Jedro

Glede na pojasnjeno in dejstvo, da gre v tem primeru za upravno pogodbo, je treba upoštevati, da se za pravice in obveznosti v zvezi z izvajanjem in financiranjem osebne asistence, ki niso izrecno urejene v Pogodbi, uporabljajo tudi določila ZOA in Pravilnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko cena izhaja tudi iz drugih aktov, ki pogodbeni stranki obvezujejo. Za določljivost cene ni treba, da je ta izrecno, v točno določenem znesku, opredeljena v Pogodbi ali kakšnem druge aktu. Zadošča, da je na podlagi določil Pogodbe in veljavnih predpisov ceno mogoče določiti.

Stranki sta sklenili upravno pogodbo. Ker je primarni cilj upravnih pogodb zagotavljanje javnega interesa, so praviloma predmet in cena ter pravice in obveznosti pogodbenih strank določene že v veljavnih prisilnih predpisih ali upravnih odločbah. Pogodbeni stranki tako na podlagi Pogodbe upoštevajoč njen predmet ne smeta imeti več ali manj pravic in obveznosti kot to določajo obvezni veljavni predpisi ali zavezujoče upravne odločbe.

Upoštevajoč navedena določila ZDR-1 je omejitev opravljanja dela osebnega asistenta, ki je kot samostojni podjetnik posameznik, vključen v obvezna socialna zavarovanja za polni zavarovalni čas na drugi pravni podlagi na 20 ur na mesec skladna z veljavnimi predpisi. Takšna oseba namreč na drugi pravni podlagi že opravlja delo za 40 ur na teden in bi bilo dodatno obremenjevanje takšne osebe nad dovoljenim nadurnim delom v nasprotju z veljavnimi predpisi.

Iz ZOA in Pravilnika ne izhaja, da je plačilo za strokovno vodenje in organizacijo vezano na zaposlitev strokovnega vodje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba

1. v prvi točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je 2.a. točka prvega odstavka 6. člena Pogodbe o izvajanju osebne asistence za leto 2020, ki sta jo pravdni stranki sklenili 11. 1. 2020, v delu, ki določa, da se izvajalcem osebne asistence, ki po Zakonu o osebni asistenci niso obvezani zaposlovati strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence, ki ima opravljen strokovni izpit po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva oziroma usklajevalca osebne asistence ne prizna stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, nična in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.302,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2020 dalje do plačila,

2. v drugi točki izreka izpodbijane sodbe pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 1.097,33 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi. „_Razveljavi se 6. člen Pogodbe o izvajanju osebne asistence za leto 2020, ki sta jo dne 11. 1. 2020 sklenili tožnica A. A. s. p. in tožena stranka Republika Slovenija oziroma zanjo Ministrstvo in je dolžna tožena stranka plačati tožnici vse opravljene ure osebnih asistentov in po urni postavki 14,99 EUR, oziroma podrejeno: Ugotovi se, da je 6. člen Pogodbe o izvajanju osebne asistence za leto 2020, ki sta jo dne 11. 1. 2020 sklenili tožnica A. A. s. p. in tožena stranka Republika Slovenija oziroma zanjo Ministrstvo, ničen in je dolžna tožena stranka plačati tožnici vse opravljene ure osebnih asistentov in po urni postavki 14,99 EUR. 2. Sklep o izvršbi opr. št. VL 72080/2020 z dne 25. 9. 2020 ostane še naprej v veljavi in je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 4.302,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 5. 2020 dalje do plačila. 3. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti odmerjene pravdne stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.“_ (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 642,60 EUR (II. točka izreka). Presodilo je, da določilo 6. člena Pogodbe o izvajanju osebne asistence za leto 2020, ki sta jo 11. 1. 2020 sklenili pravdni stranki (priloga A2, v nadaljevanju: Pogodba) ni v nasprotju z veljavnimi predpisi ter da niso izpolnjene predpostavke za razveljavitev navedenega pogodbenega določila zaradi sklenitve Pogodbe pod prisilo (grožnja), bistvene zmote in neenakovrednosti dajatev pogodbenih strank. Zaključilo je, da je cena za opravljeno uro osebnega asistenta določljiva ter da Pogodba ni oderuška.

2. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da je cena za opravljene storitve osebne asistence določljiva. Vztrajala je, da je določilo 6. člena Pogodbe v delu, ki določa, da stroški za strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence izvajalcem osebne asistence, ki niso obvezani zaposlovati strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence, ne pripadpravilnikajo ter v delu, ki omejuje največji obseg ur dela posameznega asistenta, če osebno asistenco izvaja kot samostojni podjetnik posameznik, ki je vključen v obvezna socialna zavarovanja za polni delovni čas na drugi pravni podlagi na največ 20 ur na mesec, nezakonito. Zatrjevala je tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da Pogodbe ni podpisala pod prisilo in da Pogodba ni oderuška. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

_**O dejanskem stanju in tožbenem zahtevku**_

5. Tožeča stranka je kot izvajalka osebne asistence s toženo stranko 11. 1. 2020 podpisala Pogodbo. Predmet Pogodbe je bila določitev medsebojnih pravic in obveznosti pri izvajanju storitve osebne asistence za leto 2020 v skladu z Zakonom o osebni asistenci (v nadaljevanju: ZOA)2 in Pravilnikom o osebni asistenci (v nadaljevanju: Pravilnik).3 V 6. členu Pogodbe je v prvem odstavku opredeljeno kaj financira država, v drugem odstavku pa je določen največji obseg ur posameznega osebnega asistenta, ki ga država upoštevajoč status osebnega asistenta še financira. Zneska za opravljeno uro storitev osebnega asistenta pogodbeni stranki v pogodbi nista izrecno določili. Tožena stranka je tožeči stranki za izvajanje osebne asistence v marcu in aprilu 2020 skladno z določili pogodbe in na podlagi metodologije za določitev višine ure storitve osebne asistence določene v Pravilniku vse opravljene ure storitve osebne asistence plačala v višini 12,50 EUR. Tožeči stranki ni priznala stroškov vodenja in usklajevanja osebne asistence v višini 2,49 EUR na uro storitve osebne asistence.

