Jedro

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pri kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe (201. člen KZ) ne predstavlja blanketnega predpisa, zato izrecno sklicevanje na določbe tega zakona v opisu obravnavanega kaznivega dejanja ni potrebno.

Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe je mogoče storiti le naklepno, zato zadošča, da se sodišče glede oblike krivde (direktni ali eventualni naklep) opredeli v razlogih sodbe in tega ni potrebno vnašati v konkretni del opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.2.2005 F.S. in H.S. spoznalo za kriva storitve dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 201. člena KZ, ter jima izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obsojenemu F.S. določilo kazen pet mesecev zapora, obsojeni H.S. pa tri mesece zapora, obema s preizkusno dobo dve leti.

Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v okviru pogojne obsodbe obsojenemu F.S. za vsako kaznivo dejanje določilo kazen po tri mesece zapora ter določilo enotno kazen pet mesecev zapora, obsojeni H.S. pa je določilo za vsako kaznivo dejanje po dva meseca zapora in enotno kazen tri mesece zapora. V preostalem delu je pritožbo okrožne državne tožilke in v celoti pritožbe obsojene H.S. ter zagovornikov obsojenega F.S. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega F.S. dne 3.4.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Očitek zahteve, da v sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih, po mnenju tožilke ni utemeljen, saj je v obrazložitvi dovolj pojasnjen krivdni odnos do obravnavanega dejanja. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh teh dejstev. Izreku ni mogoče očitati, da v njem niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja. Nobenega dvoma ni, da obdolženi z dejanji, ki so opisana v izreku sodbe, ni ravnal v korist otrok oziroma je prekršil roditeljsko dolžnost skrbeti za mladoletne otroke.

B.

4. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sodbi nimata razlogov o tem, zakaj naj bi obsojenec ravnal z eventualnim naklepom oziroma razlogi, ki jih navaja sodba prve stopnje, po njegovem mnenju niso zadostni.

Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj ima izpodbijana sodba razloge o obliki krivde. Na strani 16 sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je imel obsojenec svoje ravnanje v oblasti in je razumel njegov pomen. Sodišče je zaključilo, da je obsojenec dejanje storil z eventualnim naklepom, saj se je zavedal, da njegovo ravnanje ni v korist otrok in da predstavlja potencialno škodo oziroma da je lahko zaradi njegovega ravnanja ogrožen razvoj otrok, a je v to privolil zaradi dosega svojih ciljev. Takšnim ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje je pritrdilo pritožbeno sodišče. Izpodbijana pravnomočna sodba vsebuje razloge tudi o subjektivnem elementu storjenih kaznivih dejanj, sámo dejstvo, da vložnik razlogov sodbe ne sprejema, pa ne pomeni uveljavljane procesne kršitve.

5. Vložnik izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi z navedbo, da v izreku sodbe očitane kršitve niso časovno in krajevno dovolj določno opredeljene. Zatrjevane procesne kršitve pa vložnik ne konkretizira, saj v nadaljevanju zahteve preide na očitek, da v opisu sodbe navedene kršitve ne predstavljajo zakonskih znakov kaznivega dejanja, zato ne more iti za kaznivo dejanje, s čimer v bistvu uveljavlja razlog napačne uporabe materialnega prava. V okviru tega razloga pa vložnik zopet ne pojasni, v čem naj bi bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno. Iz vsebine zahteve je moč razbrati, da naj bi sodišči kršili določbo 17. člena KZ, ker iz izpodbijanih sodb naj ne bi izhajalo, da je obsojenec ravnal z naklepom. Z navedbami v petem odstavku obrazložitve pa vložnik izpodbijani pravnomočni sodbi smiselno očita, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 201. člena KZ oziroma da opisano ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja.

Kršitev materialnega prava ni podana. Izrek sodbe mora vsebovati vse elemente, ki jih zakon določa za posamezno kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 201. člena KZ stori roditelj, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti tako, da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje. Iz konkretnega opisa obravnavanih kaznivih dejanj izhaja, da starša svojih mladoletnih hčera dalj časa nista pošiljala k pouku, s čimer sta deklici prikrajšala za socialne stike z vrstniki, ki so v tem obdobju posebno pomembni za mladostnikov razvoj, poleg tega pa sta jih obremenjevala z razmerjem, ki sta ga imela do države, vse to pa je izrazito neugodno vplivalo na razvoj deklic.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki na splošen način določa pravice in dolžnosti staršev in s tem okvirno opredeljuje vsebino roditeljske pravice kot dolžnostnega upravičenja, ne predstavlja blanketnega predpisa za kaznivo dejanje po 201. členu KZ, zato izrecno sklicevanje na določbe tega zakona v opisu obravnavanega kaznivega dejanja ni potrebno. Po določbah 102. in 103. člena ZZZDR morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo; dolžni so jih preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati; po svojih močeh so dolžni skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. Obsojenec je z ravnanjem, ki se mu očita, ravnal v nasprotju s koristmi mladoletnih oškodovank in huje kršil svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, ki jih ima kot roditelj.

