Jedro

Sodišče druge stopnje je prekršilo načelo neposrednosti in nedopustno poseglo v ustavno pravico do poštenega sojenja s tem, ko je, ne da bi na pritožbeni obravnavi samo zaslišalo že imenovane obremenilne oziroma razbremenilne priče, sprejelo drugačno oceno o njihovi verodostojnosti kot sodišče prve stopnje, ki je te iste priče na glavni obravnavi zaslišalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 41367/2010 z dne 13. 11. 2013 na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega F. Ž. oprostilo obtožbe, ki mu je očitala, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornice odvetnice S. P., proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 41367/2010 z dne 11. 6. 2014 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje po opravljeni seji in pritožbeni obravnavi na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Po prvem in drugem odstavku 50. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 136,00 EUR.

3. Pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga obdolženčeva zagovornica ter v njej uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje po prvem odstavku 371. člena ZKP. Navaja, da je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi opravljene obravnave, na kateri je ponovilo že prej izvedeni dokaz (zaslišalo pričo V. B.) ne da bi v razlogih sodbe utemeljilo obstoj oziroma izkazanost pogojev, ki jih ZKP v prvem odstavku 380. člena ZKP predvideva za odločanje pritožbenega sodišča na podlagi obravnave. Izpodbijana sodba ne vsebuje obveznih sestavin predpisanih v sedmem odstavku 364. člena ZKP, saj v njej ni navedeno, katera dejstva je štelo sodišče za dokazana in katera za nedokazana in iz katerih razlogov. S tem v zvezi pritožnica ugotavlja, da je sodišče druge stopnje dokazno ocenilo le izpovedbe šestih prič (od katerih je le eno na obravnavi zaslišalo) številnih drugih dokazov izvedenih v postopku na prvi stopnji pa dokazno ni ocenilo. Dejansko stanje je po pritožbenih navedbah zmotno ugotovljeno, predvsem zato, ker je v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje samo sprejelo oceno o verodostojnosti nekaterih prič (Ć., G. in K.) in neverodostojnosti drugih (R. ter M.) ter njihovim izpovedbam priznalo drugačno - večjo oziroma manjšo dokazno moč kot sodišče prve stopnje, čeprav jih na pritožbeni obravnavi samo ni zaslišalo ter torej ni samo zaznalo narave in vsebine dokaznih sredstev. Zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe in odloči, da bremenijo stroški postopka in zagovornice proračun oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, če pa bi jo vrnilo v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču, naj naloži, da se zadeva obravnava pred drugim senatom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obdolženčeva zagovornica izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, ki je po opravljeni pritožbeni seji skladno določbi prvega odstavka 380. člena ZKP opravilo obravnavo, saj je podvomilo v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ter sklenilo, da je potrebno ponoviti že prej izvedena dokaza (zaslišati priči B. in K.) in nato o zadevi ponovno odločiti. Ker pa pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi ni izvedlo novih dokazov in ne ponovilo že izvedenih dokazov (razen zaslišanja priče B.) zagovornica, kot je mogoče povzeti iz vsebine njene pritožbe, očita sodišču druge stopnje, da je v zadevi odločilo, ne da bi neposredno izvedlo dokaze in v nasprotju z načelom neposrednosti ter popolnosti izvedbe potrebnih dokazov.

6. V skladu z načelom neposrednosti, ki je sprejeto tudi v ZKP, se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo je izraženo v določbah prvega odstavka 298. člena, 311. člena in prvega odstavka 355. člena ZKP in pomeni, da sodišče vzame za podlago le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. S tem je sodišču omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Vendar pa določbe 340. člena ZKP izjemoma dopuščajo tudi odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati v odločbi senata, če zaslišanih prič ni mogoče najti (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP). Te določbe torej predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi.

7. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje po opravljeni seji, kot je že bilo navedeno, potem, ko je preizkusilo utemeljenost pritožbenih navedb podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter sklenilo, da je potrebno ponoviti že izvedene dokaze in v zadevi ponovno odločiti. Skladno določbi prvega odstavka 380. člena ZKP je opravilo obravnavo, na kateri je od povabljenih prič zaslišalo le pričo B., saj priča K., ki je bila povabljena, na obravnavo ni pristopila, nato pa v povezavi z ostalimi dokazi, ki jih je neposredno izvedlo prvostopenjsko sodišče, zaključilo, da je obdolženec vedel, da so bili podatki o dejanskem številu dijakov ob vnašanju v računalniški sistem lažni ter da je lažne podatke o številu dijakov vnesel v računalniško aplikacijo Ministrstva za šolstvo in šport RS z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi za Dijaški dom X. 8. Kaznivo dejanje goljufije je mogoče izvršiti le z direktnim naklepom, ki v obravnavani zadevi temelji na vedenju, da so bili podatki o dejanskem številu dijakov ob vnašanju v računalniški sistem lažni. Zato je bilo osrednje vprašanje na katerega je moralo odgovoriti sodišče, vprašanje ali je obdolženec vedel, da vpisuje lažne podatke. Medtem, ko sodišče prve stopnje niti na podlagi izpovedb prič, ki jih je samo neposredno zaslišalo (M., R., Ć., G., K.) niti na podlagi listinskih dokazov ni našlo podlage za sklep o obstoju obdolženčevega goljufivega namena, je pa v sodbi izpostavilo, da verjame prvoimenovanima, ki glede bistvenih okoliščin ves čas postopka izpovedujeta enako in ne ostalim trem pričam, ki jim je zaradi neskladij v izpovedbah ter prilagajanja izpovedb dalo manjšo dokazno moč, je sodišče druge stopinje presodilo drugače. Zaključek sodišča druge stopnje, da je obdolženec vedel, da so bili podatki o dejanskem številu dijakov ob vnašanju v računalniški sistem lažni temelji izključno na izpovedbah prič Ć., G., K., za katere sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da jim verjame, saj da so skladno in prepričljivo izpovedale, da je obdolženec vzgojiteljem v skupine dodelil tudi dijake, ki v šolskem letu 2004/2005 dejansko niso bivali, česar pa priči M. in R. nista potrdili oziroma sta izpovedali, da o tem ne vesta nič, ter da sta o tem izvedeli šele, ko se je začel postopek zoper obdolženca.

9. Po presoji sodišča druge stopnje je ocena prvostopenjskega sodišča o neverodostojnosti prič, ki obdolženca obremenjujejo napačna. Samo ugotavlja, da v izpovedbah za obdolženca obremenilnih prič ni zaznati nič takšnega, zaradi česar bi bilo mogoče sklepati, da ne izpovedujejo po resnici. Po drugi strani naj bi prvostopenjsko sodišče v preveliki meri oprlo svojo odločitev na izpovedbi prič, ki obdolženega razbremenjujeta (M., R.), saj naj bi jima nekritično sledilo ter pri tem celo zaključilo, da so priče K., G. in Ć. izpolnjevale vloge za neobstoječe dijake po lastni iniciativi oziroma iz razloga, kjer je bila ravno zaradi takšnih vlog sistemizacija delovnih mest v korist prič Ć. in K. Ker sodišče druge stopnje v izpovedbi prič, ki obdolženega razbremenjujeta izraža dvom, je njunima izpovedbama posledično priznalo tudi manjšo dokazno moč.

10. Bistveni del pravice do poštenega sojenja je tudi izvedba postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednostni raziščejo in ugotovijo vsa relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavanim dejanjem. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje sprejelo oceno verodostojnosti prič K., G. in Ć. oziroma neverodostojnosti prič M. in R. in njihovim izpovedbam priznalo drugačno dokazno moč kot prvostopenjsko sodišče, ki je na glavni obravnavi izvajalo vse dokaze, torej tudi neposredno zaslišalo tako priče, ki obdolženca obremenjujejo kot tiste, ki ga razbremenjujejo.

11. Po stališču Vrhovnega sodišča lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih dokazil le tedaj, če neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, če je torej sam, s svojimi čutili zaznal naravo in vsebino dokaznih sredstev. Le v takem primeru si lahko ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza. Izvajanje tega načela sodišču torej omogoča, da si lažje ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza in da lažje izoblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je kljub zahtevam, ki izhajajo iz načela neposrednosti, ne da bi na pritožbeni obravnavi samo zaslišalo že imenovane obremenilne oziroma razbremenilne priče, sprejelo drugačno oceno o njihovi verodostojnosti kot sodišče prve stopnje, ki je te iste priče na glavni obravnavi zaslišalo. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča kršilo načelo neposrednosti in nedopustno poseglo v ustavno pravico do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Zato je Vrhovno sodišče pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 392. člena v zvezi s 398. členom ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču druge stopnje.

12. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS, drugih v pritožbi zatrjevanih kršitev ni presojalo.