Jedro

Iz poročil o opravljenih urah ne izhaja, da bi tožena stranka jasno, nepogojno in nedvoumno tožečim strankam pripoznala terjatev iz naslova nadur. Mesečna poročila o opravljenih urah predstavljajo zgolj obrazce tožene stranke (oziroma evidenco o izrabi delovnega časa), ki vsebujejo prepis podatkov o nadurah iz predhodnega mesečnega poročila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prepisani podatki o številu nadur iz preteklih mesecev lahko pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve.

Ker so tožnik in tožnice v tabelah navedle obseg opravljenega nadurnega dela ter število plačanih in koriščenih nadur po posameznih mesecih, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem delu zahtevka ni podana ustrezna trditvena podlaga oziroma da je takšen del zahtevka nesklepčen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarne in podredne tožbene zahtevke tožečih strank ter jim naložilo, da toženi stranki povrnejo njene pravdne stroške v znesku 2.269,20 EUR (točke I do IX izreka sodbe), s sklepom pa odločilo, da se zavrne zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov zastopanja na naroku 18. 6. 2014 (točka X izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da je tožena stranka vsak mesec znova pripoznala vse opravljene nadure in s tem obveznosti iz tega naslova na podlagi razporeda dela. Potrjene evidence o opravljenem delu oziroma skupno število opravljenih nadur (ne glede na čas njihovega nastanka) so bile podlaga za odobritev koriščenja in izplačila nadur. Določenim zaposlenim je tožena stranka omogočila koriščenje in izplačilo nadur že po predložitvi sporazumov v podpis, drugim pa ne. Sodišče prve stopnje se je nepravilno opredelilo le do pripoznave zastaranih izplačanih nadur, ne pa do pripoznave dolga iz naslova opravljenih ur za obdobje zadnjih 5 let. Tožena stranka je mesečno pripoznavala dolg iz naslova opravljenih nadur, s čimer je bilo zastaranje vedno znova pretrgano. Po oceni tožečih strank ni mogoče govoriti zgolj o priznavanju dejstev, saj je na podlagi mesečnih pripoznav opravljenih nadur tožena stranka dovolila koriščenje in izplačilo nadur. Očitno je prišlo do vsakomesečnega pripoznavanja obveznosti, ki so nastale iz naslova opravljenega nadurnega dela (in ne le do priznavanja dejstev), in to ne zgolj pisno, temveč s konkludentnimi dejanji (dovoljenjem za koriščenje in izplačilo t. i. zamrznjenih ur). Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so vodje oddelkov potrjevale koriščenje in izplačila nadur ter so tako imele vsa pooblastila za pripoznavo obveznosti tožene stranke, ki iz tega izhajajo. Iz priloženih evidenc je razvidno, koliko nadur je bilo opravljenih in koriščenih v posameznem mesecu, zato so protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni razvidno, koliko nadur opravljenih v preteklih mesecih in letih naj bi tožena stranka dejansko pripoznala. Stališče, da ni moglo priti do pripoznave, ker iz evidenc ni razvidno, katerega leta in koliko ur je bilo opravljenih v posameznem mesecu, ni pravilno. Tožena stranka bi morala glede na način vodenja evidenc dokazati, da so posamezne ure zastarale, kdaj točno so nastale in katere ure (glede na njihov nastanek) naj bi se mesečno koristile in izplačevale. Tožeče stranke so z vlogami z dne 26. 10. 2012, 24. 9. 2014 in 22. 5. 2014 podrobno specificirale opravljene ure od maja 2006 dalje, zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da niso navedle ustreznih trditev. Izjave prič o koriščenju t. i. zamrznjenih ur kažejo na neenakopravno obravnavanje zaposlenih ter potrjujejo, da je tožena stranka z vsakomesečnimi potrjevanji evidenc o opravljenem delu, pripoznavala dolg iz naslova opravljenih ur. Z zaslišanjem priče A.A. in izvedencem finančno-računovodske stroke bi lahko sodišče ugotovilo točno višino obveznosti tožene stranke. Zahtevajo povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožnice in pritožnik, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so tožeče stranke poleg glavnega zahtevka za izplačilo nadur uveljavljale v pripravljalnih vlogah z dne 26. 10. 2012 in 22. 5. 2014 še podredne zahtevke iz istega naslova. Uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega oziroma zvišanje obstoječega zahtevka procesno pomeni spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Denarni zneski iz naslova neizplačanih nadur, ki so jih tožeče stranke postavile v podrednih zahtevkih, se po višini le delno prekrivajo z denarnimi zneski iz primarnih zahtevkov, saj je vrednost podrednih zahtevkov višja od vrednosti primarnih zahtevkov. Ker so primarni zahtevki tožečih strank že vsebovani v podrednih zahtevkih, ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov in bi moralo sodišče obravnavati le (neprave) podredne zahtevke z višjimi zneski.

7. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja pravilno kot neutemeljen zavrnilo del zahtevkov za izplačilo nadur, ki so zapadle v plačilo do 17. 1. 2007. Tožeče stranke so sicer zatrjevale, da je prišlo do pretrganja zastaranja, ker naj bi tožena stranka mesečno pripoznavala opravljene nadure, ki jih je vodila v poročilih o opravljenih urah. Iz priloženih poročil o opravljenih urah ne izhaja, da bi tožena stranka jasno, nepogojno in nedvoumno tožečim strankam pripoznala terjatev iz naslova nadur. Mesečna poročila o opravljenih urah predstavljajo zgolj obrazce tožene stranke (oziroma evidenco o izrabi delovnega časa), ki vsebujejo prepis podatkov o nadurah iz predhodnega mesečnega poročila. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da prepisani podatki o številu nadur iz preteklih mesecev lahko pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve. Stalno odrejanje ur nad dogovorjenim oziroma polnim delovnim časom in prenašanje večjega števila takšnih ur v naslednja obdobja sicer res poleg neustreznega planiranja delovnega časa pomeni tudi zlorabo. Res je tudi, da potrjevanje evidence ur s strani nadrejenih kaže na zavajanje tožečih strank. Vendar pa s samim vodenjem preteklih viškov ur v poročilih o opravljenih urah tožena stranka ni pripoznala denarnih terjatev tožečih strank iz naslova nadurnega dela v smislu določbe 364. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ). Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

8. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o nezastaranem delu zahtevka za izplačilo nadur, tj. v času od 17. 1. 2007 dalje. Tožnik in tožnice so v pripravljalnih vlogah z dne 26. 10. 2012, 22. 5. 2014 in 24. 9. 2014 v tabelah navedle obseg opravljenega nadurnega dela ter število plačanih in koriščenih nadur po posameznih mesecih, v zvezi z obračunom pa predlagali zaslišanje priče A.A. in postavitev izvedenca finančno-računovodske stroke. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem delu zahtevka ni podana ustrezna trditvena podlaga oziroma da je takšen del zahtevka nesklepčen.

9. Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji; ZSPJS) v prvem odstavku 32. člena opredeljuje nadurno delo kot delo v manj ugodnem delovnem času, za katerega javnemu uslužbencu pripada dodatek. V skladu s četrtim odstavkom 32. člena ZSPJS dodatek za delo preko polnega delovnega časa pripada javnemu uslužbencu le za čas, ko dela v času, ki je manj ugoden. Višina dodatka se po petem odstavku 32. člena ZSPJS določi s kolektivno pogodbo, in sicer za javne uslužbence s Kolektivno pogodbo za javni sektor (Ur. l. RS št. 57/2008 in naslednji, KPJS), pred veljavnostjo le te pa s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 19/91 in naslednji, KPND). Priznavanje dodatnega, višjega plačila za nadurno delo je v skladu z načelno usmeritvijo, ki izhaja iz 2. točke prvega odstavka 4. člena Evropske socialne listine (spremenjene) (Ur. l. RS št. 24/99, MP št. 7/99), in sicer da morajo pogodbenice zagotoviti učinkovito uresničevanje pravice do pravičnega plačila tako, da morajo delavcem priznati pravico do višjega plačila za nadurno delo.

10. Tožeče stranke so javni uslužbenci, tožena stranka pa je navedla, da so opravljene (še nezastarane) nadure bodisi kompenzirali s prostimi urami bodisi so jim bile plačane. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015 v primerljivi zadevi pojasnilo, da je v načelu javni uslužbenec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do plačila. Vendar pa je tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela. V okviru Sveta Evrope je Evropski odbor za socialne pravice (odbor neodvisnih strokovnjakov, ki ocenjuje nacionalna poročila o izvajanju Evropske socialne listine) že v letu 1998, in sicer pri pregledu belgijskega poročila za leto 1995-96, zavzel stališče, da je možna kompenzacija ur, opravljenih kot nadurno delo, v celoti z rednimi urami, vendar ne v časovno enakem trajanju, ampak v ustrezno daljšem, pri čemer je izhajal iz načela, da mora biti odmena za nadurno delo višja od plačila za redno delo, ker je tudi vložen napor delavca zaradi dodatno opravljenih ur večji. Navedeno pomeni, da četudi bi tožeče stranke za preteklo sporno obdobje (od 17. 1. 2007 dalje) vse nadure kompenzirali s prostimi urami, kot to zatrjuje tožena stranka, bi bilo treba ugotoviti, ali so bile te kompenzirane v časovno enakem trajanju ali ustrezno daljšem trajanju (npr. 1,3 proste ure za 1 naduro). V primeru, če bi sodišče ugotovilo, da so tožeče stranke nadure kompenzirale s prostimi urami v časovno enakem trajanju in za to prejele nadomestilo plače, bi bile upravičene še do ustreznega dodatka.

11. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po potrebi tudi s pomočjo izvedenca ustrezne stroke ugotoviti, ali so tožnik in tožnice presežne ure oziroma nadure, ki so zapadle v plačilo v času od 17. 1. 2007 dalje, v celoti dobili plačane oziroma so bile kompenzirane s prostimi urami, ob upoštevanju, da se nadure kompenzirajo s prostimi urami v ustrezno daljšem trajanju - torej razmerje ne sme biti le 1 : 1. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov po višini ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).