. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pogodbo o zaposlitvi tožnika sodno razvezati že z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu 1. 8. 2015. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni datum, do katerega je na podlagi navedene določbe ZDR-1 delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče – če so podane določene okoliščine (te mora navajati stranka, ki predlaga sodno razvezo) – pogodbo o zaposlitvi sodno razveže že prej. Vendar pa krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale pred odločitvijo sodišča, same po sebi ne vplivajo na datum sodne razveze3. Ker je obdobje tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu trajalo le krajši čas (en mesec) in se je zaključilo pred datumom odločitve sodišča prve stopnje, te zaposlitve sodišče prve stopnje pravilo ni upoštevalo kot ključne pri odločitvi o datumu sodne razveze. Čeprav sodišče prve stopnje tega v sodbi ni izrecno pojasnilo, pa to ni razlog, da se izpodbijana sodba ne bi dala preizkusiti in da bi bila zato podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni storilo niti pri odločitvi o reparaciji in denarnem povračilu (točke II/b-e in III), v zvezi s katerima tožena stranka opozarja na nasprotje med uporabljenimi termini v izreku sodbe. Sodišče prve stopnje je v točkah II/b-e res uporabilo tako termin nadomestilo plače kot tudi mesečna bruto plača, vendar to ni razlog, da se sodba ne bi dala preizkusiti. Delavcu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za nazaj pripada nadomestilo plače na podlagi prvega odstavka 137. člena ZDR-1. Osnova za izračun tega nadomestila plače je mesečna bruto plača, ki bi jo delavec prejemal, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Zato ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje v izreku sodbe pri odločanju o reparaciji uporabilo prvi ali drugi termin oziroma oba (čeprav bi bila povsem pravilna uporaba termina (bruto) nadomestilo plače). Termin denarno povračilo, v zvezi s katerim toženi stranki prav tako ni jasno, kaj določa oziroma od kod je sodišče prve stopnje prisojeni znesek izračunalo, pa je zakonski termin, opredeljen v 118. členu ZDR-1. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo višine prisojenega denarnega povračila, saj so razlogi za to odločitev obširno navedeni v 35. točki obrazložitve sodbe.

17. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izrek sodbe v točkah II/b-e ni izvršljiv, ker ni zneskovno opredeljeno, koliko je tožnik prejemal plače pri drugem delodajalcu in ker niso zneskovno opredeljena nadomestila za čas nezmožnosti za delo zaradi bolezni, za čas brezposelnosti in za invalidnost. V skladu s prvim odstavkom 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. ‒ ZIZ) je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Izrek v izpodbijani sodbi, v kateri je zneskovno opredeljeno mesečno bruto nadomestilo plače pri toženi stranki in v kateri so opisno opredeljeni prejemki iz drugih naslovov, po presoji pritožbenega sodišča ni nedoločen in s tem neizvršljiv. Izvršilna sodna praksa namreč opisne izreke sodb delovnih in socialnih sodišč šteje za ustrezen izvršilni naslov4, dolžnost tožnika pa je, da v predlogu za izvršbo svojo terjatev opredeli tudi po višini. To pa bo mogoče, saj so iz izpodbijane sodbe razvidni podatki, na podlagi katerih je možno določiti vsebino obveznosti tožene stranke.

18. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 ne bi smelo prisoditi razlike v bruto nadomestilu plače med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, če do nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo (tj. v višini 997,35 EUR bruto), in plačo, ki jo je tožnik v tem obdobju prejemal pri A. d. o. o. Za navedeno obdobje sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki, ker je bil zaposlen pri drugem delodajalcu (delavec dveh delovnih razmerij za poln delovni čas pri dveh delodajalcih hkrati ne more imeti). Sodišče prve stopnje mu zato za navedeno obdobje ne bi smelo priznati niti plače, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, saj je ta pravica posledica obstoja delovnega razmerja5. Tožniku bi kvečjemu za to obdobje pripadala odškodnina v višini prikrajšanja pri plači (če je plača pri drugem delodajalcu nižja od plače, ki bi jo prejemal pri toženi stranki)6, vendar tožnik v tem postopku niti smiselno ni navajal, da mu je škoda (v tej višini) nastala. Zato tudi po tej podlagi sodišče prve stopnje tožniku ni moglo prisoditi razlike med plačama. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo v točki II/c izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

