Jedro

S tem, ko so bili z ravnanji ostalih sostorilcev izpolnjeni vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, je mogoče pristopiti tudi k vrednotenju odločilnosti prispevka obsojenca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 20857/2020 dne 7. 4. 2021 obsojenega A. A. in B. B., skupaj z ostalimi soobsojenci, spoznalo za kriva kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), izvršenega v sostorilstvu (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Obsojenemu A. A. je izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, obsojenemu B. B. pa kazen dveh let in šestih mesecev zapora, v katero je vštelo čas trajanja pripora. Odločilo je še o odvzemu predmetov in o stroških kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 20857/2020 z dne 14. marca 2022 zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev in - razen v odločbi o sankciji, izrečeni C. C. - potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili zagovornik obsojenega A. A. in zagovorniki obsojenega B. B. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, naj Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

4. Na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi kot neutemeljeni zavrne.

5. Odgovora vrhovnega državnega tožilca sta bila vročena obsojencema in njunim zagovornikom. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se izjavili zagovorniki obsojenega B. B., ki vztrajajo pri navedbah v zahtevi.

B. - I _Vsebina zahteve zagovornika obsojenega A. A. in obseg presoje_

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjuje naslednje kršitve: (i) kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP: ‒ ker naj v izpodbijani sodbi ne bi bilo razlogov o ravnanju, s katerim je obsojenec izpolnil zakonske znake očitanega dejanja; vložnik pričakuje, da bi morala imeti sodba razloge o obsojenčevem "agresivnem ravnanju" zoper policiste (vpitje, kričanje, metanje kamenja ipd.); v tem vložnik smiselno zatrjuje tudi nasprotje v izreku sodbe; ‒ ker naj bi dokazni postopek potrdil le, da je bil A. A. fizično zraven, naj bi bilo podano nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njenimi razlogi; ‒ ker naj razlogi pravnomočne sodbe ne bi vsebovali presoje o bistvenosti obsojenčevega sostorilskega prispevka k ravnanju ostalih soobsojenih; in (ii) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP, tj. da opisano dejanje ni kaznivo, ker sta sodišči ugotovili, da obsojenec ni neposredno uporabil ne sile in ne resne grožnje zoper policiste, da bi jim preprečil uradno dejanje.

7. Vrhovno sodišče ni presojalo navedb, ki jih sicer vložnik označuje kot kršitev določb kazenskega zakona, ker naj bi dokazni postopek potrdil le, da je bil A. A. "fizično zraven." S tem navedbami vložnik zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, to pa je razlog, zaradi katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena (drugi odstavek 420. člena ZKP).

_O kršitvah kazenskega zakona – zahteva zagovornika obsojenega A. A._

8. Obsojeni A. A. je bil spoznan za krivega sostorilstva pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1. Dejanje po prvem odstavku 299. člena KZ-1 stori, "[k]dor s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje ..."

9. Kvalificirano obliko dejanje iz drugega odstavka 299. člena KZ-1 stori, kdor "huje razžali uradno osebo, grdo ravna z njo ali ji prizadene lahko telesno poškodbo ali pa ji grozi z uporabo orožja ali nevarnega predmeta ali sredstva", kvalificirano obliko po tretjem odstavku istega člena pa, kdor dejanje stori proti uradni osebi, ki - med drugim - opravlja naloge policije.

