Jedro

Iz določb 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZInfP izhaja, da je informacijski pooblaščenec kot samostojni in neodvisen državni organ pristojen za odločanje o pritožbi, kadar upravljalec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede pravice posameznika do seznanitve z zahtevanimi podatki do izpisov, seznamov, vpogledov, potrdil, informacij, pojasnil, prepisovanja ali kopiranja po določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zadevi ni sporno, da je zoper odločitev prvostopnega davčnega organa tožnik vložil pritožbo. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča bi torej v zadevi šlo tudi za pritožbo posameznika iz 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZVOP-1. Tožena stranka bi zato morala pritožbo v delu, ki se nanaša na kršitev ZVOP-1, odstopiti v pristojno poslovanje informacijskemu pooblaščencu, v kolikor tega ne bi storil že tožnik sam. Zoper odločitev informacijskega pooblaščenca je namreč zagotovljeno samostojno sodno varstvo v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije vlogo zavezanca za vpogled v spis davčne preiskave št. 0612-591/2008 (0105-06) zavrnila.

2. V obrazložitvi navaja, da je zavezanec za davek z dopisom podal prošnjo za vpogled v spis zgoraj omenjene zadeve in jo utemeljil na določbah 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pojasnjuje, da gre za preiskovalni spis in ne za spis v upravni zadevi, do katerega bi imela stranka v postopku pravico do vpogleda na podlagi 82. člena ZUP. Pove, da dodatni razlog za zavrnitev zahteve za vpogled v preiskovalni spis izhaja tudi iz določbe tretje alineje 78. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU). V skladu z njim ima oseba pravico do seznanitve s svojimi podatki v evidenci finančnih preiskav iz 4. točke 60. člena ZFU, ki pomeni pravno kontinuiteto evidence davčnih preiskav po 4. točki 26. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1) šele po pravnomočno končanem postopku inšpekcijskega nadzora. Če pa ta ni začet pa pridobi pravico do seznanitve po zastaranju pravice do odmere davka.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-21-10/2015-2 z dne 26. 1. 2016 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da se spis, v katerega je želel vpogledati pritožnik, nanaša na zadevo davčne preiskave vodene v skladu z določbo 131. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v povezavi s 6. točko prvega odstavka 12. člena ZDS-1. Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v t.i. predpostopkovno fazo postopka, torej čas pred uvedbo oziroma uradnim začetkom postopka. Šele z izdajo sklepa o uvedbi postopka pa se začne upravni postopek. Ugotavlja, da okoliščina iz tretje alineje 78. člena ZFU v zvezi s 4. točko drugega odstavka 60. člena ZFU še ni nastopila. V kolikor namreč postopek inšpekcijskega nadzora še ni pravnomočno končan, oziroma sploh ni bil začet, ima pritožnik pravico do vpogleda v podatke iz finančne preiskave šele po zastaranju pravice do odmere davka, ta pa še ni nastopila. Pri tem se sklicuje na 68. a člen ZDavP-2. 4. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da je z dopisom z dne 19. 11. 2014 podal prošnjo za vpogled v spis in jo utemeljil na določbah 82. člena ZUP. Pojasnjuje, da se je zoper njega začel upravni postopek po določbi 12. člena ZDS-1 in 69. člena ZDavP-2 v povezavi s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Pojasnjuje, da inšpekcijski postopek zoper njega ni bil uveden, saj od tožene stranke ni prejel sklepa o začetku davčno inšpekcijskega nadzora, ki bi temeljil na ugotovitvah iz omenjene finančne preiskave. Pri tem se sklicuje na 135. člen ZDavP-2. Vztraja na stališču, da zoper njega davčni postopek ni bil začet. Zato meni, da lahko vpogleda v spis finančne preiskave v skladu z določbo tretje alineje 78. člena ZFU. Sodišču zato predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter izda nov, tokrat zakonit upravni akt. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogi iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo in tožbo s sklepom I U 331/2016 z dne 27. 9. 2016 zavrglo, vendar je Vrhovno sodišče s svojim sklepom I Up 319/2016 z dne 8. 3. 2017 pritožbi tožnika ugodilo ter sklep tukajšnjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pri tem je sodišču naložilo, naj presodi določbo 78. člena ZFU in pri tem upošteva, da odločitev iz 78. člena ZFU po vsebini pomeni zavrnitev seznanitve z osebnimi podatki. To pravico zagotavlja 30. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Zato meni, da je pri presoji procesnih predpostavk za tožbo v tem delu treba upoštevati določbe ZVOP-1, ki se nanašajo na postopek seznanitve. Pojasnjuje še, da je z njim med drugim povezana tudi določitev organa, ki je pristojen za odločanje o pritožbi posameznika, kadar upravljalec osebnih podatkov ne ugodi njegovi zahtevi glede seznanitve z zahtevanimi podatki na podlagi prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu ter vprašanje, kateri akt je predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