6. Tožeča stranka je s primarnim zahtevkom zahtevala razveljavitev 6. člena Pogodbe ter določitev cene za uro storitve osebne asistence v višini 14,99 EUR. S podrednim zahtevkom pa je zahtevala ugotovitev ničnosti 6. člena Pogodbe ter določitev cene za uro storitve osebne asistence v višini 14,99 EUR. Zahtevala je tudi, da sodišče obdrži sklep o izvršbi VL 72080/2020 z 25. 9. 2020 v veljavi tako, da bo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.302,72 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2020 dalje do plačila. Vtoževani znesek prestavlja razliko med ceno ure storitve osebne asistence, ki vključuje povračilo stroškov povezanih s strokovnim vodenjem in usklajevanjem osebne asistence (14,99 EUR) in s strani tožene stranke že poravnane stroške za vse opravljene ure storitve osebne asistence v marcu in aprilu 2020 (832 ur plus 896 ur) po ceni ure storitve osebne asistence v višini 12,50 EUR.

7. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zahtevala razveljavitev 6. člena Pogodbe na več pravnih podlagah (podpis pogodbe pod prisilo, bistvena zmota in kršitev načela enakovrednosti dajatev). Prav tako je podrejeno, na več pravnih podlagah (nedoločljivost cene, nezakonitost določila 6. člena Pogodbe, oderuška pogodba) zahtevala ugotovitev ničnosti Pogodbe oziroma njenega 6. člena. Ker lahko sodišče odloča o podrednem zahtevku le, če spozna, da zahtevek, ki ga je uveljavlja stranka pred njim ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP), je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo pritožbene očitke v zvezi z zavrnjenim zahtevkom za razveljavitev 6. člena Pogodbe.

**O pravni naravi sklenjene Pogodbe**

8. Za odločitev o pritožbenih očitkih o zmotni presoji sodišča prve stopnje glede (ne)veljavnostih določil 6. člena Pogodbe zaradi zatrjevanih izpodbojnih kot tudi ničnostnih razlogov, je bistveno, kakšna je pravna narava sklenjene pogodbe. Ali gre za klasično civilno pravno pogodbo, kjer so predmet pogodbe, cena ter tudi ostala pogodbena določila sad svobodno oblikovane volje pogodbenih strank ali gre za tako imenovano upravno pogodbo, kjer sta pogodbeni stranki bolj omejeni tako glede predmeta, cene ter tudi ostalih pogodbenih določil. 9. Čeprav instituta upravne pogodbe slovensko pravo ne pozna,4 ga sodna praksa že dalj časa uporablja skladno s stališči pravne teorije.5 Pravna teorija je za upravno pogodbo opredelila pogodbo, ki ima predvsem naslednje elemente: (1) vsaj na eni strani pogodbo sklene pravna oseba javnega prava, (2) pogodba je sklenjena v javnem interesu, ki ima prevlado nad drugimi pogodbenimi interesi, (3) praviloma vsebuje pravne norme, ki so konsenzualne narave, pa tudi take, ki so oblastvene narave, (4) pravna oseba javnega prava ima posebne pravice, ki so zlasti v možnosti enostransko spreminjati pogodbo, nalagati dodatne obveznosti drugi pogodbeni stranki in enostransko razdreti pogodbo tudi brez kršitev druge stranke.6

10. V tem primeru sta pravdni stranki (pogodbenici) na podlagi 12.a člena ZOA in 18. člena Pravilnika sklenili Pogodbo, s katero sta določili medsebojne pravice in obveznosti pri izvajanju storitev osebne asistence. Kot pogodbena stranka na eni strani nastopa država, ki predstavlja osebo javnega prava. Iz določila 1. člena ZOA izhaja, da ZOA ureja: _„pravice do osebne asistence in način njenega uveljavljanja, z namenom omogočiti posamezniku oziroma posameznici z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovala v družbi (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) na vseh področjih življenja enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov.“_ V 4. členu ZOA pa so določene naloge države na tem področju. Te so: (1) načrtovati razvoj osebne asistence in razvijati dejavnost, jo usklajevati z drugimi področji socialne varnosti in sprejemati ustrezne zakonske podlage, (2) zagotavljati pogoje in možnosti za enakomerno dostopnost, učinkovitost in racionalno organiziranost storitev osebne asistence na območju Republike Slovenije, (3) zagotavljati pogoje za izobraževanje in usposabljanje ter (4) zagotavljanje sredstev za financiranje postopka za uveljavljanje pravice do osebne asistence in za izvajanje osebne asistence.

11. Iz navedenega izhaja, da je zagotavljanje pogojev za izvajanje osebne asistence uporabnikom in zagotavljanje sredstev za financiranje izvajanja osebne asistence dolžnost države. Nedvomno je v javnem interesu, da se uporabnikom zagotovi primerna oskrba, da lahko enako kot drugi polno in učinkovito sodelujejo v družbi. Glede na navedeno je tako država s sklenitvijo Pogodbe na tožečo stranko prenesla izvajanje osebne asistence, katero bi sicer v okviru svojih dolžnosti morala izvajati sama. Torej je cilj pogodbe zagotovitev oziroma uresničitev javnega interesa. Ta cilj prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi.

