Jedro

Tožbeni zahtevek za razveljavitev obvestila tožene stranke o napotitvi na začasno čakanje na delo in za plačilo razlike med nadomestilom plače, ki ga je tožnik prejemal v spornem obdobju, in med plačo, ki bi jo prejemal, če bi dela, je utemeljen, ker tožena stranka ni dokazala, da tožnik zaradi zdravstvenih omejitev ne bi mogel opravljati katere od nalog na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oz. na delovnem mestu, na katerem je delal, torej ni dokazala, da bi bil kriterij za napotitev na začasno čakanje na delo v tožnikovem primeru izpolnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost razporeditve tožnika na čakanje za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 in razveljavilo obvestilo tožene stranke z dne 23. 6. 2009 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 obračuna razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal in nadomestilom plače, ki ga je dejansko prejel v obdobju od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od 19. v naslednjem mesecu dalje do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 370,08 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila (3. točka izreka).

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za poziv nazaj na delo ter za obračun razlike v plači za čas po 1. 1. 2010 ter postopek v tem delu ustavilo.

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo izključno na podlagi zaslišanja tožnika, kot nepotreben pa je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič D.N. in J.P.. Tožnik je, zaslišan kot stranka, izpovedal, da naj bi isto delo kot on opravljala tudi J.Č. in M.K., za katera se mu zdi, da imata manj delovne dobe. Vendar pa sodišče prve stopnje tega ni moglo preveriti brez zaslišanja priče D.N., ki je bil tožniku nadrejen. Ta priča bi lahko potrdila, da so pri napotitvi tožnika na čakanje upoštevali vse kriterije iz dogovora z dne 10. 6. 2009 in dodatka k dogovoru z dne 22. 6. 2009. M.K. je začasno razporejena na postajo K. in to samo za čas izrabe letnega dopusta delavca, ki je to delo opravljal v času, ko je bil tožnik na čakanju. J.Č. pa je že v pokoju, kar kaže na to, da je imel več delovne dobe kot tožnik. O zahtevku bo sodišče lahko odločilo šele potem, ko bo zaslišalo predlagani priči. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič D.N. in J.P., dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je zaslišanje priče D.N. predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo z navedbo, da bo ta priča lahko odgovorila na navedbe tožnika glede potrebe po uvrstitvi tožnika na seznam delavcev, ki so bili napoteni na čakanje in glede uporabe 3. alineje dodatka k sporazumu. Tudi zaslišanje priče J.P. naj bi bilo v zvezi s potrebo po določitvi tožnika na seznam delavcev za čakanje na delo. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je bil tožnik napoten na čakanje na podlagi kriterija iz nove 3. alineje drugega odstavka 7. člena dogovora z dne 10. 6. 2009, ki je bil določen z dne 22. 6. 2009 sklenjenim dodatkom k temu dogovoru. Tako je tožena stranka v odgovoru na tožbo navajala, da tožnik kot invalid III. kategorije ne sme opravljati dela v prometu in zato ne more opravljati dela reklamanta in transportnega skladiščnika, zato je tožena stranka uporabila ukrep v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 7. člena dogovora, po katerem se na začasno čakanje na delo napotijo delavci, ki zaradi zdravstvenih omejitev ne more v celoti opravljati del in nalog na delovnem mestu, za katerega imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je tožena stranka izrecno grajala stališče tožnika, ki je v tožbi navajal, da ne izpolnjuje nobenega od treh kriterijev, ki so določeni v osnovnem besedilu dogovora (delavci, ki se sami odločajo za čakanje; delavci, ki izpolnjujejo enega od pogojev za upokojitev; delavci z manj skupne delovne dobe), češ da je tožnik spregledal dodatek k dogovoru, ki predvideva, da se na čakanje napotijo delavci, ki zaradi zdravstvenih omejitev ne morejo v celoti opravljati del in nalog na delovnem mestu, za katerega imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka šele v pritožbi navaja, da naj bi tožnik imel manj delovne dobe od drugih zaposlenih na istem delovnem mestu oziroma da naj bi bila M.K. le začasno razporejena na postajo K., ne da bi pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Prvi odstavek 337. člena ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. V kolikor bi tožena stranka želela uveljavljati, da je bil tožnik na čakanje poslan po kriteriju iz 4. alineje drugega odstavka 7. člena dogovora (delavec z manj skupne delovne dobe), potem bi to morala pravočasno zatrjevati, ne pa da to uveljavlja šele s pritožbo. Priče je v dokaznem postopku možno zasliševati le v okviru navedb in trditev strank. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi tožnika na začasno čakanje na delo poslala na podlagi tega, da ima manj skupne delovne dobe, pri čemer se ta ugotavlja na podlagi 218. člena KPDŽP, zato predlaganih prič niti ne bi bilo možno zasliševati v tej smeri.

Sodišče prve stopnje utemeljeno zaključuje, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik zaradi zdravstvenih omejitev ne bi mogel opravljati katere od nalog na delovnem mestu transportnega komercialista, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter da tudi ni dokazala, da zaradi zdravstvenih omejitev ne bi mogel opravljati vseh del reklamanta in del skladiščnika, kar je delo, ki ga je dejansko opravljal pred napotitvijo na čakanje in tudi po izteku začasnega čakanja na delo. Neprepričljivost zatrjevanja tožene stranke, da tožnik zaradi zdravstvenih omejitev ne more opravljati dela na delovnem mestu reklamanta in transportnega komercialista, je še zlasti razvidna iz dejstva, da tožnik tudi sedaj, po izteku začasnega čakanja na delo, dejansko opravlja to delo. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišče prve stopnje, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se na postaji K., kjer je tožnik delal, že več let dejansko ne opravlja nalog, ki so navedene v 3. alineji opisa tega delovnega mesta (priloga B/7). Ravno s temi nalogami pa je tožena stranka utemeljevala neprimernost tožnika za opravljanje dela na tem delovnem mestu.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo obvestilo tožene stranke o napotitvi tožnika na začasno čakanje na delo za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bil v zvezi s tožnikom podan zatrjevani kriterij za takšno napotitev. Obvestilo bi bilo lahko zakonito le v primeru, če bi tožena stranka dokazala, da je bil izpolnjen zatrjevani kriterij za napotitev delavca na čakanje. Glede na nezakonitost napotitve tožnika na čakanje na delo je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike med nadomestilom plače, ki ga je tožnik prejemal v spornem obdobju in plačo, ki bi jo prejel, če bi v tem obdobju delal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.