Jedro

Četudi bi tožnik s tožbo v tem upravnem sporu uspel in bi bila odločitev organa za BPP v ponovljenem postopku zanj pozitivna, ne bi mogel več vložiti pritožbe zoper sklep, št. Su 96/2023 z dne 15. 5. 2023, ker je rok za njeno vložitev že potekel in je sklep pravnomočen.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče RS (organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, št. Su 96/2023 z dne 15. 5. 2023. 2. V obrazložitvi je organ za BPP navedel, da je tožnik 16. 6. 2023 pri sodišču vložil dopis, s katerim je prosil za nujno BPP zaradi vložitve pritožbe zoper citirani sklep. Po pozivu sodišča je skrbnica podala soglasje k prošnji za BPP in jo dopolnila z manjkajočimi podatki oziroma jo vložila na predpisanem obrazcu. Organ za BPP je ugotovil, da tožnik smiselno prosi za dodelitev BPP za sestavo in vložitev tožbe zoper ta sklep. Sklicujoč se na 11. do 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter pridobljene podatke iz uradnih evidenc je organ ugotovil, da je tožnik v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje (marec 2023 - maj 2023) prejemal dohodek iz naslova pokojnine iz obveznega pokojninskega invalidskega zavarovanja in iz tega naslova mesečno prejel pokojnino v višini 1.113,96 EUR neto. S tem presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke in, ki trenutno znaša 930,68 EUR. Tožnik zato presega dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP. Organ za BPP je tožnika seznanil z navedenimi okoliščinami in ga pozval, da se opredeli. Tožnik se v postavljenem roku, niti do izdaje odločbe, ni odzval pozivu organa. Organ je pribavil tudi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, iz katerega izhaja, da je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Ker tožnik presega že dohodkovni cenzus, organ za BPP ni upošteval vrednosti ostalega premoženja, ki ga ima tožnik, oziroma ni ugotavljal, ali so izpolnjeni drugi pogoji za dodelitev BPP, temveč je njegovo prošnjo zavrnil. 3. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov in zaradi kratenja pravice iz 25. člena Ustave. Predlagal je, da sodišče opravi glavno obravnavo, zasliši tožnika, po potrebi višjo sodnico A. A. in psihiatra B. B. ter ugotovi, da tožnik že od uveljavitve ZBPP izpolnjuje pogoje za izjemno BPP, izpodbijano odločbo razveljavi in tožniku za vložitev pritožbe zoper citirani sklep dodeli brezplačnega odvetnika ali sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

4. Tožnik meni, da je splošno znano, da je duševno bolan in brez pravice do odvetnika v nezakonitih sodnih postopkih po Sloveniji izgubil vse, kar vsakomur zagotavlja Ustava RS (premoženje, dediščino, zdravje, dostojanstvo, …). Toženka v odločbi ni upoštevala, da je država (žal deset let prepozno) 2008 ugotovila, da tožnik zaradi psihičnih težav v sodnih in upravnih postopkih ni sposoben zastopati svojih pravic, pravnih koristi in interesov in po uradni dolžnosti uvedla postopek odvzema poslovne sposobnosti. Upravni organi niso upoštevali Višjega sodišča, ki je predlagalo, da se tožniku postavi za skrbnika odvetnik in so mu od 2012 postavljeni prava neuki skrbniki. Po nezakonitih sodnih izvršbah, ki so sledile nezakonitim sodnim postopkom, je tožnik izgubil prihodke, s tem socialno varnost in brezskrbno prihodnost. Tožnik od ZPIZ-a trenutno prejema 878,88 EUR. Podrejeno tožnik meni, da je sodišče z upoštevanjem 14., 15., 22. in 25. člena Ustave RS socialno ogroženim in poslovno nesposobnim državljanom in državljankam RS dolžno v upravnih sporih oziroma v postopkih tega sodišča po uradni dolžnosti zagotoviti pravico do pritožbe.

5. Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

**Odločitev sodišča**

6. Tožba ni dovoljena.

7. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Če procesne predpostavke niso izpolnjene, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena).

8. Po drugem odstavku 36. člena ZUS-1 mora sodišče na te razloge paziti po uradni dolžnosti. Stališče, da sodišče okoliščine, od katerih je odvisen obstoj procesnih predpostavk, ugotavlja po uradni dolžnosti, ne glede na tožbene navedbe (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.1

9. Sodišče je vpogledalo v Su vpisnik naslovnega sodišča in ugotovilo, da je sklep, št. Su 96/2023 z dne 15. 5. 2023, zoper katerega je tožnik želel vložiti pritožbo in je zato vložil prošnjo za BPP, ki mu je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena, postal pravnomočen 20. 6. 2023. Tožnika oziroma njegovo zakonito zastopnico je zato z dopisom, I U 1333/2023 z dne 10. 10. 2023, seznanilo s temi ugotovitvami in stališčem, da iz razloga, ker je sklep, št. Su 96/2023 z dne 15. 5. 2023, pravnomočen, tožnik s tožbo ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, in ga pozvalo, da opredeli svoj pravni interes za izpodbijanje akta, ki je predmet upravnega spora.

