Jedro

Petnajstdnevni rok iz 1. odstavka 144. člena ZPPSL velja tudi za vložitev predloga za nadaljevanje postopka. Omenjena zakonska določba, ki je specialna, tudi ne posega v določbe Zakona o pravdnem postopku, ki zgolj ureja nadaljevanje prekinjenega postopka.

Ni dvoma, da tožeča stranka v roku 15 dni ni predlagala nadaljevanja prekinjenega postopka. Zato stečajni senat glede na 2. odstavek 144. člena ZPPSL prerekane terjatve, ki se vtožuje pri razdelitvi stečajne mase ne bo mogel upoštevati. To pomeni, da od morebitne ugotovitve obstoja sporne terjatve tožeča stranka ne bi imela prav nobene koristi. Z zamudo roka za vložitev predloga za nadaljevanje postopka je njen pravni interes na sodnem varstvu prenehal.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. in 3. točki izreka razveljavi in tožba tožeče stranke z a v r ž e. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.187,68 EUR in pritožbene stroške v znesku 5.383,82 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Po tem, ko je prvostopno sodišče v 1. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. In 2001/01770 z dne 17. 03. 2002 v 1. in 3. točki izreka, je v izpodbijanem delu v 2. točki izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 288.712,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2001 do 13. 12. 2002 in v 3. točki izreka naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki izvršilne stroške v višini 1.520,20 EUR in nadaljnje pravdne stroške v višini 5.763,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del prvostopne sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvenstveno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naložil plačilo vseh pravdnih stroškov oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je v pritožbi ponovno uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka in kršitve določb stečajnega materialnega prava, na katere je opozarjala že v pritožbi zoper sklep o nadaljevanju postopka, saj je tožeča stranka na podlagi napotitvenega sklepa vložila predlog za nadaljevanje postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve po preteku 15-dnevnega prekluzivnega roka. Iz tega razloga bi moralo po oceni pritožnika prvostopno sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Prvostopno sodišče se v izpodbijani sodbi do teh razlogov ni opredelilo, ampak se je sklicevalo na odločitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani pod opr.št. II Ip 2194/2009, ki se je postavilo na stališče, da 15-dnevni rok iz 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ni prekluziven. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je takšno pravno naziranje napačno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vložila tožeča stranka zoper toženo stranko I., d.o.o., dne 13. 12. 2001 predlog za izvršbo, na podlagi katerega je bil dne 14. 03. 2002 izdan sklep o izvršbi, ugovor tožene stranke kot dolžnika pa vložen dne 03. 04. 2002. Zaradi začetka postopka prisilne poravnave z dnem 12. 03. 2002, je bila s sklepom z dne 06. 06. 2002 ta izvršba prekinjena. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil kasneje nad toženo stranko začet stečajni postopek in sicer dne 13. 12. 2002, da je tožeča stranka vložila prijavo terjatve v višini 335.568.273,60 SIT (1.400.301,59 EUR) in da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani v stečajnem postopku dne 03. 03. 2003 za omenjeno terjatev napotena, da v roku 15 dni od vročitve tega sklepa začne gospodarski spor ali kakšen drug postopek za uveljavitev prerekane terjatve in ločitvene pravice. Iz spisa izhaja, da je tožeča stranka v omenjenem postopku zaradi prvotne izterjave 69.187.157,67 SIT s pripadki (sedaj 288.712,89 EUR s pripadki) vložila predlog za nadaljevanje postopka šele 20. 09. 2006, torej po preteku 15-dnevnega roka iz napotitvenega sklepa.

Napotitveni sklep, ki ga je prejela tožeča stranka v stečajnem postopku z dne 03. 03. 2003 je odločba, ki v skladu s takrat veljavnim 1. odstavkom 144. člena ZPPSL napotuje tožnika kot upnika, da začne postopek pred pristojnim organom za ugotovitev prerekane terjatve, ne pa tudi, kakšen postopek in pred katerim organom mora začeti. Ni namreč dolžnost stečajnega senata, da v stečajnem postopku ugotavlja, iz kakšnih pravnih razmerij izvirajo sporne terjatve samo zato, da bi določil, kakšen postopek mora začeti upnik za ugotovitev terjatve. Na kakšni podlagi uveljavlja prerekano terjatev, kakšen postopek mora začeti in pred katerim organom, mora vedeti upnik. Zato se 1. odstavek 144. člena ZPPSL nanaša na vsak postopek, ki ga začne upnik po napotitvenem sklepu zaradi ugotovitve terjatve. Začetek takšnega postopka pa je tudi nadaljevanje zaradi stečaja prekinjenega postopka. Tega namreč ne bi bilo treba nadaljevati, če bi stečajni upravitelj vtoževano terjatev, ki je bila v stečaju prijavljena, priznal, ugovarjal pa ji tudi ne bi noben upnik (primerjaj 3. odstavek 142. člena ZPPSL). Zato nadaljevanje prekinjenega postopka ni nekaj povsem drugega kot vložitev tožbe z vidika uporabe 1. in 2. odstavka 144. člena ZPPSL.

