Jedro

Subjektivni občutek stranke ne utemeljuje dvoma v nepristranskost vseh sodnikov pristojnega sodišča oziroma v objektivno nepristranskost celega sodišča. Osebne zamere in nesporazumi so lahko razlog za izločitev posameznega sodnika, ne pa za vsesplošen dvom v nepristranskost celega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi nezakonitega umika predloga za imenovanje tožnika za notarja. V dopolnitvi tožbe z dne 26.2.2007 predlaga še, da vrhovno sodišče v tej zadevi prenese pristojnost na drugo stvarno pristojno sodišče, ker da je zaradi njegove svobodomiselnosti in neuklonljivosti prišlo do mnogih zamer, kar se odraža tudi v odnosu sodnikov pristojnega prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. Tožnik opisuje zaplete s predlaganimi izločitvami in delegacijami v svoji razvezni pravdi, v kateri sta dve sodnici predlagali delegacijo zaradi predsodkov proti tožniku, ki je sodišču očital fašizem. Zatrjuje zavlačevanje postopka, menjavanje sodnikov, neodločanje o začasni odredbi oziroma njeni realizaciji, debelenje spisa, večletni nerazpis naroka, zanemarjanje koristi otroka in šikaniranje samega tožnika. Svoj predlog zaključuje z oceno, da je v A. šikaniran, saj gre za lokalni obračun s svobodomiselnim in neuklonljivim odvetnikom.

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče lahko na podlagi 67. člena ZPP na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da odloča v zadevi, če se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugih tehtni razlogi. Navedena določba je izjema od siceršnje ureditve krajevne in stvarne pristojnosti sodišč. Stranke ne morejo mimo zakonskih določb izbirati sodišča, prenos pristojnosti pa lahko uveljavijo le ob izpolnjenih pogojih ali smotrnosti (cenejše in hitrejše rešitve spora) ali drugih tehtnih razlogov v pomenu 67. člena ZPP. Med slednje sodi dvom v objektivno nepristranskost sodišča. Vendar ta razlog tožnik utemeljuje le s težavami v svojem razveznem postopku, ki jih opredeljuje kot šikaniranje zaradi svojih lastnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre pri izrazu šikaniranje za subjektivno oceno tožnika, ki je bil v razveznem postopku že glede na naravo takega postopka in glede na njegovo trajanje nedvomno prizadet, na kar kažejo tudi njegove oznake o fašističnem ravnanju sodišča. Tak subjektivni občutek stranke pa ne utemeljuje dvoma v nepristranskost vseh sodnikov pristojnega sodišča oziroma v objektivno nepristranskost celega sodišča. Osebne zamere in nesporazumi so lahko razlog za izločitev posameznega sodnika, ne pa za vsesplošen dvom v nepristranskost celega sodišča. Sodnik mora pri izvajanju svoje funkcije vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. člen Zakona o sodniški službi). Če stranka z odločitvijo stvarno in krajevno pristojnega sodišča ni zadovoljna, lahko izkoristi v zakonu določena pravna sredstva. Zato je vrhovno sodišče zavrnilo tožnikov neutemeljen predlog za prenos pristojnosti.