19. Ker je pritožbeno sodišče odločitev v točki II/c izreka sodbe spremenilo v prid tožene stranke, niso več bistvene pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pridobiti dokumentacijo v zvezi z zaposlitvijo tožnika pri A. d. o. o., da bi moralo ugotoviti razloge za zaposlitev in za prenehanje zaposlitve tožnika pri tem delodajalcu, ter da bi moralo ugotoviti višino izplačil tožniku pri tem delodajalcu, prav tako so nebistvene pritožbene navedbe, da bi morala družba A. d. o. o. nastopati kot tožena stranka oziroma kot stranski intervenient v tem sporu. Te pritožbene navedbe tudi sicer niso utemeljene, ker je z vidika odločitve o reparaciji v tem sporu bistvena le ugotovitev, v katerem obdobju je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu. Procesno pasivno legitimiran v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično tudi v sporu o reparaciji in reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pa je delodajalec, ki odpoved poda.

20. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je bil tožnik v bolniškem staležu, saj je to dejstvo ugotovilo in tudi upoštevalo pri odločanju o reparaciji in o nadomestilu za neizrabljen letni dopust (glej 36., 38. in 44. točko obrazložitve sodbe). Pri odločanju o tem nadomestilu pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo obdobje, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu ter ko je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in je prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo razveljaviti odločbe o nadomestilu za čas brezposelnosti in o bolniškem staležu, saj to ni predmet tega spora.

21. Nadomestilo plače, ki bi jo tožnik prejel pri toženi stranki, tožniku pripada zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je podlaga za reparacijski zahtevek delavca do delodajalca. Nadomestilo plače je dolžan plačati delodajalec, ki nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu poda, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da v tem delu (stvarna) pasivna legitimacija tožene stranke ni podana. Ker je namen reparacije ta, da položaj delavca postane takšen, kot da nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo, to hkrati pomeni tudi, da mora sodišče upoštevati vse prejemke, ki jih je delavec v tem času prejel po drugih pravnih podlagah. Sodišče prve stopnje je tako pravilno od nadomestila plače, ki bi tožniku pripadala pri toženi stranki, odštelo nadomestilo za čas brezposelnosti, za čas nezmožnosti za delo in za invalidnost. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je tožnik na podlagi izpodbijane sodbe upravičen tako do nadomestila plače kot tudi do nadomestil za čas brezposelnosti, za čas nezmožnosti za delo in za invalidnost. 22. Pritožbeno sodišče ni moglo presoditi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje "ni ugotavljalo, da je bil tožnik na podlagi odločbe invalidske komisije razporejen na delo pri toženi stranki", saj iz nje ni razvidno, na katero obdobje naj bi se to nanašalo niti kateri del odločitve sodišča prve stopnje naj bi bil zaradi neugotovitve tega dejstva nepravilen.

23. Z izjemo odločitve o obračunu in izplačilu razlike v plači za čas zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu (točka II/c izreka sodbe) so tako pravilne in zakonite odločitve sodišča prve stopnje o reparaciji (točke II/a, b, č-e izreka), denarnem povračilu (točka III/a izreka), nadomestilu za neizrabljen letni dopust za leti 2014 in 2015 (točki IV in V/a izreka) ter o regresu za letni dopust za leti 2016 in 2017 (točki VI in VII/a izreka). Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (točka VIII izreka). Ker je (tudi) tožena stranka sama predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati, da stroški, ki so z izvedbo tega dokaza nastali, niso potrebni pravdni stroški. V stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni bilo treba posegati kljub delni spremembi odločitve o glavni stvari (tj. v delu reparacije), saj je uspeh strank v tem sporu v celoti odvisen od odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker torej v tem delu niso podani niti razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

24. Tožena stranka je uspela samo s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnika ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Po tej določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. 2 Ta kršitev je podana, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Kadar pritožnik očita zmoten dejanski zaključek na podlagi izvedenih dokazov, gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 148/2015 z dne 23. 2. 2016 in pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 945/2016 z dne 23. 2. 2017. 4 Primerjaj sklep, opr. št. I Ip 3054/2011 z dne 9. 3. 2011, ali sklep, opr. št. Cp 923/1998 z dne 16. 3. 2000. 5 Primerjaj sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 945/2016 z dne 23. 2. 2017 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 148/2015 z dne 23. 2. 2016. 6 Kot zgoraj.