Izrek v konkretnem delu vsebuje vse objektivne elemente obravnavanih kaznivih dejanj, subjektivnega elementa oziroma krivdnega odnosa storilca do kaznivih dejanj pa v konkretnem primeru ni potrebno vnašati v izrek sodbe. Obravnavano kaznivo dejanje je mogoče storiti le naklepno, zato se sodišče glede oblike krivde (direktni ali eventualni naklep) opredeli v razlogih sodbe.

6. Vložnik ne pojasni, v čem naj bi bila obsojencu kršena pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS (Ustava), oziroma je uveljavljanje te kršitve nejasno, še posebej, ker prihaja vložnik sam s seboj v nasprotje ko ugotavlja, da je sodišče ravnalo v skladu s pooblastili, ki jih ima po zakonu. Zato te kršitve Vrhovno sodišče ni moglo presojati. Kolikor vložnik meni, da sodišče v kazenskem postopku sploh ne bi smelo ugotavljati družinskih razmer, mu ni moč pritrditi, saj so prav te predmet varstva pri obravnavanem kaznivem dejanju.

Ob tem je pritrditi ugotovitvam vložnika, da je glede na občutljivost obravnavane tematike potrebno ravnati posebno pazljivo, kakor tudi stališču, da življenje, ki je drugačno od življenja večine drugih, samo po sebi ne more predstavljati kaznivega dejanja. Drugačno stališče bi pomenilo nedopustno poseganje v pravico posameznika do lastne identitete, do zasebnosti, svobode vesti in svobodne izbire načina življenja. Te osnovne človekove pravice so posebej varovane, morebitni posegi vanje morajo biti ustrezno predvideni in upravičeni, običajno v smislu varovanja družbenega reda, družbenih norm in splošno sprejetega sistema vrednot v družbi.

V obravnavanem primeru je ravnanje obsojenca v takšni meri v škodo mladoletnima deklicama oziroma proti njunim koristim, da je preseglo mejo družbeno sprejemljivega ravnanja, in izpolnjuje znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 201. člena ZKP. Pri situacijah, ki pomenijo izpolnitev znakov obravnavanega kaznivega dejanja, gre po naravi stvari za konflikt med pravico posameznika do zasebnosti (35. člen Ustave), svobode vesti (41. člen Ustave), pravice do lastne identitete in svobodne izbire načina življenja na eni strani, ter na drugi strani pravicami in koristmi otrok, ki so iz družbenih, moralnih in pravno-civilizacijskih razlogov posebej zaščiteni in uživajo posebno varstvo. Nenazadnje je pomen osnovnošolskega izobraževanja tako velik, da je njegova obveznost zapisana v 57. členu Ustave. Izobraževanje je otrokova pravica hkrati pa dolžnost staršev (prvi odstavek 54. člena Ustave, drugi odstavek 103. člena ZZZDR). Inkriminacija ravnanja, ki ogroža zdrav razvoj otrok (kaznivo dejanje po 201. členu KZ), torej varuje pravice otrok, s tem pa v določeni meri omejuje pravice staršev do izbire lastnega načina življenja. Pri tem je od stopnje ogroženosti zdravega razvoja otrok odvisno, ali gre v posameznem primeru za kaznivo dejanje ali ne. Posledice in negativni vpliv obsojenčevega ravnanja na razvoj oškodovank je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca, iz mnenja katerega izhaja, da so v konkretnem primeru že nastale nezaželene posledice.

7. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. To pomeni, da mora vložnik v zahtevi natančno opredeliti in obrazložiti materialne in procesne kršitve, ki jih uveljavlja. Vložnik tako z zatrjevanjem kršitve 7. točke drugega odstavka 371. člena ZKP (očitno misli na prvi odstavek tega člena, saj v drugem odstavku ni točk), ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je opis kaznivega dejanja "nepravilno povzelo" od tožilstva, ne more uspeti, saj Vrhovno sodišče teh posplošenih in neobrazloženih navedb zahteve ni moglo presojati.

8. Vložnik očita sodbi tudi neprimernost in nepravilnost izrečene sankcije, pri čemer tega očitka ne pojasni. Tudi sicer primernosti izrečene kazni v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati, saj takšen razlog ni predviden v določbi prvega odstavka 420. člena ZKP.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da uveljavljane kršitve niso podane. Zato je na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo.

10. Obsojenec nima premoženja, je nezaposlen in preživlja dva mladoletna otroka, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine (četrti odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP). Drugi stroški v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom niso nastali.