Jedro

ZZUSUDJZ je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah, pri čemer je v drugem odstavku 3. člena predpisal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po večinski, zaenkrat dostopni sodni praksi, se kot pravilnejša nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona; situacijo v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala v nujnih zadevah, je mogoče razumno navezati na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje, da zastaranje ne teče v času, ko se pregon po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati. Sodišče druge stopnje k odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu dodaja, da je ZZUSUDJZ začel veljati 29. 3. 2020 in je veljal do 31. 5. 2020, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki je začel veljati 1. 6.2020. Upoštevaje razlago, da zastaranje kazenskega pregona zoper osumljenega A. A. zaradi očitanega kaznivega dejanja ni teklo v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (zadržanje zastaranja kazenskega pregona), je torej 10-letni zastaralni rok, glede na opis kaznivega dejanja v zahtevi za opravo preiskave, potekel 3. 9. 2020.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca kot tožilca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zahtevo za preiskavo zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku člena 213 KZ-1, katero je vložil oškodovanec kot tožilec B. B., zavrnilo. Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke osumljenega in potrebne izdatke ter nagrado njegove zagovornice.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo oškodovanec kot tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in, smiselno, zoper osumljenega A. A. uvede preiskavo zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku člena 213 KZ-1 oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Na pritožbo je odgovorila osumljenčeva zagovornica in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in podatkov spisa senat drugostopenjskega sodišča ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Nosilni razlog zavrnitve zahteve za opravo preiskave oškodovanca kot tožilca predstavlja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi osumljeni A. A. storil očitano kaznivo dejanje v obdobju od 14. 3. 2010 do 1. 7. 2010, zaradi česar je, upoštevaje predpisano kazen do pet let zapora v KZ-1, 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 in izpisek iz kaznovalne evidence za osumljenega A. A., pregon zoper osumljenca zastaral dne 1. 7. 2020. 6. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je kazenski pregon zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku člena 213 KZ-1 zastaral, pripominja pa, da ni zastaral 1. 7. 2020, pač pa 3. 9. 2020, torej že pred (prvo) predložitvijo zadeve v odločanje pritožbenemu sodišču (15. 1. 2021).

7. Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Uradni list RS, št. 36/20, z dne 28.3.2020; z veljavnostjo od 29.3.2020 dalje; v nadaljevanju ZZUSUDJZ) je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah, pri čemer je v drugem odstavku 3. člena predpisal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po večinski, zaenkrat dostopni sodni praksi,1 se kot pravilnejša nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona; situacijo v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala v nujnih zadevah, je mogoče razumno navezati na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje, da zastaranje ne teče v času, ko se pregon po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati.2 Sodišče druge stopnje k odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu dodaja, da je ZZUSUDJZ začel veljati 29. 3. 2020 in je veljal do 31. 5. 2020, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki je začel veljati 1. 6.2020. Upoštevaje razlago, da zastaranje kazenskega pregona zoper osumljenega A. A. zaradi očitanega kaznivega dejanja ni teklo v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (zadržanje zastaranja kazenskega pregona), je torej 10-letni zastaralni rok, glede na opis kaznivega dejanja v zahtevi za opravo preiskave, potekel 3. 9. 2020. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na določbo četrtega odstavka člena 91 KZ-1, torej na pretrganje zastaranja kazenskega pregona, v primeru, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Navajanj pritožnika, da zastaralni rok še ni potekel, ker je v času teka zastaranja prišlo do ponovnega postopka zoper osumljenca A. A. „zaradi ponovnih groženj in izsiljevanja zoper B. B.“, upoštevaje sodno prakso,3 iz katere izhaja, da mora sodišče s pravnomočno sodbo znotraj teka zastaralnega roka ugotoviti, da je obdolženec v tem času storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje in je šele to lahko podlaga za prekinitev teka zastaralnega roka, sodišče druge stopnje ne more sprejeti. V skladu s podatki spisa (list. št. 88) je treba ugotoviti, da v času, ko je tekel zastaralni rok, osumljeni A. A. ni bil pravnomočno spoznan za krivega enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja, kar šele bi bilo lahko razlog za pretrganje zastaranja kazenskega pregona, na kar upravičeno opozarja napadena odločitev. Pomotno je tudi stališče zagovornice osumljenega s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo oškodovanca kot tožilca, saj v času domnevne storitve očitanega kaznivega dejanja procesno dejanje za pregon storilca ni bilo več predpisano kot razlog za pretrganje zastaranja kazenskega pregona.

9. Glede na to, da se preostale pritožbene navedbe (pod točko 1 do 4 pritožbe) nanašajo na dokazni standard, potreben za uvedbo preiskave, s čimer pritožnik ne izpodbija nosilnega razloga izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka člena 402 ZKP, ker sicer ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Upoštevaje ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da oškodovanec kot tožilec izpolnjuje pogoje za pridobitev redne brezplačne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (list. št. 71), kar predstavlja izključni temelj za oprostitev plačila sodne takse, je pritožbeno sodišče oškodovanca kot tožilca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči v zvezi z 8. členom Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in šestim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah).

1 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Kp 85640/2010, z dne 16.9.2020, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Kp 13703/2015, z dne 5.11.2020, sodba VS RS opr. št. IV Ips 27/2020, z dne 19.1.2021. 2 Neposredno se na določbo tretjega odstavka člena 91 KZ-1 veže določba prvega odstavka člena 83 a Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 96/2009, z dne 27.11.2009; z veljavnostjo od 28.11.2009 ter uporabo od 1.1.2010; v nadaljevanju ZS), ki predpisuje, da ob izrednih dogodkih (kamor sodijo tudi večje epidemije), ki lahko v večjem obsegu ovirajo nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti, posamezna sodišča opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen Zakona o sodiščih. V skladu s področnim zakonom je v času prvega vala epidemije predsednik VS RS z odredbami (Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 21/2020, z dne 13.3.2020; z veljavnostjo od 16.3.2020 do 30.3.2020; Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ - Uradni list RS, št. 39/2020, z dne 30.3.2020; z veljavnostjo od 31.3.2020 do 4.5.2020; Odredba o spremembi odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ- Uradni list RS, št. 47/2020, z dne 9.4.2020, z veljavnostjo od 10.4.2020 do 4.5.2020; Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ - Uradni list RS, št. 62/2020, z dne 4.5.2020; z veljavnostjo od 5.5.2020 do 30.5.2020;predsednik VS RS je sicer dne 27.5. 2020 preklical odredbe o posebnih ukrepih) ugotovil nastanek pogojev, ki terjajo poslovanje sodišča samo v nujnih zadevah. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 19570/2016, z dne 23. 5. 2019.