Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora slikovni posnetek predstavljati občuten poseg v zasebnost, ki pa bo podan takrat, ko bo to prizadelo oškodovanca, bodisi, da so ti posnetki žaljivi, smešni, da izdajajo karkoli iz njegovega osebnega življenja in podobno. Vsebina tega občutnega poseganja v zasebnost oškodovanca pa mora v opisu dejanja biti navedena s konkretnimi okoliščinami. V predmetni zadevi pa iz opisa ne izhaja na kakšen način naj bi bilo občutno poseženo v zasebnost oškodovanke kot tožilke, torej ali naj bi morebiti sporne fotografije prizadele oškodovanko in na kakšen način. V opisu je navedeno, da so bili sporni fotografski posnetki objavljeni v tiskani in internetni izdaji B. z dne ... 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ta opis konkretizira le izvršitveno ravnanje, ki se očita obdolžencu, in sicer prikazovanje spornega posnetka tretjim osebam oziroma omogočanje, da se le-te s posnetkom seznanijo. Ne konkretizirajo pa občutnega posega v zasebnost oškodovanke, ker vsebina posega v zasebnost iz opisa dejanja ni razvidna. Izvršitveno ravnanje samo po sebi še ni kaznivo dejanje po 138. členu KZ-1, to postane šele, ko je s posnetkom občutno poseženo v zasebnost oškodovanca, pri čemer pa, kot je že bilo poudarjeno, morajo okoliščine, zakaj je šlo za občuten poseg v zasebnost, biti v opisu konkretno navedene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanko kot tožilko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom iz razloga po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke A. A. zoper obdolženega C. C. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Na podlagi četrtega in petega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da se oškodovanko kot tožilko oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo pooblaščenec oškodovanke kot tožilke brez uvodoma navedenega pritožbenega razloga, smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagal njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v „ponovno odločanje“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora slikovni posnetek predstavljati občuten poseg v zasebnost, ki pa bo podan takrat, ko bo to prizadelo oškodovanca, bodisi, da so ti posnetki žaljivi, smešni, da izdajajo karkoli iz njegovega osebnega življenja in podobno. Vsebina tega občutnega poseganja v zasebnost oškodovanca pa mora v opisu dejanja biti navedena s konkretnimi okoliščinami. V predmetni zadevi pa iz opisa ne izhaja na kakšen način naj bi bilo občutno poseženo v zasebnost oškodovanke kot tožilke, torej ali naj bi morebiti sporne fotografije prizadele oškodovanko in na kakšen način. V opisu je navedeno, da so bili sporni fotografski posnetki objavljeni v tiskani in internetni izdaji B. z dne ... 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ta opis konkretizira le izvršitveno ravnanje, ki se očita obdolžencu, in sicer prikazovanje spornega posnetka tretjim osebam oziroma omogočanje, da se le-te s posnetkom seznanijo. Ne konkretizirajo pa občutnega posega v zasebnost oškodovanke, ker vsebina posega v zasebnost iz opisa dejanja ni razvidna. Izvršitveno ravnanje samo po sebi še ni kaznivo dejanje po 138. členu KZ-1, to postane šele, ko je s posnetkom občutno poseženo v zasebnost oškodovanca, pri čemer pa, kot je že bilo poudarjeno, morajo okoliščine, zakaj je šlo za občuten poseg v zasebnost, biti v opisu konkretno navedene.

5. Glede na zgoraj navedeno sodišče druge stopnje ne more sprejeti pritožbenih navedb, da so v opisu dejanja navedeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Pritožnik sedaj trdi, da so na spornih fotografijah vidni kavč in kopalna kad iz najete nepremičnine, s čimer je obdolženec oškodovanko diskreditiral pred slovensko javnostjo v smislu, da jo je predstavil kot osebo, ki naj bi nepremičnino spremenila v golobje zavetišče. S takšno pritožbeno navedbo, s katero pritožnik skuša obrazložiti zakonski znak občutnega posega v zasebnost oškodovanke kot tožilke, pa ne more odpraviti pomanjkljivosti opisa dejanja.

6. Sodišče prve stopnje se je v točki 6 in 7 razlogov izpodbijanega sklepa, ker je pred tem že pravilno ugotovilo, da v opisu dejanja niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem „kaskadne odgovornosti“. Je pa pravilno ugotovilo, da kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1B ne spada med kazniva dejanja, navedena v prvem odstavku 166. člena KZ-1B. V zvezi s tem delom izpodbijanega sklepa je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila drugega odstavka 270. člena ZKP. Omenjene določbe se namreč sklicujejo na določbe člena 269 ZKP. Predsednik senata v rednem postopku oziroma okrajni sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti opravi najprej formalni preizkus obtožnega akta. Pri tem ugotavlja le, ali je sestavljen v skladu z zakonom, ne pa morebitne njegove pravilnosti ali utemeljenosti. Če spozna, da obtožni akt ni sestavljen v skladu z zakonom, zahteva od vlagatelja, da ga popravi. Vsebinski ali materialni preizkus obtožnega akta, ki obsega preizkus ali je opisano dejanje kaznivo dejanje, ali je zadosti dokazov za utemeljenost suma, da ga je storil obdolženec, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, pa je naslednji korak preizkusa, po katerem sodišče lahko odloči, brez da bi pozivalo tožilca na popravo obtožnega akta, tako kot je bilo tudi v obravnavanem primeru.

7. Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje, niso bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo.

8. Ob upoštevanju okoliščin kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje glede premoženjskega stanja oškodovanke kot tožilke, je tudi sodišče druge stopnje odločilo, da se jo oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka. V kazenskem spisu se namreč nahaja izjava o premoženjskem stanju oškodovanke kot tožilke, iz katere izhaja, da ni zaposlena, da ne prejema nobenega dohodka in ni lastnica nepremičnine, zato bi v primeru plačila stroškov lahko bilo ogroženo njeno vzdrževanje.