10. Za odločitev bistveni konkretni del opisa izpodbijane pravnomočne sodbe se glasi: „da so skupaj s D. D., ki je bil v stanju neprištevnosti ... 30. 4. 2020 ... policistom ... ki so opravljali naloge policije ... preprečili uradno dejanje ... privedbo E. E. ..., pri tem so, ko so zgoraj navedeni policisti zaradi izvršitve privedbe E. E. prišli ... pristopili k prikolici, v kateri se je nahajal E. E., ki ni želel izstopiti, temveč je klical na pomoč, prišli z namenom, da preprečijo prijetje in privedbo E. E., pri tem vpili, kričali, zmerjali policiste, grozili, da bodo pobrali kamenje in ga metali vanje, v rokah pa so imeli različne predmete, tudi kamenje in palice, pri tem je F. F. v policista ... vrgel leseno desko in ga zadel v nogo, zatem so policiste obstopile C. C. in druge neznane ženske z otroki in jim na ta način onemogočile dostop do bivalne prikolice, G. G. je v rokah držala modro palico in z njo zamahovala proti policistu ... , ki je stal ob prednji strani prikolice, F. F. pa je odlomil okno prikolice, da je E. E. lahko splezal iz nje in z nožem v roki zbežal; B. B. je nato v policista ... , ki je tekel za E. E., z razdalje dveh metrov vrgel kamen, vendar mu je policist ... nastavil hrbet z neprebojnim jopičem, kamor ga je kamen zadel in odrgnil jopič, E. E. je, ko ga je policist ... dohitel, proti njemu zamahoval z nožem, vendar se mu je ... umaknil, nato pa so E. E. obstopili F. F., C. C. in G. G., s čimer so onemogočali njegovo prijetje in privedbo; nato je policist ... E. E. z udarcem po roki s policijsko palico nož izbil iz rok, policist ... pa ga je podrl na tla in ga poskušal vkleniti z vezicami, med tem je G. G. s palico mahala in kričala, vendar je vse tri zadrževal policist ..., vendar je nato D. D. proti njim zapeljal z vozilom ..., zaradi česar so policisti odskočili in izpustili E. E., A. A. in neznani sostorilec pa sta mu pomagala vstati in se usesti v vozilo, s katerim se je E. E. nato odpeljal, F. F. je proti policistu ..., ki je poskušal ustaviti vozilo in zagrabiti E. E., vrgel kamen, zaradi njihovih ravnanj je E. E. pobegnil s kraja, policisti pa niso mogli izvršiti njegove privedbe.“ Za vložnika je sporno, ali je kaznivo ravnanje A. A., da je z neznanim storilcem E. E. pomagal vstati in se usesti v avto, s katerim je ta nato odpeljal s kraja in pobegnil, zaradi česar privedbe ni bilo mogoče izvršiti.“

11. Vložnik ima prav, da se obsojenemu A. A. ne očita, da bi ravnal "s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo", kar je zakonski znak temeljne oblike in s tem tudi kvalificiranih oblik dejanja po 299. členu KZ-1. Vendar pa vložnik spregleda, da kaznivo dejanje v sostorilstvu ne izvrši le tisti, "ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi", temveč tudi tisti, ki "kako drugače odločilno prispeva k storitvi" (drugi odstavek 20. člena KZ-1). To pomeni, da sostorilec s svojim prispevkom sam ne izpolni zakonskih znakov dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega (zgolj) udeležbo pri kaznivem dejanju (napeljevanje ali pomoč). To je tudi izhodišče v pravnomočni sodbi (27. stran prvostopenjske sodbe in 34. točka obrazložitve višjega sodišča).

12. Za opis izvršitve kaznivega dejanja v sostorilstvu je v takšnih primerih - v objektivnem smislu - bistveno, (i) da iz opisa izhaja, s katerimi ravnanji vsi sostorilci skupaj izvršijo znake kaznivega dejanja, posamično ali hkrati (na primer že sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 228/96 z dne 14. 12. 2001), sočasno ali zaporedoma (sodba I Ips 41440/2018 z dne 26. 11. 2020, 6. točka obrazložitve), in (ii) da so glede tistih sostorilcev, ki zakonskih znakov ne izvršijo sami, v opisu navedena dejstva, ki omogočajo ugotovitev njihovega prispevka ter ovrednotenje "odločilnosti" njihovega prispevka.

13. Vložnik v zahtevi ne problematizira ugotovitev v pravnomočni sodbi, da so bili z ravnanji ostalih sostorilcev izpolnjeni vsi zakonski znaki dejanja preprečitve uradnega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1. To presojo je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v razlogih na 25. in 26. strani sodbe.

14. S tem, ko so bili z ravnanji ostalih sostorilcev izpolnjeni vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, je mogoče pristopiti tudi k vrednotenju odločilnosti prispevka obsojenega A. A. Vrhovno sodišče sprejema stališče nižjih sodišč, da je bilo njegovo ravnanje odločilno za preprečitev prijetja in privedbe E. E. A. A. je namreč eden izmed tistih, ki je – tako opis – po začetku izvrševanja prisilne privedbe E. E. prišel na kraj z namenom privedbo preprečiti, ter E. E. po neuspelem vklepanju pomagal vstati in se usesti v avtomobil, ki je pred tem zapeljal proti policistom (zaradi česar so z vklepanjem prenehali) in s katerim je E. E. pobegnil s kraja. Odločilnost prispevka A. A. k preprečitvi privedbe so sodišča pravilno prepoznala v koordiniranosti njegovih ravnanj z drugimi sostorilci ter časovnem sosledju in vzročni zvezi med njegovim ravnanjem in begom E. E., neposredno po neuspelem poskusu uporabe prisilnih sredstev (vklepanjem) zoper njega (22. - 23. ter 26. stran prvostopenjske sodbe, in zlasti 33. ter 35. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Kršitev kazenskega zakona, ki jo zatrjuje vložnik, torej ni podana.