Tako po oceni pritožbenega sodišča velja 15-dnevni rok iz 1. odstavka 144. člena ZPPSL tudi za vložitev predloga za nadaljevanje postopka. Omenjena zakonska določba, ki je specialna, tudi ne posega v določbe Zakona o pravdnem postopku, ki zgolj ureja nadaljevanje prekinjenega postopka. Ali bo vložila predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka je bila stvar odločitve tožeče stranke. Napotitveni sklep ji je priznal pravni interes za vložitev takšnega predloga, morala pa bi ga vložiti v roku 15 dni, ki je izrecno predpisan v 1. odstavku 144. člena ZPPSL. Ni dvoma, da tožeča stranka v roku 15 dni v tem postopku ni predlagala nadaljevanja prekinjenega postopka. Zato stečajni senat glede na 2. odstavek 144. člena ZPPSL te prerekane terjatve, ki se vtožuje, pri razdelitvi stečajne mase ne bo mogel upoštevati (2. odstavek 144. člena ZPPSL). To pomeni, da od morebitne ugotovitve obstoja sporne terjatve tožeča stranka ne bi imela prav nobene koristi. Z zamudo roka za vložitev predloga za nadaljevanje postopka je njen pravni interes na sodnem varstvu prenehal. Gre za specialne določbe, ki se nanašajo na stečajni postopek po (takrat veljavnem) Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Teh določb ne more sanirati določba 1. odstavka 208. člena ZPP, ki določa, da se prekinjen postopek nadaljuje že v primeru, ko sodnik povabi stečajnega upravitelja, naj postopek prevzame in ni potreben poseben predlog upnika. Tožeča stranka kot upnik ni prekludirana na podlagi določbe 208. člena ZPP, ampak na podlagi specialne stečajne določbe, ki izhaja iz 2. odstavka 144. člena ZPPSL. Ker stečajni senat ne more več upoštevati prerekane terjatve pri razdelitvi stečajne mase, za katero tožnik ni predlagal pravočasnega nadaljevanja postopka, se takšna prerekana terjatev ne upošteva. To pa pomeni, da tožeča stranka ne more imeti pravni interes na tej zadevi. Če pa pravnega interesa nima, pri čemer mora biti ta podan vse do konca postopka, se takšna tožba zavrže (2. odstavek 181. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 274. člena ZPP). Odločitev pritožbenega sodišča je v skladu z uveljavljeno sodno prakso (glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: III Ips 46/99, III Ips 88/99, III Ips 22/2001 in III Ips 85/2004 in odločbi Višjega sodišča v Ljubljani: I Cpg 152/2001 in I Cpg 785/2002).

Glede na zgoraj navedeno se pritožbeno sodišče v nadaljnje razloge pritožbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev prvostopne sodbe ni spuščalo, saj glede na odločitev, da se tožba zavrže, ker tožeča stranka nima pravnega interesa, nadaljnji razlogi niso več pomembni, saj na drugačno določitev ne morejo vplivati. V skladu s 354. členom ZPP je tako pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in tožbo tožeče stranke zavrglo. Takšna odločitev pa vodi v zaključek, da tožeča stranka v navedeni zadevi ni uspela, zaradi česar mora povrniti toženi stranki v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP vse stroške, ki so bili za pravdo potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako priznalo toženi stranki glede na predložen stroškovnik stroške ugovora zoper sklep o izvršbi, odgovora na pritožbo, pritožbo, nagrado za postopek in za narok v skupni višini 7.178,68 EUR, pri čemer je v tem znesku upoštevan tudi 20 % DDV. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s pritožbo, pa ji je priznalo po njenem uveljavljenem predlogu tudi pritožbene stroške za pritožbo, 20 % DDV in administrativne stroške v skupni višini 2.099,92 EUR in sodno takso v višini 3.284,00 EUR, torej skupaj 5.383,92 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 154. člena, 1. odstavku 155. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP.