Jedro

Enoletni zastaralni rok velja tako za terjatve iz naslova storitev upravljanja, kot za terjatve, s katerimi upravnik uveljavlja druge stroške in storitve, ki jih je plačal za etažne lastnike, vendar pa to določilo velja le za terjatve upravnikov v večstanovanjskih hišah.

Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive primere, saj je ustanova zastaranja tako pomembna, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni: v izpodbijani 2. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, 0814 In 2031/2007 z dne 12. 06. 2008 v celoti ostane v veljavi v 1. in 4. točki izreka, v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 783,97 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 885,67 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, 0814 In 2031/2007 z dne 12. 06. 2008 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 14.659,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v 4. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 258,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (2) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za glavnico v višini 10.025,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v 4. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 100,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo in (3) sklenilo, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki in sicer tožeča stranka zoper 2. in 3. točko izreka, tožena stranka pa zoper 1. točko izreka. Obe pravdni stranki sta se pritožili iz iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagali spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je priglasila tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba obeh pravdnih strank je bila vročena v odgovor nasprotni stranki. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi tožene stranke nasprotovala, predlagala potrditev sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

5. Pritožnik pravilno navaja, da je tožena stranka uveljavila ugovor zastaranja, niso pa utemeljene pritožbene navedbe o tem, da se je tožena stranka sklicevala na triletni zastarani rok, sodišče prve stopnje pa je uporabilo enoletnega, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki se nanaša na utemeljenost tožbe, in sicer ugovor ugasle pravice. Navedeno pomeni, da dolžniku ni potrebno navajati niti zastaralnega roka, niti pravne podlage za svoj ugovor. Očitana kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prisilno poravnavo tožene stranke, predstavljajo nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.

6. Stališče izpodbijane sodbe, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, po zaključku višjega sodišča ni pravilno. Terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, dospevajoče v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu, pri čemer začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Enoletni zastaralni rok velja tako za terjatve iz naslova storitev upravljanja, kot za terjatve, s katerimi upravnik uveljavlja druge stroške in storitve, ki jih je plačal za etažne lastnike, vendar pa to določilo velja le za terjatve upravnikov v večstanovanjskih hišah. V konkretnem primeru ne gre za večstanovanjsko hišo, pač pa za poslovno stavbo, v kateri so poslovni prostori, kar med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive primere, saj je ustanova zastaranja tako pomembna, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. Pravice in dolžnosti pravnih subjektov morajo biti zanesljive, predvidljive in določno opredeljene. Poleg tega velja pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče (prim. II Ips 608/2006). Ker se določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne nanaša na terjatve upravnikov poslovnih stavb, pač pa zgolj na terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo (341. člen ZPP).

7. Glede na to, da v konkretnem primeru ne pride v poštev enoletni zastaralni rok, terjatve tožeče stranke, zapadle do vključno 31. 12. 2005 niso zastarane kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljeno, je pa bilo materialno pravo glede zastaranja zmotno uporabljeno, je višje sodišče sodbo spremenilo tako kot to izhaja iz drugega odstavka izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP). Pravdne stroške je višje sodišče tožeči stranki priznalo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odmerjeni pa so po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško ter taksno tarifo.

O pritožbi tožene stranke:

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje dotedanje navedbe, pri čemer višje sodišče kot pravilne potrjuje vse zaključke izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbena navedba, da tožena stranka sama plačuje delež stroškov, ki odpadejo nanjo neposredno izvajalcem, je nedovoljena pritožbena novota, ki tudi sicer ni z ničemer izkazana. Ne drži niti pritožbena navedba, da je tožena stranka ugovarjala višini tožbenega zahtevka, saj njenega ugovora, da zahtevku nasprotuje po „temelju in višini“ ni mogoče šteti kot konkretiziranega nasprotovanja višini.

9. Prav tako ne drži, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker ni razlogov glede vsakega posameznega računa. Iz vtoževanih računov so razvidni vsi potrebni podatki, ki omogočajo njihov preizkus. Dokler ni določnega ugovora zoper terjatev, je faktura ne samo dokaz o višini terjatve, ampak tudi dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja. Ključ delitve stroškov izhaja iz pogodbe (iz decembra 1998), način delitve pa je razviden iz vsakega posameznega računa. Pravdni postopek ni namenjen preverjanju pravilnosti računov samih po sebi; dodatne dokazne zahteve, ki se nanašajo na posamezni račun bi morala tožeča stranka predložiti zgolj na podlagi substanciranih navedb tožene stranke, ki pa jih slednja v tem postopku ni podala.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 165 člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti pritožbene stroške. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško ter taksno tarifo. Stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev niso bili potrebni, tožeča stranka nosi sama.