7. Tožbo je potrebno zavreči. 8. V zadevi ni sporno, da je tožnik dne 19.11. 2014 podal prošnjo za vpogled v spis zadeve št. 0612-519/2008(0105-06) in svojo prošnjo utemeljil izključno na določbi 82. člena ZUP, ter da sta ne glede na to, davčna organa omenjeno zahtevo presojala tudi na podlagi 78. člena ZFU in jo zavrnila.

9. Glede presoje tožnikove zadeve s stališča 82. člena ZUP, Vrhovno sodišče v svojem sklepu ugotavlja, da v navedeni zadevi tožnik v tožbi ni več utemeljeval zahtevanega vpogleda v spis z 82. členom ZUP, po katerem imajo stranke pravico pregledovati dokumente v zadevi in na svoje stroške prepisovati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Oporekal tudi ni stališču, da v njegovem primeru ne gre za spis v upravni zadevi iz 2. člena ZUP, v katerega je imel pravico do vpogleda na podlagi omenjenega člena ZUP. Glede na navedeno je bilo potrebno tožbo v tem delu zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

10. Glede podane pravne razlage Vrhovnega sodišča, da zavrnitev tožnikove zahteve po 78. člen ZFU pomeni zavrnitev seznanitve z osebnimi podatki po ZVOP-1, pa sodišče pripominja naslednje. Pravico posameznika do seznanitve z osebnimi podatki določa 30. člen ZVOP-1. Postopek seznanitve je urejen v 31. členu ZVOP-1, ki v drugem odstavku določa, da mora upravljalec osebnih podatkov posamezniku omogočiti vpogled, prepis, kopiranje ali potrdilo iz 1. in 2. točke prvega odstavka 30. člena ZVOP-1 v 15 dneh, ali pa ga v istem roku pisno obvestiti o razlogih, zaradi katerih vpogleda, prepisa, kopiranja ali izdaje potrdila ne bo omogočil. Izpis iz 3. točke, seznam iz 4. točke, informacija iz 5. in 6. točke ter pojasnilo iz 7. točke prvega odstavka 30. člena ZVOP-1, mora upravljalec osebnih podatkov posredovati posamezniku v 30-ih dneh od dneva, ko je prejel zahtevo, ali ga v istem roku pisno obvestiti o razlogih, zaradi katerih mu izpisa, seznama informacij ali pojasnila ne bo posredoval, kar določa tretji odstavek 31. člena ZVOP-1. 11. Iz določb 3. alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP) izhaja, da je informacijski pooblaščenec kot samostojni in neodvisen državni organ pristojen za odločanje o pritožbi, kadar upravljalec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede pravice posameznika do seznanitve z zahtevanimi podatki do izpisov, seznamov, vpogledov, potrdil, informacij, pojasnil, prepisovanja ali kopiranja po določbah zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zadevi ni sporno, da je zoper odločitev prvostopnega davčnega organa tožnik vložil pritožbo. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča bi torej v zadevi šlo tudi za pritožbo posameznika iz 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZVOP-1. Tožena stranka bi zato morala pritožbo v delu, ki se nanaša na kršitev ZVOP-1, odstopiti v pristojno poslovanje informacijskemu pooblaščencu, v kolikor tega ne bi storil že tožnik sam. Zoper odločitev informacijskega pooblaščenca je namreč zagotovljeno samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Iz podatkov upravnega spisa pa ne izhaja, da bi bila pritožba informacijskemu pooblaščencu odstopljena v reševanje, oziroma da bi ta o pritožbi tožnika zoper odločitev, da se ne ugodi njegovi zahtevi do vpogleda v dokumente, ki se nanašajo nanj, odločil. Tožnik namreč niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu svoje zahteve na omenjeni pravni podlagi ni utemeljeval in posledično v tem smislu podal predloga tožbe in kot toženo stranko navedel informacijskega pooblaščenca. Ker kot izhaja iz podatkov spisa, o pritožbi tožnika zoper odločitev upravnega organa prve stopnje po določbah ZVOP-1 še ni bilo odločeno kot je pojasnjeno zgoraj, niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, saj upravni akt z upoštevanjem navedene pravne podlage še ni postal dokončen. V tem delu je bilo potrebno tožbo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot preuranjeno zavreči. 12. Glede na navedeno je sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.