Jedro

Denarni zneski se ne morejo izločati iz stečajne mase, ker gre v tem primeru le za terjatvene, ne pa stvarnopravne izločitvene upnike. Denarna terjatev je namreč generična obveznost posebne vrste, ki ni (dovolj) individualizirana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 219.189,30 SIT z zamudnimi obrestmi od 200.000,00 SIT od 11.1.1991 (to je od zapadlosti), od 19.189,30 SIT pa od 9.12.1991 (to je od vložitve tožbe) dalje, do plačila (1. točka izreka sodbe).

Ta znesek predstavlja vrnitev posojila v višini 200.000,00 SIT s pogodbenimi obrestmi do zapadlosti glavnice v višini 19.189,30 SIT.

Višji tožbeni zahtevek (na obresti od obračunanih pogodbenih obresti od zapadlosti glavne terjatve do vložitve tožbe) je sodišče zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti za 26.782,00 SIT pravdnih stroškov (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka - očitno v delu, s katerim v pravdi ni zmagala (1. in 3. točka izreka) - pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno razveljavitev. Navedla je, da sta se stranki s pogodbo dogovorili za fakultativno obveznost z vnaprejšnjo odpovedjo izbire predmeta, kar pomeni, da je tožena stranka pristala na to, da tožeči v primeru, da do dogovorjenega roka ne vrne posojila, odstopi ustrezen delež v podjetju E. Če sodišče nejasnih določil pogodbe o tem ni razumelo tako, kot sta se stranki dogovorili, bi jo moralo glede na določbo 100. člena ZOR razlagati v korist tožene stranke, ker je pogodbo pripravila tožeča stranka. O tem bi moralo vsaj zaslišati podpisnika pogodbe, sodišče pa je zadevo zaključilo na prvem naroku v odsotnosti pooblaščenke tožene stranke, čeprav je prosila za preložitev zaradi nujne zadržanosti.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je narok za glavno obravnavo opravilo kljub odsotnosti pravilno povabljene pooblaščenke tožene stranke (295. člen ZPP). V predlogu za preložitev naroka namreč pooblaščenka ni določno navedla, zakaj bo takrat zadržana, zato tak predlog ni bil utemeljen.

Pritožbena trditev, da so določila pogodbe nejasna in bi jih bilo zato treba razlagati v korist tožene stranke, so napačna. Pogodbena določila so dovolj jasna, da jih je moč uporabiti tako, kot se glasijo (1. odst. 99. člena ZOR). Iz njih popolnoma jasno izhaja, da je tožeča stranka dne 10.10.1990 dala toženi stranki posojilo v znesku 200.000,00 takratnih din (1. člen). Že iz definicije posojilne pogodbe izhaja, da se posojilojemalec z njo zaveže posojilo v določenem času vrniti (1. odst. 557. člena pogodbe). Stranki sta se tako tudi dogovorili, da bo tožena stranka posojilo vrnila do 10.1.1991 in sicer s 45% obrestmi ter da so zamudne obresti enake pogodbenim (2. člen pogodbe). Iz te določbe torej sledi, da sta stranki predvideli možnost zamude pri vrnitvi posojila. To pa že samo po sebi pomeni, da trditev tožene stranke, da je denarni znesek bila dolžna vrniti samo do 10.1.1991, kasneje pa tožeči namesto tega le še odstopiti svoj delež v podjetju E., ne drži. To sledi tudi iz naslednje pogodbene določbe, v kateri je jasno zapisano, da je navedeni delež dan samo v zavarovanje denarne terjatve.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je dejansko stanje v tej zadevi popolnoma in pravilno ugotovljeno ter da je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. Zaradi tega je drugostopno sodišče po določbi 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo vključno s pravilno odločbo o pravdnih stroških.

Skladno z določbo 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka s pritožbo. Glede na določbo 1. odst. 154. člena ZPP mora tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, nositi svoje stroške. Tožena stranka pa mora tudi sama trpeti svoje stroške, saj v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi bi bilo pomembno za odločitev, zaradi česar ti stroški za pravdo niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).