Jedro

Če zaradi adaptacije pride do povečanja vrednosti nepremičnine, vendar ne nastane nova stvar, ne gre za nobeno od situacij iz 21. člena ZTLR.

Povrnitve le koristnih stroškov tožnik na podlagi 220. člena ZOR ne more zahtevati. Lahko bi jih zahteval po določbah ZTLR, vendar šele, ko bi omogočil soposest solastne stvari toženki kot solastnici in če bi se ga lahko štelo za dobrovernega posestnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka sama krije stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni ugotovitveni zahtevek, da se je zaradi tožnikovih vlaganj v solastno hišo povečal njegov solastninski delež na 671/1000-ink, toženkin pa zmanjšal na 329/1000-ink. Zavrnilo je tudi dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis takih solastninskih deležev obeh solastnikov. Podrejenemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in toženki naložilo, da mora tožniku plačati 361.015,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, ugotovilo je delni umik tožbe za znesek 143.272 SIT, presežni podrejeni tožbeni zahtevek (za plačilo še 1.145.712,50 SIT) je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. Tožnik nasprotuje razlogom pritožbenega sodišča, da se zaradi investicij vrednost nepremičnine ni bistveno spremenila. Investicije v vrednosti 50 odstotkov vrednosti hiše oziroma 30 odstotkov vrednosti celotne nepremičnine predstavljajo bistveno povečanje. Zmotno je uporabljeno materialno pravo pri presoji, da naj preostale investicije ne bi predstavljale koristi za toženko, ker ta ne souporablja nepremičnine. Adaptacija je narejena izključno in samo zaradi rabe nepremičnine, nobeno od del ni bilo narejeno zaradi olepšave. Zato so bila ta dela potrebna in koristna tudi za toženko. Zaradi njih je hiša več vredna in to je toženkina korist. Splošno znano je, da hiša, v kateri nihče ne stanuje, hitreje propada. Potrebno je vsaj minimalno vzdrževanje, da se ohrani obstoječe stanje, tako vzdrževanje je torej nujno. Že samo dejstvo, da tožnik biva v hiši, je za toženko koristno. Z vlaganji tožnik ni omejeval toženke pri rabi stvari. Ob nakupu je prevzel celo nepremičnino v posest, zato ni utemeljen očitek o njegovi nedobroverni posesti. Zaradi vlaganj in mešanja stvari se je realni solastninski delež toženke sorazmerno zmanjšal, vrednost tako zmanjšanega dela pa je ostala ista. Revizija se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča SR BIH iz leta 1979. Toženka vlaganjem ni nasprotovala. Ker je tožnik vlagal v solastno stvar, zahteva priznanje večjega deleža in vidi pravno podlago v 22. in 23. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Nepriznanje stvarnopravnega ali denarnega zahtevka ima za rezultat neupravičeno obogatitev toženke. Tožnik ni vlagal z namenom daritve. V nepravdnem postopku se bo opravila civilna delitev, kupnina pa bo razdeljena po deležih. To v primeru, da se tožniku ne prizna niti stvarnopravna pravica niti obogatitveni zahtevek, investicije pa se bodo upoštevale pri doseženi kupnini, ni prav.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik ni niti vsebinsko niti z oznako zakonskega člena opredelil, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Zato revizijsko sodišče samo gole navedbe o uveljavljanju tega revizijskega razloga ni moglo obravnavati.

Pravdni stranki sta solastnici vsaka do ene polovice stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem, toženka na podlagi sklepa o dedovanju iz leta 1988, tožnik pa na podlagi kupne pogodbe iz leta 1989. Ob nakupu svojega solastninskega deleža je od prodajalke prevzel v posest celo nepremičnino. Ob vselitvi, po njej in celo med pravdo (obnova žlebov leta 2000) je v hišo vlagal in jo delno adaptiral: klasično ogrevanje s pečmi je nadomestil z novo centralno kurjavo, uredil tlake, obnovil parket, z lesom obložil nekatere stene, položil topli pod, preuredil vhod v sobo na podstrešju, predelal električno napeljavo in zamenjal odtočne cevi in žlebove. Soglasja solastnice za te investicije ni imel, je pa po lastni izpovedi na obravnavi 10.2.2000 niti obvestil ni o njih, v letu 1993 pa je prijel njen dopis, naj ne vlaga več v hišo. Zato so neutemeljene tožnikove revizijske trditve, da toženka njegovim vlaganjem ni nasprotovala. On je tisti, ki bi za načrtovana vlaganja v skladu z določbami 15. člena ZTLR moral pridobiti soglasje solastnice.