10. Tožnik je sodišču poslal dopis, v katerem je navedel, da je stališče sodišča neupravičeno. Po njegovem mnenju je v zadevi treba opraviti glavno obravnavo in odločiti o tožbi, saj gre za pravici, zagotovljeni po 23. in 25. členu Ustave RS. Sodišču je znano, da mu drugi odstavek 22. člena ZUS-1 onemogoča uresničevanje pravice do pravnih sredstev. Zato je organ za BPP tudi pravočasno zaprosil za dodelitev BPP in bi moralo biti o njegovi prošnji nemudoma ugodeno glede na 36. člen ZBPP. Z odlašanjem se je izoblikovala sodna praksa, po kateri pritožbeni organi sprejmejo pritožbo po roku za vložitev pritožbe, kar je neskladno s 25. členom Ustave, saj krivda za zamudo ni na njegovi strani in je s tem njegov pravni interes izkazan.

11. Ugovoru tožnika, da je treba opraviti glavno obravnavo in odločiti o tožbi glede na zagotovljeni pravici po 23. in 25. členu Ustave RS, sodišče ne more slediti. Drži, da sta pravici iz 232. in 253. člena Ustave ustavno zagotovljeni pravici, vendar se uresničujeta pod pogoji, določenimi z zakonom. In v primeru, če zakon predpisuje, da je treba pravno sredstvo vložiti v določenem roku, je treba tako ravnati (torej vložiti to pravno sredstvo v določenem roku), da se lahko doseže vsebinska obravnava tega pravočasno vloženega pravnega sredstva. In če pravno sredstvo pod pogoji, določenimi v zakonu, ni vloženo, postane odločitev sodišča - oziroma kot v tem primeru - odločitev drugega državnega organa pravnomočna. Pravnomočnost odločitve državnega organa pa pomeni, da vanjo ni mogoče poseči več s rednim pravnim sredstvom (tj. s pritožbo), temveč je v taka pravna razmerja mogoče poseči le na način, določenim z zakonom4 (z vložitvijo izrednih pravnih sredstev - op. sod.). Povedano drugače: četudi bi tožnik s tožbo v tem upravnem sporu uspel in bi bila odločitev organa za BPP v ponovljenem postopku zanj pozitivna, ne bi mogel več vložiti pritožbe zoper sklep, št. Su 96/2023 z dne 15. 5. 2023, ker je rok za njeno vložitev že potekel in je sklep pravnomočen.

12. Tožnik tudi ugovarja, da je zaradi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 onemogočen pri uveljavljanju pravnih sredstev v upravnem sporu. Po tej določbi se v postopku v upravnem sporu ne uporablja določba tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku; v postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi pa lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V zvezi s tem sodišče tožniku pojasnjuje, da je ustavnost drugega odstavka 22. člena ZUS-1 Ustavno sodišče RS že presojalo in v odločbi, št. U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008, ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče je razložilo, da je z obveznim pravnim zastopanjem za vložitev pritožbe v upravnem sporu zakonodajalec določil le način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, s katerim se zagotavlja učinkovitost sodstva. Prav tako je navedlo, da ker je s sistemom brezplačne pravne pomoči zagotovljeno, da ima tudi oseba slabega gmotnega položaja možnost pridobiti pooblaščenca, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ni podano neskladje niti s prvim odstavkom 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom). Ob tem to sodišče še dodaja, da je za dodelitev BPP tudi treba izpolnjevati z ZBPP določene pogoje (s čemer je tožnik tudi nedvomno seznanjen), torej tudi ta pravica ni dana vsakomur, temveč le osebi, ki te, v ZBPP podane pogoje, izpolnjuje. Zato tudi ne vzdrži tožbeni ugovor, da bi moralo sodišče socialno ogroženim in poslovno nesposobnim osebam omogočiti po uradni dolžnosti vložitev pravice do pritožbe. Kot povedano, gre za pravico, ki se uveljavlja na način in pod pogoji, določenimi v zakonu.

13. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožnikov očitek, da bi moral organ za BPP nemudoma odločiti o njegovi prošnji za dodelitev BPP glede na 36. člen ZBPP5. Organ za BPP je namreč takoj, ko je tožnikovo vlogo prejel, pričel z njenim obravnavanjem in pozval najprej tožnikovo skrbnico za soglasje k vložitvi vloge in na izpolnitev prošnje za BPP na predpisanem obrazcu, čemur je skrbnica sledila, pred izdajo odločbe pa je tožnika (po skrbnici) pozval k opredelitvi glede ugotovljenih dejstev in okoliščin, kar je skladno z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP), in na katerega se tožnik ni odzval. Organu tako ni mogoče očitati nepravočasnega odziva na tožnikovo vlogo, saj podatki spisa kažejo nasprotno.

14. Glede na navedeno je sodišče v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 njegovo tožbo zavrglo. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, ni obravnavalo vsebinskih navedb tožnika in tudi ni razpisalo glavne obravnave.

1 Glej npr. I Up 196/2020. 2 Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. 3 Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 4 158. člen Ustave: Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. 5 Po tej določbi pristojni organ prosilcu za BPP, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoči ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje ta zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna brezplačna prva pomoč) (prvi odstavek).