Jedro

Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženec kaznivo dejanje storil po verbalnem sporu z oškodovancem, ki je intenziviral do te stopnje, da je oškodovanec udaril obdolženca, na kar se je obdolženec odzval z izrečenimi besedami. Obdolženec je torej storil kaznivo dejanje v specifičnih okoliščinah, ko je zaradi očitne razburjenosti ob razvoju dogodkov reagiral z izrečenimi besedami. Res je oškodovancu izrekel grožnjo usmerjeno v njegovo življenje in telo, a glede na okoliščine dogajanja, slednji ni mogoče pripisati večje teže. Grožnja namreč ni bila izrečena načrtovano in vnaprej premišljeno, temveč le kot trenutni odziv na stres celokupnega dogajanja. Upoštevaje pri tem, da je obdolženec star približno 73 let in je nekaznovan, kar utemeljuje stališče pritožbenega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za izkaz njegovega rednega modusa operandi, temveč le za odziv na dejansko dogajanje in prejeti udarec s strani oškodovanca. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej vzrok za njuno disfunkcionalno reševanje spora iskati pri obeh. Glede na ugotovljene okoliščine bi po prepričanju pritožbenega sodišča z obsodilno sodbo za obdolženca, ob ugotovljeni znatno manjši teži kaznivega dejanja, nastale nesorazmerne posledice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A., iz razloga po 4. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku, oprosti obtožbe, da je zato, da bi drugega ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo s tem, da je 6. 2. 2022 okoli 16.20 ure v bližini hiše na naslovu B. 1 C. C. zagrozil, da bo ubil njega in njegovega psa, zaradi česar se je C. C. prestrašil in se počutil ogroženega, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitka po obtožbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je utemeljen pritožbeni predlog za izrek oprostilne sodbe, vendar ne iz razlogov, ki jih je zatrjeval pritožnik. Neutemeljeni so namreč pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, in da je napačno ugotovilo dejansko stanje ter obdolženčev naklep, je pa pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj razlogov iz 4. točke 358. člena ZKP.

5. Pritožnik uvodoma neutemeljeno zatrjuje, da v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni konkretiziran obdolženčev namen ustrahovanja ali vznemirjanja, zaradi česar naj bi očitek ostal na ravni prekrška. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenim stališčem, da mora biti kaznivo dejanje v izreku sodbe opisano tako, da so iz njegovega opisa razvidni vsi njegovi zakonski znaki (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). Vendar pa je potrebno razlikovati med objektivnimi in subjektivnimi zakonskimi znaki, pri čemer za prve velja, da morajo biti zaradi njihove zunanje razvidnosti v opisu kaznivega dejanja konkretno opredeljeni, medtem ko to ne velja za subjektivne zakonske znake, ki so del notranjega sveta storilca. Za te zakonske znake velja, da v primeru, ko so že dovolj določno opredeljeni v zakonu (npr. vedoma, z namenom, mu je šlo za to), zadostuje že sklicevanje na zakonske prvine,1 upoštevaje pri tem, da abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja tvorita celoto. V opis kaznivega dejanja pa tudi ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se sklepa na obstoj subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o njihovem obstoju sodi v obrazložitev.2

6. Glede na predstavljeno izhodišče tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da v izreku izpodbijane sodbe očitano kaznivo dejanje ni ustrezno opisano in s tem razmejeno od prekrška. Kaznivo dejanje je namreč opisano na način, da je obdolženčev namen zajet v abstraktnem delu kaznivega dejanja, ki mu sledi konkretni del z opisom vsebine grožnje in s tem njene resnosti ter nastale posledice pri oškodovancu.3 Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju: VSRS) I Ips 47349/2014-65 z dne 6. 4. 2017, v kateri je slednje presodilo, da je v opisu kaznivega dejanja umanjkala konkretizacija tega zakonskega znaka, saj je v tem primeru obravnavalo situacijo, ki ni primerljiva s konkretno zadevo. V zadevi, ki jo je presojalo VSRS, je bilo ravnanje storilca opisano tako, da je zajemalo le storilčevo izvršitveno ravnanje, to je, da je oškodovanko stisnil za ramo, ko ga je odrinila je ponovno pristopil do nje in jo trikrat udaril po vrhu glave, zaradi njegovega ravnanja pa je oškodovanka utrpela podplutbo v predelu levega ramena. Pri tem iz opisa dejanja, ne abstraktnega ne konkretnega dela, ni bil razviden storilčev namen, torej ali je ravnanje storil z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja ali morda s kakšnim drugim namenom, kar je vplivalo na ustreznost njegovega opisa, nenazadnje tudi z vidika pravne opredelitve dejanja, zaradi česar je VSRS ugotovilo kršitev kazenskega zakona. Kot pojasnjeno pa v konkretni zadevi ne gre za enako situacijo, saj je obdolženčev namen zajet v opisu kaznivega dejanja, in so zato nasprotna pritožbena zatrjevanja pritožnika neutemeljena.

