Jedro

Glede na vsebino pogodbeno prevzetih obveznosti je tožena stranka dolžna vrniti sorazmeren znesek prejetih sredstev, ki so bila namenjena spodbujanju primernih zaposlitev dolgotrajno brezposelnim osebam že zato, ker je prišlo do prenehanja zaposlitve obeh delavk pred iztekom 18 mesecev od dneva zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10277/2013 z dne 25. 1. 2013, s katerim je toženi stranki naložilo, da poravna tožeči stranki 5.333,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2012 ter ji odmerilo 41,00 EUR stroškov izvršilnega postopka. Toženi stranki je naložilo še plačilo 244,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazloženo, v čem je pogodba „posebna“, ker nima razlogov, ali je določba 11. člena pogodbe jasna ali ni, ali je tožena stranka pogodbo realizirala ali ne in ali je pogodba prenehala iz razlogov na njeni strani ali na strani delavk. Tožena stranka poudarja, da je tudi materialnopravno izhodišče sodišča zmotno, saj ni mogla vplivati na pogoje javnega razpisa, ki so bili vnaprej določeni. Tožena stranka se sklicuje na 83. člen OZ in poudarja, da je šlo za vnaprej pripravljeno pogodbo in da se 11. člen nanaša na nenamensko porabljena sredstva, kar nakazuje na „krivdno“ ravnanje stranke. V konkretnem primeru sta delavki podali izredno odpoved. Za delodajalca je prestrogo stališče, da če delavec zakrivi prenehanje delovnega razmerja, nosi posledice delodajalec, takšna razlaga pa delodajalcev tudi ne bi motivirala v sklepanje pogodb, kot je obravnavana. Ker tožeča stranka obrestnega dela zahtevka ni obrazložila in ni bilo zanj trditvene podlage, je sodišče kršilo razpravno načelo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo, v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa ni zagrešilo, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Predmet spora je vrnitev sorazmernega dela prejetih javnih sredstev, ki so bila toženi stranki izplačana na podlagi Pogodbe o izvajanju programa spodbujanja zaposlovanja dolgotrajno brezposelnih oseb 2009/2010 (priloga A1, v nadaljevanju pogodba). Tožena stranka je med ostalim za zaposlitev delavk P. M. in J. V. prejela subvenciji v višini 15.000,00 EUR za vsako. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta bili delavki pri toženi stranki zaposleni le 14 mesecev in 24 dni, namesto 18 mesecev, zato se izplačana sredstva na podlagi 11. člena pogodbe štejejo za nenamensko porabljena sredstva in jih je kot taka tožena stranka dolžna vrniti, ker se je tako zavezala v pogodbi.

7. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. V pritožbi večkrat ponovljen očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Med pravdnima strankama sklenjena pogodba, katere namen je prejem javnih sredstev ob izpolnitvi določenih pogojev, je po vsebini drugačna od klasičnih pogodb, opredeljenih v posebnem delu obligacijskega zakonika (OZ) in zgolj zato jo je prvostopenjsko sodišče označilo kot „posebno“. Obrazložitev sodbe v tem delu je razumljiva, v nadaljevanju pa vsebino pogodbe tudi pravilno razlaga. Pogodbena določila (predvsem prvi odstavek 11. člena) so jasna in jih ni treba posebej razlagati glede na določbo 83. člena OZ v korist tožene stranke, kot zahteva pritožnik. Kot jasna je pogodbena določila opredelilo tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe (28. točka), zato ne drži, da sodišče o tem ni podalo razlage ter da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Da je tožena stranka pridobila upravičenje do prejema javnih sredstev za zaposlitev brezposelnih oseb na podlagi javnega razpisa, ni mogoče razlagati v smeri, da tožena stranka ni dolžna vrniti nenamensko porabljenih sredstev, češ da ni imela možnosti vpliva na vsebino pogodbe. Sodba se v zadostni meri opredeli tudi do v pritožbi ponovljenega ugovora tožene stranke, da ni dolžna vrniti prejetih sredstev, ker je delovno razmerje delavkama prenehalo na podlagi njune izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je glede na vsebino pogodbeno prevzetih obveznosti tožena stranka dolžna vrniti sorazmeren znesek prejetih sredstev, ki so bila namenjena spodbujanju primernih zaposlitev dolgotrajno brezposelnim osebam že zato, ker je prišlo do prenehanja zaposlitve obeh delavk pred iztekom 18 mesecev od dneva zaposlitve. Pogodba v 1. točki drugega odstavka vsebuje domnevo, da se v takšnem primeru šteje, da je šlo za nenamensko porabo sredstev, takšna sredstva pa je tožena stranka v sorazmernem delu dolžna vrniti v vsakem primeru, ko je prišlo do prenehanja zaposlitve. Trditev, da gre za prestrogo določbo do delodajalca, za odločitev ni relevantna.

8. Pri odločitvi o obrestnem delu zahtevka je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialnopravno določbo prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev ter določbo 11. člena pogodbe, po kateri se je tožena stranka zavezala sorazmeren del prejetih sredstev vrniti v roku 30 dni po prejemu pisne zahteve tožeče stranke. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka točno opredelila, kdaj je od tožene stranke pisno zahtevala vrnitev prejetih sredstev in kdaj je bila zahteva toženi stranki vročena, zato je brez podlage pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela pri odločitvi o obrestnem zahtevku.

9. Ker so se vsi pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).