12. Nadalje je v Pogodbi določeno, da mora tožeča stranka dosledno upoštevati vsa navodila tožene stranke (osma alineja 5. člena Pogodbe), da ima tožena stranka in njene institucije pravico izvajati izvaja nadzor nad delovanjem tožeče stranke in namensko uporabo sredstev pridobljenih na podlagi Pogodbe (9. člen Pogodbe) ter da se v primeru spremembe veljavnih predpisov, ki urejajo to področje, neposredno uporabljajo spremenjeni predpisi (17. člen Pogodbe). V 18. členu Pogodbe je določeno tudi, da se za vse pravice in obveznosti, ki niso določene s Pogodbo smiselno uporablja določbe, ki urejajo obligacijska razmerja. Torej določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).7

13. Tako opredeljen pravni okvir kaže na očitno javnopravno naravo razmerij, ki so predmet urejanja. V Pogodbi tožena stranka nastopa v svoji oblastveni funkciji (ex iure imperii), saj javni interes prevladuje nad drugimi interesi (cilj je zagotoviti uporabnikom primerno oskrbo, ki bi jim omogočala tem bolj polnopravno sodelovanje v družbi). Poleg tega iz 17. člena Pogodbe izhaja, da se določila le-te lahko po njeni sklenitvi enostransko spremenijo, če se spremenijo predpisi, ki urejajo zadevno področje, ter da mora tožeča stranka pri izvajanju osebne asistence dosledno upoštevati vsa navodila tožene stranke. Zato tega pogodbenega razmerja ni mogoče razlagati kot klasične vzajemne civilnopravne pogodbe, za katero bi veljali predvsem splošni instituti obligacijskega pogodbenega prava, temveč kot upravno pogodbo pri razlagi katere se instituti obligacijskega prava razlagajo smiselno.

_**O podpisu Pogodbe pod prisilo**_

14. Tožeča stranka je v pritožbi glede obstoja razlogov za razveljavitev 6. člena Pogodbe, sodišču prve stopnje konkretno očitala le zmotno presojo o obstoju grožnje pri podpisu Pogodbe. Zaključkov sodišča prve stopnje o neobstoju razlogov za razveljavitev 6. člena Pogodbe zaradi kršitve načela enakovrednosti dajatev in bistvene zmote v pritožbi ni konkretno izpodbijala.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v tem primeru ni podlage za razveljavitev Pogodbe zaradi zatrjevane prisile pri njenem podpisu. Skladno z določilom prvega odstavka 45. člena OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, ki je sicer ne bi. Po drugem odstavku istega člena pa se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

16. Z grožnjo se na splošno razume naznanitev zla, ki bo nastopilo, če tisti, ki mu je grožnja namenjena, ne bo ravnal na določen način. Tisti, ki grozi, želi z njeno pomočjo izzvati pri drugi osebi tako pravnoposlovno izjavo, da bodo nastale zanj (ali za koga tretjega) ugodne pravne posledice.8 Nedopustna grožnja je tista grožnja, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom in morali, pri čemer pa je treba ocenjevati glede na konkretne okoliščine in dejanski namen tistega, ki izvaja grožnjo.

17. V tem primeru trditve tožeče stranke glede nedopustne grožnje tudi po presoji pritožbenega sodišče niso bile takšne, da bi, četudi bi se izkazale za resnične, bilo na njihovi podlagi mogoče zaključiti, da so ravnanja tožene stranke pred podpisom Pogodbe predstavljala nedopustno grožnjo. Trditveno in dokazno breme o obstoju nedopustne grožnje je bilo skladno z določilom 212. člena ZPP9 na tožeči stranki. V čem konkretno naj bi ravnanja tožene stranke predstavljala nedopustno grožnjo v smislu 45. člena OZ tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pojasnila. Tega ni pojasnila niti v pritožbi.

18. Zatrjevane okoliščine v zvezi z ravnanjem tožene stranke pred podpisom Pogodbe: posredovanje osnutka Pogodbe v podpis tik pred potekom veljavnosti predhodne pogodbe, neupoštevanje želje tožeče stranke glede višine cene ure storitve osebne asistence (v fazi pred sklenitvijo Pogodbe) ter neupoštevanje opozoril tožeče stranke toženi stranki glede nezakonitosti posameznih določil Pogodbe, namreč ne predstavljajo nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ. Vsaka pogodbene stranka lahko svobodno odloča, katere predloge nasprotne stranke podane v času pred sklenitvijo pogodbe bo sprejela in katere ne. Četudi pogodbena stranka ne sprejme predlogov nasprotne stranke in vztraja pri svojih (nezakonitih) pogojih oziroma določilih pogodbe to ne predstavlja nedopustne grožnje. Navkljub navedenemu, se je tožeča stranka po tehtanju prednosti in slabosti, ki bi bile posledica podpisa ali nepodpisa ponujene Pogodbe, lahko svobodno odločila ali bo Pogodbo z zatrjevanimi nezakonitimi določili podpisala ali ne.

19. Zato je tudi zmotno prepričanje tožeče stranke pri katerem vztraja v pritožbi, da je Pogodbo podpisala zaradi grožnje izgube možnosti opravljanja njene edine dejavnosti. Negativne posledice, ki jih ima odločitev o podpisu ali nepodpisu ponujene pogodbe za stranko namreč ne predstavljajo nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ.

20. Upoštevajoč vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v tem primeru niso podane predpostavke za razveljavitev 6. člena Pogodbe zaradi grožnje.

_**O zatrjevani ničnosti zaradi nedoločljivosti cene**_

21. Ne držijo pritožbeni očitki, da cena ure storitve osebnega asistenta v Pogodbi ni določljiva in je posledično Pogodba nična (prvi odstavek 35. člena OZ). Iz prvega odstavka 38. člena OZ izhaja, da je predmet obveznosti določljiv, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Za določljivost cene torej zadostuje, da Pogodba vsebuje podatke, na podlagi katerih je ceno za uro storitve osebne asistence mogoče določiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obširno pojasnilo, zakaj je cena za uro storitve osebnega asistenta v tem primeru določljiva (glej točke 21. do 23. obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in dodaja.

22. Pogodbo sta pravdni stranki sklenili na podlagi 12.a člena ZOA in 18. člena Pravilnika. Z njo sta določili medsebojne pravice in obveznosti pri izvajanju storitev osebne asistence (2. člen Pogodbe). Tožeča stranka se je s Pogodbo zavezala, da bo skladno z določili Pogodbe, ZOA, Pravilnika in odločbami uporabnikov izvajala osebno asistenco za uporabnike, tožena stranka pa se je zavezala, da bo tožeči stranki za opravljeno delo plačala (prav tako skladno z določili Pogodbe, ZOA in Pravilnika). Iz prvega odstavka 6. člena Pogodbe tudi jasno izhaja, kaj bo tožena stranka financirala, pri čemer višina posameznih postavk in končnega zneska ure storitve osebne asistence v Pogodbi niso izrecno določene. Glede na pojasnjeno in dejstvo, da gre v tem primeru za upravno pogodbo, je treba upoštevati, da se za pravice in obveznosti v zvezi z izvajanjem in financiranjem osebne asistence, ki niso izrecno urejene v Pogodbi, uporabljajo tudi določila ZOA in Pravilnika (2. člen Pogodbe).

23. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko cena izhaja tudi iz drugih aktov, ki pogodbeni stranki obvezujejo (smiselno 642. člen OZ).10 Za določljivost cene ni treba, da je ta izrecno, v točno določenem znesku, opredeljena v Pogodbi ali kakšnem druge aktu. Zadošča, da je na podlagi določil Pogodbe in veljavnih predpisov ceno mogoče določiti. V tem primeru ni dvoma, da višino sredstev, ki jo tožena stranka lahko financira za izvajanje osebne asistence določa Pravilnik. V členih 26 do 29 Pravilnika je namreč natančno določena metodologija za izračun višine cene ure storitve osebne asistence.11 Iz navedenih določil izhaja, kaj predstavlja osnovo za izračun cene ure storitve osebne asistence - višina 23. plačnega razreda plačne lestvice, ki velja za javni sektor (drugi odstavek 26. člena Pravilnika). V prvem odstavku 29. člena Pravilnika je navedeno, da cena ure storitve osebne asistence zanaša 1,436 % izhodiščne višine ter da je sestavljena iz seštevka cen ur storitev osebne asistence, ki predstavljajo: 1. strošek osnovne plače osebnega asistenta (0,575 %), 2. strošek dodatkov in drugih stroškov dela k osnovni plači osebnega asistenta (0,335 %), 3. strošek strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence (0,239 %) ter 4. strošek materiala in storitev, najemnine, amortizacije in investicijskega vzdrževanja (0,287 %). Odstotki, ki odpadejo na vsako vrsto stroškov izhajajo iz 27. in 28. člena Pravilnika, kjer je tudi natančneje pojasnjeno katere postavke so vključene v posamezno vrsto stroškov.

24. Koliko znaša osnova za izračun je tako znano in določljivo v vsakem trenutku, saj so plačni razredi plačne lestvice v javnem sektorju vsakokrat javno objavljeni. Ker je bila ob tem javno znana s Pravilnikom predpisana metodologija za izračun cene ure storitve osebne asistence in je bilo v Pogodbi jasno določeno kaj oziroma katere stroške in pod kakšnimi pogoji bo tožena stranka financirala, si je tako tožeča stranka lahko enostavno izračunala koliko znaša cena ure storitve osebnega asistenta. Upoštevajoč pojasnjeno tako tožeča stranka ne more uspeti z zatrjevanjem ničnosti Pogodbe zaradi nedoločljivosti cene ure storitve osebne asistence.

25. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek tožeče stranke, da sodišče fiksno in izrecno določi višino ure storitve osebne asistence po Pogodbi v višini 14,99 EUR.

_**O pritožbenih očitkih glede ničnosti določil 6. člena Pogodbe zaradi njihove nezakonitosti**_ _O ničnosti določila 6. člena Pogodbe - splošno_

26. Tožeča stranka je v pritožbi vztrajala, da so določila 6. člena Pogodbe nična, ker se neutemeljeno razlikujejo od določil pogodbe, ki je bila sklenjena za leto 2019, čeprav se pravno odločilni predpisi (ZOA in Pravilnik) niso spremenili. Tudi v pritožbi je tožeča stranka vztrajala, da ji je tožena stranka s Pogodbo neutemeljeno, v nasprotju z veljavnimi predpisi odrekla pravico do povračila stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence (točka 2. a. prvega odstavka 6. člena Pogodbe) in da je neutemeljeno omejila število ur, če osebno asistenco izvaja samostojni podjetnik posameznik, ki je vključen v obvezna socialna zavarovanja za polni delovni čas na drugi podlagi na 20 ur mesečno (četrta alineja drugega odstavka 6. člen Pogodbe). Vztrajala je, da sta ti določili Pogodbe v nasprotju z določili veljavnih predpisov, ki toženo stranko zavezujejo, in sta zato nični.

27. Kot je bilo že pojasnjeno sta stranki v tem primeru sklenili upravno pogodbo. Ker je primarni cilj upravnih pogodb zagotavljanje javnega interesa, so praviloma predmet in cena ter pravice in obveznosti pogodbenih strank določene že v veljavnih prisilnih predpisih ali upravnih odločbah.12 Glede na navedeno je pogodbena svoboda pogodbenih strank v delu, ki je urejen v veljavnih predpisih oziroma upravnih odločbah omejena. To pomeni, da morajo biti določila Pogodbe skladna z veljavnimi predpisi, ki pogodbeni stranki obvezujejo. Pogodbeni stranki tako na podlagi Pogodbe upoštevajoč njen predmet ne smeta imeti več ali manj pravic in obveznosti kot to določajo obvezni veljavni predpisi ali zavezujoče upravne odločbe.

28. Glede na pojasnjeno je tako pri odločanju v tem primeru bistveno, ali so določila 6. člena Pogodbe na katera opozarja tožeča stranka skladna z določili veljavnih predpisov. Pri odločitvi je treba upoštevati določila ZOA in Pravilnika, ki so veljala v marcu in aprilu 2020. S prvim oktobrom 2020 je namreč v veljavo stopila novela Pravilnika,13 ki določa drugačno metodologijo določitve cene ure storitve osebne asistence in je skladno z določilom 17. člena Pogodbe enostransko spremenila pravno odločilna določila Pogodbe.

_O ničnosti določila 6. člena Pogodbe zaradi omejitve števila ur_

29. Pritožbeno sodišče sledi pojasnilu sodišča prve stopnje, da omejitev števila ur storitev osebne asistence za osebnega asistenta, ki osebno asistenco izvaja kot samostojni podjetnik posameznik, ki je vključen v obvezna socialna zavarovanja za polni zavarovalni čas na drugi pravni podlagi na 20 ur na mesec ni nezakonita. Držijo pritožbeni očitki tožeče stranke, da ne ZOA ne Pravilnik ne določata števila ur, ki bi jih takšen osebni asistent lahko mesečno opravil in bi izvajalec osebne asistence zanj dobil plačilo s strani tožene stranke. Vendar pa je treba pri izvajanju osebne asistence upoštevati tudi delovnopravne predpise, ki omejujejo število ur, ki jih delavec lahko opravi v določenem časovnem obdobju. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)14 v prvem odstavku 143. člena določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. V tretjem odstavku 144. člena pa določa da lahko nadurno delo traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto ter da lahko delovni dan traja največ deset ur. V četrtem odstavku istega člena pa je navedeno, da lahko nadurno delo s soglasjem delavca traja tudi preko letne časovne omejitve iz prejšnjega odstavka, vendar skupaj največ 230 ur na leto.

30. Upoštevajoč navedena določila ZDR-1 je tako omejitev opravljanja dela osebnega asistenta, ki je kot samostojni podjetnik posameznik, vključen v obvezna socialna zavarovanja za polni zavarovalni čas na drugi pravni podlagi na 20 ur na mesec skladna z veljavnimi predpisi. Takšna oseba namreč na drugi pravni podlagi že opravlja delo za 40 ur na teden in bi bilo dodatno obremenjevanje takšne osebe nad dovoljenim nadurnim delom v nasprotju z veljavnimi predpisi. Pogodbena omejitev je tako primerna s strani varovanja pravic osebnega asistenta kot tudi zagotavljanja kakovostnega izvajanja osebne asistence in s tem varovanja pravic uporabnika. Zato četrta alineja drugega odstavka 6. člena Pogodbe, kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ni v nasprotju z veljavnimi predpisi.

_O ničnosti določila 6. člena Pogodbe v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje_

31. V zvezi z nezakonitim odvzemom pravice do povračila stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence pritožbeno sodišče sledi pritožbenim razlogom. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je država skladno z določilom četrte alineje 4. člena ZOA dolžna financirati izvajanje osebne asistence. Nadalje je pravilno pojasnilo, da je v prvem odstavku 25. člena ZOA določeno, da se cena ure storitve osebne asistence določi tako, da pokrije vse stroške, povezane z zaposlovanjem osebnih asistentov, ter stroške, povezane z organizacijo in izvajanjem osebne asistence. Podrobnejšo metodologijo glede povračila stroškov izvajanja osebne asistence je na podlagi zakonskega pooblastila (drugi odstavek 25. člena ZOA) predpisal minister v Pravilniku (26. do 29. člen Pravilnika).

32. V prvem odstavku 27. člena Pravilnika je določeno, da stroški, povezani z zaposlovanjem osebnih asistentov, vključujejo: 1. strošek osnovne plače osebnega asistenta in 2. strošek dodatkov in drugih stroškov dela k osnovni plači osebnega asistenta. Stroški, povezani z organizacijo in izvajanjem osebne asistence, pa skladno z določilom prvega odstavka 28. člena Pravilnika vključujejo: 1. strošek strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence in 2. strošek materiala in storitev, najemnine, amortizacije in investicijskega vzdrževanja.15

33. Iz navedenih določil ZOA in Pravilnika ni mogoče zaključiti, da bi izvajalcem osebne asistence omejevali upravičenost do povračila stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, če nimajo več kot pet uporabnikov in ne zaposlujejo strokovnega vodje za izvajanje in usklajevanje osebne asistence. To iz jezikovne razlage navedenih določil ne izhaja. Pravilnik namreč govori o stroških strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence in ne o stroških strokovnega vodje, tako kot na drugi strani jasno govori o stroških povezanih z zaposlovanjem osebnih asistentov (primerjaj besedilo prvega odstavka 28. člena Pravilnika z besedilom prvega odstavka 27. člena Pravilnika).

34. Da bi bil izvajalec upravičen do stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence le, če ima zaposlenega strokovnega vodjo in več kot pet uporabnikom, ne izhaja niti iz sistemske in niti iz namenske razlage. Takšna razlaga bi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, bila tudi v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava in zato tudi iz tega vidika ni življenjska.

35. Skladno z določilom 10. člena ZOA je izvajalec osebne asistence lahko le oseba (pravna ali fizična), ki izpolnjuje predpisane pogoje in je vpisana v register izvajalcev osebne asistence.16 Izvajalec osebne asistence pridobi status izvajalca osebne asistence z vpisom v register iz 28. člena ZOA na podlagi odločbe ministrstva (prvi odstavek 12. člena ZOA). Skladno z določilom drugega odstavka 12. člena ZOA, veljavnem v času odločilnem za ta postopek (marec in april 2020), se je izvajalec osebne asistence lahko vpisal v register izvajalcev osebne asistence, če: (1) je imel zaposlenega strokovnega vodjo za izvajanje osebne asistence, ki ima opravljen strokovni izpit po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva, v kolikor izvaja osebno asistenco za več kot pet uporabnikov, (2) mu ni bila s pravnomočno sodbo sodišča izrečena prepoved izvajanja storitev s področja socialnega varstva, (3) je imel za vodenje dela osebnih asistentov zaposlenega usklajevalca osebne asistence, ki je končal vsaj visokošolski strokovni program, za vsakih nadaljnjih 20 uporabnikov in (4) je imel poravnane davke in prispevke. V drugem odstavku 15. člena Pravilnika, pa je pojasnjeno, kaj je morala oseba, ki je želela pridobiti status izvajalca osebne asistence poleg zahtevanih podatkov in informacij iz prvega odstavka 15. člena Pravilnika, priložiti vlogi za pridobitev statusa izvajalca osebne asistence in vpis v register izvajalcev osebne asistence.