7. Pritožnik v nadaljevanju sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno ocenilo oškodovanca in D. D. kot verodostojni priči ter B. A. kot neverodostojno, pri čimer naj bi njeno izpovedbo povzelo v nasprotju z obdolženčevim zagovorom in drugimi izvedenimi dokazi.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega o verodostojnosti izpovedb oškodovanca in D. D. Sodišče prve stopnje je oškodovancu sledilo, ker je njegovo izpovedbo v bistvenih delih potrdila D. D., poleg tega pa je bil oškodovanec v svoji izpovedbi konsistenten in je podrobno opisal konflikt, ki je vodil do storjenega kaznivega dejanja. Iskreno je izpovedal, da je uporabil fizično silo zoper obdolženca, obdolženec pa mu je nanjo odgovoril z besedami navedenimi v opisu dejanja. Pritožnik v zvezi z (ne)verodostojnostjo izpovedbe oškodovanca neuspešno izpostavlja, da je v predkazenskem in kazenskem postopku enkrat rekel, da je obdolženec grozil, da bo _ubil_ njega in njegovega psa, in drugič, da bo _ustrelil_ njega in njegovega psa. Navedena izraza namreč jasno in na enak način opisujeta prikazovanje bodočega zla, to je odvzem življenja, na katerega obdolženec lahko vpliva, in oškodovancu zgolj zaradi uporabe različnih besed pri opisovanju (iste) grožnje, ni mogoče očitati nekonsistentnosti. Poleg tega je izpovedbo oškodovanca potrdila D. D., ki je bila v trenutku spora med obdolžencem in oškodovancem v neposredni bližini dogajanja in ga je spremljala. Sodišče prve stopnje je zato njeni izpovedbi utemeljeno verjelo. Njena in oškodovančeva izpovedba se skladata v bistvenih delih, na enak način pa je dogajanje opisal tudi obdolženec, ki je drugače trdil le to, da je imel svojega psa ves čas privezanega na povodcu in da se mu je šele ob stiku s psom oškodovanca snel s povodca ter da je oškodovancu rekel le, da mu bo ubil psa, zato da bi ga malo spravil pod pritisk (točki 1 in 9 obrazložitve sodbe). Obdolženčev zagovor, da je oškodovancu rekel le, da mu bo ubil psa, je potrdila tudi B. A., ki pa ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj njena izpovedba v zvezi s tem ni bila prepričljiva. Sodišče prve stopnje pri tem ni "le pavšalno in brez realne osnove" zaključilo, da njena izpovedba ni prepričljiva, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik, temveč je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno in izčrpno navedlo razloge za svojo odločitev, s katerimi je prepričalo tudi pritožbeno sodišče, ki se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbeno povzemanje njene izpovedbe in njeno drugačno interpretiranje pa teh zaključkov ne uspe omajati.

9. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil objektivne zakonske znake kaznivega dejanja in ne drži pritožnikova kritika, da sodišče prve stopnje svojega zaključka ni obrazložilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo potek dogajanja kot izhaja iz izpovedbe oškodovanca, ki jo je v bistvenih delih potrdila D. D., in deloma obdolženec v svojem zagovoru. Ni pa sodišče prve stopnje verjelo obdolžencu, da je oškodovancu grozil le z ubojem njegovega psa, kar je sicer potrdila njegova hči, ki pa jo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neprepričljivo. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno sledilo skladnima izpovedbama oškodovanca in D. D., ki sta izpovedala, da je obdolženčeva grožnja zajemala tako oškodovanca kot tudi njegovega psa (točki 9 in 10 obrazložitve sodbe).