Tudi za povečanje solastninskega deleža mora obstojati ena od pravnih podlag, ki jih ZTLR pozna za pridobitev lastninske pravice, torej zakon, pravni posel ali dedovanje. Ker soglasja med solastnikoma ni bilo, pravni posel oziroma dogovor ne pride v poštev. V zvezi z adaptacijo že pojmovno ne pride v poštev dedovanje kot podlaga za pridobitev večjega solastniskega deleža. Kot možna pravna podlaga ostane torej le sam zakon. ZTLR v 21. členu našteva situacije, ko se po samem zakonu pridobi lastninsko pravico, med drugim tudi ustanovitev nove stvari, spojitev, pomešanje. S prej opisanimi adaptacijskimi deli v že obstoječi hiši ni nastala nova stvar, kar je tudi po prvem odstavku 23. člena ZTLR eden od potrebnih pogojev za tak način pridobitve (so)lastninske pravice. S tako materialnopravno presojo obeh sodišč se strinja tudi revizijsko sodišče. Če zaradi adaptacije pride do povečanja vrednosti nepremičnine, vendar ne nastane nova stvar, ne gre za nobeno od situacij iz 21. člena ZTLR. Tako teorija kot sodna praksa sta glede tega vprašanja enotni in ustaljeni. Tožnikovo revizijsko sklicevanje na eno od odločb sodišča prejšnje republike iz prejšnje skupne države ni utemeljeno že zato, ker gre po revizijskem opisu za drugačno dejansko in pravno situacijo. Odločitev obeh sodišč za zavrnitev tožnikovega primarnega (stvarnopravnega) zahtevka oziroma pritožbe je bila po vsem obrazloženem materialnopravno pravilna. Koliko se je povečala vrednost nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj, zato ni pravno pomembno. Revizija v tem delu tudi nekorektno povzema razloge pritožbenega sodišča, ki ni zapisalo, da se zaradi investicij vrednost nepremičnine ni bistveno spremenila, pač pa, da se nepremičnina ni bistveno spremenila v smislu 1. odstavka 23. člena ZTLR, da torej ne gre za novo stvar v smislu te zakonske določbe.

Povedano je že bilo, da je potrebno pri večjih popravilih v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZTLR doseči soglasje solastnikov. Če tega soglasja ni, zakon za tako situacijo ne predvideva odločitve v nepravdnem postopku. V določenih primerih pa je lahko popravilo ne samo koristno, ampak celo nujno. V takem primeru se v sporu uporabi določba 220. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o poslovodstvu brez naročila. Iti mora za tuj in za neodložljiv posel, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Po ustaljeni sodni praksi je posel lahko le deloma tuj, ko se opravlja deloma zase, deloma pa za poslovnega gospodarja. Taka je situacija tudi pri nujnih popravilih hiše v solastnini, ko je posel tuj v delu, ki se nanaša na drugega solastnika. V obravnavani zadevi sta sodišči kot taka nujna popravila solastne hiše opredelili obnovo električne napeljave ter zamenjavo odtočnih cevi in žlebov. Zato sta tožnikovemu podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodili do zneska 361.015,50 SIT.

Za ostala investicijska vlaganja sta sodišči ocenili, da niso bila niti nujna niti osebno koristna za toženko kot drugo solastnico.

Tožnik izpodbija oceno, da naj ne bi šlo za koristne posle. Povrnitve koristnih stroškov tožnik na podlagi 220. člena ZOR ne more zahtevati. Lahko bi jih zahteval po določbah ZTLR, vendar šele, ko bi omogočil soposest solastne stvari toženki kot solastnici in če bi se ga lahko štelo za dobrovernega posestnika. Zakaj se revizija v tem delu sklicuje na pravna pravila Občnega državljanskega zakonika, ni jasno, ko pa je tožnik nastopil posest šele ob nakupu leta 1989, ko je že veljal ZTLR. Ker je tožnik vedel, da kupuje le solastninski delež na nepremičnini, v posest pa je prevzel celo nepremičnino, so pravilni razlogi izpodbijane sodbe, da je bil nedobroverni posestnik. Kot tak bi imel po določbi petega odstavka 39. člena ZTLR pravico do povračila koristnih stroškov samo, če bi bili ti stroški koristni osebno za toženko kot solastnico. Materialnopravno pravilni so razlogi izpodbijane sodbe, da toženka, ki hiše ne uporablja, take osebne koristi nima. Tožnikovo revizijsko sklicevanje, da bo ob civilni delitvi zaradi njegovih še spornih vlaganj dosežena višja kupnina, ni utemeljeno. Ali bo do tega res prišlo, se bo videlo in se bo o tem vprašanju odločalo v nepravdnem postopku. Dokler ima tožnik nepremičnino v izključni posesti, te morebitne v bodočnosti dosežene koristi, ki je negotova in tudi po višini neznana, ne more uveljavljati.

Tožnik je v postopku na prvi stopnji le pavšalno omenil minimalne stroške vzdrževanja hiše. Njegove revizijske trditve o teh stroških so razširjene vsaj opisno (še vedno pa ne z zneskom) in zato delno bolj opredeljene. Revizijsko sodišče jih ni obravnavalo, ker predstavljajo nedovoljeno poseganje v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške. Odločitev o toženkinih stroških revizijskega odgovora temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj toženka z njimi ni pripomogla k razjasnitvi zadeve.