36. Določila 10. in 12. člena ZOA so umeščena v III. Poglavje ZOA z naslovom „Izvajalci osebne asistence“ in določajo kdo je lahko izvajalec osebne asistence in kakšne pogoje mora izpolnjevati, da se lahko vpiše v register izvajalcev osebne asistence in s tem pridobi pravico do izvajanja osebne asistence. Prav tako je določilo 15. člena Pravilnika umeščeno pod VI. poglavje Pravilnika z naslovom „Izvajalci osebne asistence“. Tudi v Pravilniku določbe v okviru VI. poglavja določajo pogoje za pridobitev in ohranitev statusa izvajalca osebne asistence ter določila povezana z vpisom in izpisom iz registra izvajalcev osebne asistence. Določila o financiranju izvajanja osebne asistence (25. in 26. člena ZOA) in metodologiji izračuna cene ure storitve osebne asistence (6. do 29. člen Pravilnika) so umeščena v posebno VIII. poglavje ZOA oziroma X. poglavje Pravilnika. Tako tudi iz pojasnjene sistemske zasnove ZOA in Pravilnika ni mogoče zaključiti, da je pravica do povračila stroškov povezanih s strokovnim vodenjem in usklajevanjem osebne asistence vezana na zaposlitev strokovnega vodje.

37. Tudi namenska razlaga določil ZOA in Pravilnika ne privede do zaključka, da izvajalci osebne asistence, ki nimajo zaposlenega strokovnega vodje niso upravičeni do povračila stroškov s strokovnim vodenjem in usklajevanjem osebne asistence. Namen zakonodajalca, da mora izvajalec osebne asistence, ki ima več kot pet uporabnikov imeti zaposlenega strokovnega vodjo z ustrezno izobrazbo je predvsem v zagotovitvi kakovostnega in strokovnega izvajanja osebne asistence za uporabnike. Torej da izvajalci osebne asistence slednjo izvajajo skladno z veljavnimi predpisi, strokovnimi priporočili in standardi. Ta pogoj je bil postavljen z namenom, da se pri izvajanju osebne asistence, ki se izvaja v javnem interesu, doseže pričakovane strokovne standarde, ne pa kot merilo za pravico do povračila stroškov povezanih s strokovnim vodenjem in organizacijo ter usklajevanjem osebnih asistentov. To, kot je bilo že pojasnjeno, izhaja tako iz ZOA, kjer je določeno, da država krije stroške izvajanja osebne asistence pri čemer je dolžna določiti ceno ure storitve osebne asistence tako, da _pokrije vse stroške, povezane z zaposlovanjem osebnih asistentov, ter stroške, povezane z organizacijo in izvajanjem osebne asistence,_ kot tudi iz Pravilnika, kjer je določeno, da država financira stroške strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence in ne stroške strokovnega vodje. Iz obeh navedenih določil torej nedvomno izhaja, da je država dolžna financirati tudi stroške strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, pri čemer za povračilo teh stroškov ni pogoj, da izvajalec zaposluje strokovnega vodjo. V kolikor bi bil namen zakonodajalca takšen bi to nedvomno navedel v predpisih, tako to je to jasno navedel glede stroškov osebnih asistentov.

38. Takšna razlaga je tudi povsem logična in življenjska. Tudi izvajalec osebne asistence, ki ima pet ali manj uporabnikov mora izvajati strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence. Ta opravila so ne glede na število uporabnikov nujno potrebna za kakovostno in strokovno izvajanje osebne asistence v skladu z veljavnimi predpisi. Brez opravljanja storitev strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence namreč uporabniki ne bi bili deležni kontinuirane, z upravno odločbo odobrene, ustrezne strokovne pomoči. Zato mora tudi izvajalec osebne asistence, ki nima več kot pet uporabnikov in nima zaposlenega strokovnega vodje izvajati opravila, ki sodijo v okvir strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence. V tem primeru ni dvoma, da je tožeča stranka navedene storitve opravljala. Tožena stranka trditev tožeče stranke o tem, kaj obsegajo navedene storitve, da so bile opravljene in kdo jih je opravil, ni prerekala. Zato se te trditve tožeče stranke štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP).

39. Sredstva, ki jih za opravljanje osebne asistence dobi izvajalec osebne asistence, so strogo namenska. Izvajalec osebne asistence stroškov, ki jih ima z strokovnim vodenjem in usklajevanjem osebne asistence tako ne more kriti iz drugih prejetih sredstev za izvajanje osebne asistence (npr. iz stroškov osnovne plače osebnih asistentov, stroškov dodatkov in drugih stroškov dela k osnovni plači osebnega asistenta ali stroškov materiala in storitev, najemnine amortizacije in investicijskega vzdrževanja). Izjeme glede dovoljenega prerazporejanja sredstev so navedene v zadnjem delu prvega odstavka 6. člena Pogodbe, a za ta primer niso pravno odločilne. Torej bi moral upoštevajoč razlago tožene stranke izvajalec osebne asistence, ki ima pet ali manj uporabnikov in nima zaposlenega strokovnega vodje te storitve opravljati brezplačno. Takšna razlaga je v nasprotju s prej navedenimi določili ZOA in Pravilnika, iz katerih izhaja, da je država med drugim dolžna kriti tudi stroške, povezane z organizacijo in izvajanjem osebne asistence kot tudi s temeljnimi načeli obligacijskega prava (vestnost in poštenje ter enakovrednost dajatev). Ni namreč primerno od tožeče stranke kot izvajalca osebne asistence, pričakovati in zahtevati, da bo del storitev, ki jih je skladno s pogodbo in prisilnimi predpisi dolžan izvajati in jih izvaja v javnem interesu, izvajal brezplačno.