10. Neutemeljeni so tudi pritožnikovi očitki v zvezi s subjektivnimi zakonskimi znaki očitanega kaznivega dejanja. Pritožnik namreč zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je sprejelo sklep o obstoju obdolženčevega obarvanega naklepa, torej da je očitane besede izrekel z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Pritrditi je pritožniku, da ugotavljanje naklepa ne sme izhajati iz domnev in sklepanj o tem, kaj je storilec hotel, temveč mora biti njegov namen ugotovljen na podlagi dejstev in okoliščin konkretnega primera. Kljub temu pa ni mogoče sprejeti njegovega nadaljnjega zaključka, da sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Drži, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 12 izpodbijane sodbe v zvezi s tem skopa, vendar to ne pomeni, da izpodbijana sodba kot celota razlogov v tej smeri nima. Sodišče prve stopnje je sprejelo obdolženčev zagovor, z izjemo tistega dela, v katerem je navajal, da je grozil le z ubojem psa (točka 9 obrazložitve sodbe). Iz njegovega zagovora pa izhaja, da je te besede oškodovancu izrekel zato, da bi ga "_spravil pod pritisk__"_, kar lahko pomeni le obarvan naklep kot ga zahteva zakonsko besedilo kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Poleg tega pa na tak namen v obravnavanem primeru utemeljeno kažejo okoliščine, v katerih je bila grožnja izrečena, to je po neposrednem konfliktu med obdolžencem in oškodovancem, ko je oškodovanec fizično napadel obdolženca, na kar se je slednji odzval z izrečenimi besedami (točka 12 obrazložitve sodbe).

11. Pritožnik nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oškodovanec po izrečenih besedah občutil strah, pri čemer zatrjuje, da zgolj dejstvo, da je obdolženec lovec še ne pomeni, da je nevaren. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da zgolj ta okoliščina ne omogoča sklepanja o oškodovančevi prestrašenosti, a hkrati ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da se je oškodovanec zaradi izrečenih besed ustrašil, ker je vedel, da obdolženec poseduje lovsko orožje. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo oškodovančeve prestrašenosti zgolj na podlagi dejstva, da je obdolženec lovec, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik, ampak na podlagi oškodovančevega védenja, da obdolženec poseduje orožje, in torej lahko izrečeno grožnjo uresniči. 12. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake, a je nadalje ugotovilo, da je glede na okoliščine, v katerih je bilo očitano kaznivo dejanje grožnje storjeno, podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba (4. točka 358. člena ZKP), zaradi česar je obdolženca obtožbenega očitka oprostilo.

13. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženec kaznivo dejanje storil po verbalnem sporu z oškodovancem, ki je intenziviral do te stopnje, da je oškodovanec udaril obdolženca, na kar se je obdolženec odzval z izrečenimi besedami. Obdolženec je torej storil kaznivo dejanje v specifičnih okoliščinah, ko je zaradi očitne razburjenosti ob razvoju dogodkov reagiral z izrečenimi besedami. Res je oškodovancu izrekel grožnjo usmerjeno v njegovo življenje in telo, a glede na okoliščine dogajanja, slednji ni mogoče pripisati večje teže. Grožnja namreč ni bila izrečena načrtovano in vnaprej premišljeno, temveč le kot trenutni odziv na stres celokupnega dogajanja. Upoštevaje pri tem, da je obdolženec star približno 73 let in je nekaznovan, kar utemeljuje stališče pritožbenega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za izkaz njegovega rednega _modusa operandi_, temveč le za odziv na dejansko dogajanje in prejeti udarec s strani oškodovanca. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej vzrok za njuno disfunkcionalno reševanje spora iskati pri obeh. Glede na ugotovljene okoliščine bi po prepričanju pritožbenega sodišča z obsodilno sodbo za obdolženca, ob ugotovljeni znatno manjši teži kaznivega dejanja, nastale nesorazmerne posledice.

14. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo po prvem odstavku 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker je presodilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

15. Ker je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo obtožbe, je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

1 Primeroma sodbe Vrhovnega sodišča RS (VSRS) I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017, I Ips 31713/2013-49 z dne 27. 3. 2014, I Ips 37772/2010-68 z dne 12. 6. 2013. 2 Sodbi VSRS I Ips 37772/2010-68 z dne 12. 6. 2013, tč. 6 in sodba I Ips 31713/2013-49 z dne 27. 3. 2014, tč. 7 ter sodba I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017, tč. 3. 3 Glej sodbo VSRS I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022.