_O kršitvah določb kazenskega postopka – zahteva zagovornika obsojenega A. A._

15. Glede na materialnopravno pravilna izhodišča v izpodbijani sodbi je očitno, da so vložnikova pričakovanja o vsebini razlogov, ki naj bi jih vsebovala pravnomočna sodba, neutemeljena. Kot je že bilo ugotovljeno, izrek in razlogi pravnomočne sodbe vsebujejo vse, kar se zahteva za ugotovitev in presojo obsojenčevega odločilnega prispevka h opisanemu kaznivemu dejanju, četudi sam ni izpolnil zakonskih znakov uporabe sile ali resne grožnje s silo.

16. Tud nasprotja v izreku, ki ga zatrjuje vložnik, ni mogoče prepoznati. Vložnik pravilno ugotavlja, da izrek sodbe na ene mestu vsebuje očitek, da so obsojenci „pristopili k prikolici, v kateri se je nahajal E. E., ... prišli z namenom, da preprečijo prijetje in privedbo E. E., pri tem vpili, kričali, zmerjali policiste, grozili, da bodo pobrali kamenje in ga metali vanje, v rokah pa so imeli različne predmete, tudi kamenje in palice,“ na drugem mestu pa obsojenemu A. A. očita (le), da je z neznanim sostorilcem E. E. pomagal „vstati in se usesti v vozilo, s katerim se je E. E. nato odpeljal.“

17. Na te navedbe je višje sodišče smiselno odgovorilo v okviru presoje očitkov kršitve kazenskega zakona. Poudarilo je, da je „bistven prispevek vsakega od obtoženih iz opisa razviden“ (35. točka obrazložitve sodbe). S tem je višje sodišče prepoznalo, da je opis dejanja zasnovan tako, da v prvem delu ponuja celovit opis dogajanja v času kaznivega dejanja, v drugem delu pa posamična ravnanja, s katerim so k opisanem dogodku prispevali posamezni obsojenci. Takšen opis pravilno izhaja iz materialnopravnega stališča, po katerem se ne pričakuje, da bi prav vsak od sostorilcev izpolnil vse znake kaznivega dejanja, ampak zadošča, da te znake izpolnijo sostorilci skupaj (sočasno ali zaporedoma), ali pa posamezni sostorilec ponudi bistveni – odločilni – prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Zato nasprotja, ki ga (smiselno) zatrjuje vložnik, ni. Njegovo ravnanje, kot je podrobneje navedeno v drugem delu opisa dejanja, je skladno z očitkom, da je na kraj prišel po tem, ko so policisti začeli z izvrševanjem prisilne privedbe, z namenom, da prepreči privedbo E. E., kar se je – kot ugotovljeno – tudi zgodilo.

18. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni.

B- II _Vsebina zahteve zagovornikov obsojenega B. B. in obseg presoje_

19. Obsojenčevi zagovorniki so vložili dve vlogi, poimenovani kot zahteva za varstvo zakonitosti: prvo dne 1. 6. 2022 in drugo dne 10. 6. 2022. Vlogi sta po vsebini identični. V njih vložnik (smiselno) zatrjuje naslednje kršitve: (i) kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi pri nekaterih odločitvah sodečega senata sodelovala nadomestna sodnica porotnica; (ii) kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišče ne bi pojasnilo, kako je presojalo protislovne izpovedbe policistov (kar sicer vložnik označuje kot kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP); (iii) kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki naj bi bila podana s kršitvijo pravice do nepristranskega sodišča, ker je senat višjega sodišča v isti sestavi, v kateri je odločal o pritožbi obsojenčevih zagovornikov, odločal tudi o pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 20857/2020 z dne 21. 1. 2021, višja sodnica Stanka Živič pa je sodelovala tudi pri odločanju o pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 20857/2020 z dne 28. 7. 2020; (iv) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP, ki jo vložnik v bistvenem pojasnjuje s tem, da nihče ni neposredno videl obsojenca vreči kamen v policista, ki je tekel za E. E.; da je identiteta policista, v katerega naj bi vrgel kamen, napačno ugotovljena; da je sporno, ali naj bi vrgel prav kamen, na katerem je bila zavarovana obsojenčeva sled; da ni mogoče, da bi obsojenec s kamnom preprečil policistu izvršitev uradnega dejanja; da se obsojenec ni zavedal, kakšne naloge opravljajo policisti; in da bi bilo pravilneje opredeliti dejanje kot napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti (300. člen KZ-1).

20. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (zaradi napačne sestave sodečega senata) v pritožbi zoper sodbo (list. št. 1497 in sl.) vsebinsko ni uveljavljena. Ker ni videti ovir, da ne bi obsojenec in njegov zagovornik to kršitev zatrjevala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, se nanjo vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

21. Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da ne vložnik ne obsojenec v postopku s pritožbo zoper sodbo nista zatrjevala kršitve pravice do nepristranskega sodnika. Izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahteva stranka le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP). Z odločitvijo o pritožbah zoper odločbi o priporu z dne 28. 7. 2020 in 21. 1. 2021 je bila obsojenčeva obramba do pritožbene seje seznanjena, s tem pa tudi s sestavo senatov, ki so o pritožbah odločali. Obramba je bila z dopisom dne 21. 1. 2022 (list. št. 1550) obveščena o sestavi senata višjega sodišča, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo. Dne 17. 2. 2022 je bila opravljena javna pritožbena seja, ki so se je udeležili tako obsojenec kot njegovi zagovorniki. Ne obsojenec ne njegov zagovornik do začetka javne pritožbene seje nista zahtevala izločitve članov pritožbenega senata (zapisnik o pritožbeni seji, list. št. 1556). Zatrjevane okoliščine so obsojenčevi zagovorniki prvič uveljavljali šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker ni bilo ovir za pravočasno uveljavljanje navedenih okoliščin že v postopku s pritožbo zoper sodbo, tudi ni ovir za ugotovitev, da je z začetkom pritožbene seje ugasnila pravica uveljavljati te okoliščine zaradi izločitve pritožbenega senata (tretji odstavek 41. člena ZKP). Zato s temi navedbami vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo uspešno uveljavljati kršitve pravice do nepristranskega sodnika.

22. In končno, vložnik kršitev, ki jo sicer označuje za kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, utemeljuje izključno s trditvami, s katerimi oporeka pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Za opredelitev obsojenčevega ravnanja po 300. členu KZ-1 se namreč zavzema na podlagi lastnega razumevanja obravnavanega dogodka in mimo pravnomočnega opisa dejanja ter v sodbi pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker zahteva iz tega razloga ni dovoljena, s temi navedbami ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

_O kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP – zahteva zagovornikov obsojenega B. B._

23. Vsebinsko je Vrhovno sodišče odločilo le o navedbah, da pravnomočna sodba nima razlogov o dokazni oceni izpovedb, ki so jih podali policisti. Te navedbe ne držijo. Razlogi okrožnega sodišča, vključno z dokazno oceno izpovedb policistov H. H. in I. I., so podani na 25. strani obrazložitve sodbe, z dopolnitvami pa jim je pritrdilo tudi višje sodišče (25. in 27. točka obrazložitve), ki se je opredelilo še do izpovedbe policista J. J. Iz razlogov pravnomočne sodbe je nedvomno mogoče ugotoviti, da sta sodišči zaznali različnost njihovih izpovedb in da sta se o tem opredelili. Zahtevi torej tudi v tem delu ni mogoče slediti.

C.

24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vloženi zahtevi nista utemeljeni. Zato ju je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zavrnilo.

25. Odločbo o stroških je sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, iz razlogov, ki so že narekovali enako odločitev prvo- in drugostopenjskega sodišča (31. stran sodbe okrožnega sodišča; 38. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča).

26. Odločitev o zahtevi zagovornikov obsojenega B. B. je bila sprejeta soglasno. Za odločitev o zahtevi zagovornika obsojenega A. A. so glasovali Marjeta Švab Širok, mag. Aleksander Karakaš in dr. Primož Gorkič.