40. Pritožbeno sodišče še dodaja, da količina opravljenega dela povezanega s strokovnim vodenjem in usklajevanjem osebne asistence ni nujno povezana le s številom uporabnikov, za katere skrbi posamezni izvajalec temveč predvsem s številom ur pomoči, ki jo potrebuje posamezni uporabnik. Bistvena razlika je namreč ali izvajalec skrbi za uporabnika, ki mu je z odločbo dodeljena minimalna pomoč za 30 ur tedensko, ali za uporabnika, ki mu je dodeljena pomoč za 168 ur tedensko. Skladno z razlago tožene stranke, bi tako teoretično izvajalec osebne asistence, ki ima šest uporabnikov, pri čemer je vsakemu od njih z upravno odločbo dodeljena pomoč za 30 ur tedensko in ima zaposlenega strokovnega vodjo bil upravičen do povračila stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence, izvajalec, ki bi na drugi strani imel le dva uporabnika, katerima je z odločbo dodeljena pomoč za 168 ur tedensko pa ne, čeprav bi bila količina dela s strokovnim vodenjem in usklajevanjem v obeh primerih glede na število ur storitve osebne asistence (6 krat 30 je 180 ur, 2 krat 168 je 336) in število potrebnih osebnih asistentov (v obeh primerih najmanj šest asistentov) zelo primerljiva. Za takšno diskriminacijo pri plačilu za opravljeno istovrstno delo namreč ni nobenega utemeljenega razloga. Takšna razlaga je tudi povsem nepoštena do izvajalcev, ki imajo pet ali manj uporabnikov in nimajo zaposlenega strokovnega vodjo.

41. Glede na vse pojasnjeno tako iz ZOA in Pravilnika ne izhaja, da je plačilo za strokovno vodenje in organizacijo vezano na zaposlitev strokovnega vodje. Ker je to delo treba opraviti, da lahko izvajalec osebne asistence kvalitetno in strokovno izpolnjuje prevzete obveznosti, in ZOA ter Pravilnik predvidevata plačilo za to delo, je vezanje plačila tega dela stroškov na dodatne pogoje v nasprotju s prisilnimi določili ZOA in Pravilnika. Poleg navedenega so ti pogoji, kot je pojasnjeno nepošteni in diskriminatorni. Tega ne spremenijo niti zatrjevana racionalizacija poslovanja tožene stranke glede izvajanja osebne asistence. Tožena stranka namreč v primerih kot je ta, ko je z veljavnimi predpisi določeno, kaj se financira in v kakšnih zneskih, nima pravice tožeči stranki samovoljno odrekati z veljavnimi predpisi zagotovljenih pravic.

42. Upoštevajoč vse pojasnjeno je tako v tem primeru treba zaključiti, da je določilo 2.a. točke prvega odstavka 6. člena Pogodbe v delu, ki določa, da se izvajalcem osebne asistence, ki po ZAO niso obvezani zaposlovati strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence, ki ima opravljen strokovni izpit po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva ne prizna stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence v nasprotju s prisilnimi predpisi. To določilo je torej nično (prvi odstavek 86. člena OZ). Iz trditev pravdnih strank ne izhaja, da bi navedeno določilo predstavljalo pogodbeni pogoj ali odločilen nagib za sklenitev pogodbe. Zato skladno z določilom prvega odstavka 88. člena OZ Pogodbe v ostalem delu ostane v veljavi.

43. Ker je bilo navedeno določilo v nasprotju s prisilnimi predpisi tožena stranka ne more uspeti s trditvami, da je tožeča stranka s podpisom Pogodbe na takšna določila pristala in jih sprejela (da se je s podpisom Pogodbe odpovedala povračilu stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence). To še toliko bolj velja, ker gre v tem primeru za upravno pogodbo pri sklenitvi katere je tožena stranka nastopala z oblastne funkcije in tožeča stranka ni imela realne možnosti za uveljavitev svoje volje (Pogodbo je pripravila tožena stranka, pogajanj ni bilo, tožena stranka je zavrnila opozorila tožeče stranke o nezakonitosti posameznih pogodbenih določil).

_**O zahtevku za plačilo 4.302,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi**_

44. V tem primeru je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe zahtevala, da sklep o izvršbi VL 72080/2020 z dne 25. 9. 2020 ostane še naprej v veljavi, pri čemer je v zahtevku navedla tudi, da zahteva, da ji tožena stranka plača znesek 4.302,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2020 dalje do plačila.

45. Tožeča stranka je očitno spregledala, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ-L),17 spremenil drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).18 Po tej spremembi izvršilno sodišče v primeru obrazloženega ugovora zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (to je zoper plačilni nalog), s sklepom razveljavi ne le dovolitev izvršbe, ampak tudi plačilni nalog. V pravdi posledično sodišče ne odloči več o tem, ali sklep o izvršbi v celoti ali deloma ostane v veljavi, ampak le o izreku, ki ga tožeča stranka v dopolnitvi tožbe oblikuje enako kot v postopku, ki se začne s tožbo.19 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče štelo, da je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 4.302,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2020 dalje do plačila.20

46. Ker je upoštevajoč zgoraj pojasnjeno pogodbeno določilo, ki je tožeči stranki odvzelo pravico do povračila stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, nično, je tožeča stranka skladno s preostalimi pogodbenimi določili in določili ZOA in Pravilnika upravičena tudi do povračila stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence v višini 2,49 EUR za vsako opravljeno uro storitve osebne asistence. Tožeča stranka je v marcu 2020 opravila 832 ur osebne asistence v aprilu 2020 pa 896 ur osebne asistence. Glede na navedeno je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.302,72 EUR.21

47. Skladno z določilom 378. člena OZ dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). V tem primeru je tožeča stranka vtoževala zakonske zamudne obresti od zapadlosti zadnjega računa (od 13. 5. 2020) do plačila. Ker je bilo pogodbeno določilo, ki je tožeči stranki odvzelo pravico do povračila stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence, nično in kot takšno neveljavno že od sklenitve pogodbe dalje, je tudi plačilo stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje zapadlo v plačilo, ko so zapadle obveznosti tožene stranke po izdanih računih. Tožeča stranka je plačilo zakonskih zamudnih obresti od celotnega zneska zahtevala od zapadlosti zadnjega računa, to je od 13. 5. 2020 dalje. Glede na navedeno je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od 13. 5. 2020 dalje do plačila.

**_Sklepno_**

48. Glede na vse navedeno so delno utemeljeni pritožbeni razlogi tožeče stranka proti I. točki izreka sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo I. točko izreka izpodbijane sodbe, tako da je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo ničnosti 2.a točke prvega odstavka 6. člena Pogodbe v delu ki določa, da se izvajalcem osebne asistence, ki po ZAO niso obvezani zaposlovati strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence, ki ima opravljen strokovni izpit po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva oziroma usklajevalca osebne asistence ne prizna stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence ter odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 4.302,72EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2020 dalje do plačila.

49. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu I. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče po tem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v teh delih pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in izpodbijano sodbo v preostanku I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

50. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče sledilo pritožbenim razlogom glede ničnosti določila 2.a. točke prvega odstavka 6. člena Pogodbe zaradi nezakonitosti, se skladno z določili 11. člena ZPP in prvega odstavka 360. člena ZPP ni opredelilo do pritožbenih očitkov glede zmotne odločitve sodišča prve stopnje o neobstoju elementov oderuške pogodbe.

_**Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča in pritožbenega postopka**_

51. Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbenih določil delno uspela glede zahtevka za plačilo pa je uspela v celoti. Zato ji je tožena stranka dolžna v celoti povrniti stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

52. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)22 in Zakona o sodnih taksah23 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 4.302,72 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo: 150 točk za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, 300 točk za dopolnitev tožbe, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2021, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo z dne 24. 3. 2021 in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 150 točk za drugi narok za glavno obravnavo z dne 15. 4. 2021, 150 točk za trajanje (namesto zahtevanih 200 točk, saj je narok trajal manj kot tri ure), 40 točk za odsotnost iz pisarne ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (26,55 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.681,55 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.008,93 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo še potne stroške pooblaščenca za prihod na naroka v skupni višini 44,44 EUR24 ter strošek sodne takse za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v višini 44,00 EUR (tarifna številka 4041 v zvezi s tarifno številko 4011 ZST-1) ni pa priznalo zahtevanih stroškov za pregled listin in posvete s stranko, saj so te storitve že vsebovane v stroških za pripravo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožbe, ter pripravljalnih vlog (tar. št. 39 OT). Glede na navedeno je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.097,33 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

53. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške.

54. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 4.302,72 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo zahtevanih 375 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (7,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 466,65 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 279,99 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, saj sta ti storitvi že zajeti v stroških za sestavo pritožbe (tar. št. 39 OT). Glede na navedeno je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 279,99 EUR pritožbenih stroškov. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 10/2017 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 57/2018 in naslednji. 4 R. Pirnat, Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava 2000, številka 2, letnik 36, str. 143 do 162 (str. 150) in E. Kerševan, Upravne pogodbe, Javna uprava 2007, številka 1, letnik 43, str. 241 do 251 (str. 244 do 245). 5 Sodbe VSRS III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013 in III Ips 80/2018 z dne 12. 2. 2019. 6 R. Pirnat, Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava 2000, številka 2, letnik 36, str. 143 do 162 (glej str. 150). 7 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 8 M. Dolenc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 45. členu, str. 338. 9 Iz določila 212. člena ZPP izhaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija dokaze in navedbe nasprotnika. 10 Iz določila prvega odstavka 642. člena OZ izhaja, da se plačilo določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom. 11 Metodologijo, višino osnove za izračun cene ure storitve osebne asistence ter višino posameznih postavk je v Pravilniku predpisal minister na podlagi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 25. člena ZOA. 12 E. Kerševan, Upravne pogodbe, Javna uprava 2007, številka 1, letnik 43, str. 241 do 251 (glej str. 246 do 249). 13 Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o osebni asistenci, Ur. l. RS, št. 128/2020. 14 Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji. 15 V tretjem odstavku 28. člena Pravilnika je natančneje pojasnjeno kaj spada med stroške materiala in storitev, najemnine, amortizacije in investicijskega vzdrževanja. To so: stroški upravno-administrativnih del, stroški usposabljanja in izobraževanja, stroški za pisarniški in čistilni material ter storitev, stroški nabave drobnega inventarja, stroški računalniških, računovodskih in revizorskih storitev, stroški energije, vode, komunale in komunikacije, obvezni stroški po zakonu, ki ureja varnost in zdravje pri delu, stroški najemnine ali amortizacije, stroški amortizacije osnovnih sredstev, stroški vzdrževanja prostorov, obratovalni stroški, stroški poštnih in bančnih storitev, stroški zavarovanj za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, stroški prevozov in prevoznih storitev ter vzdrževanja vozil za namen osebne asistence, stroški pogodbenih del, stroški supervizije in stroški prostovoljskega dela ter morebitni drugi stroški, ki se po svoji vsebini nanašajo na stroške materiala in storitev. 16 Besedilo 10. člena ZOA se glasi: „Osebno asistenco kot nepridobitno dejavnost lahko izvajajo dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in invalidske organizacije, zavodi in samostojni podjetniki posamezniki z vpisom v register iz 28. člena tega zakona na podlagi odločbe ministrstva, pristojnega za invalidsko varstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo). 17 Ur. l. RS, št. 11/2018. 18 Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji. 19 Smiselno primerjaj: VSL Sodba in sklep I Cp 779/2021 z dne 24.05.2021. 20 Smiselno primerjaj: VSL Sodba II Cp 1647/2020 z dne 15.10.2020. 21 Tožeča stranka je v mesecu marcu in aprilu opravila skupaj 1.728 ur storitev osebne asistence po 2,49 EUR na uro je to 4.302,72 EUR. 22 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji. 23 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji. 24 Pritožbeno sodišče je pri izračunu potnih stroškov upoštevalo razdaljo med Kranjem in Ljubljana po internetni aplikaciji Google maps, določilo četrtega odstavka 10. člena OT in določilo tretjega odstavka 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Tako je upoštevalo, da je razdalja med Kranjem in Ljubljano 30 km, da se je pooblaščenec udeležil dveh narokov, ter da znaša kilometrina 0,37 EUR na km (2 naroka krat 60 km (Kranj - Ljubljana - Kranj) krat 0,37 EUR na km je 44,40 EUR).